Sočutje nas povezuje

Tako krhko in zmotljivo je vsesplošno prepričanje o smislu in namenu tega življenja, ki ga dihamo, peljemo in živimo.

Neradi in z nejevoljo razmišljamo o neki naravi, da bi mogla biti izza svoje projekcije absolutna, ker živimo v svetu paradoksalnih nasprotij, kot jih zaznavamo s svojim nedoraslim umom.

Vendar je resnica, četudi umu nasprotujoča, da izza relativne predstavnosti more obstajati in zagotovo obstaja neka absolutna sila, ki vse nasprotujoče si ideje vodi k sebi, v končni resničnosti združuje in v dinamičnem medsebojnem delovanju, povezuje v ultimativno resničnost.

To se imenuje Spoznanje, da smo na Zemlji z namenom premagovanja ločenosti in hrepenenjem po ponovni združitvi z Enim.

Ta absolutna, umu relativna resničnost, je dosegljiva posameznemu umu, v sodelovanju z resničnostjo duha.

Kot vse ostalo, je tudi um razdvojen.

Njegova končna resničnost, ni nikoli končna resničnost. Se ji pa lahko približa preko zaznav, ki same po sebi še niso niso resnične, preko spoznanj, ki jih izpelje iz zaznav, do znanja, ki je vedenje. Vedenje pa je vedno lahko samo resnično.

Zaznave so lahko lažne in nas vodijo do lažnih spoznanj, ki ne vodijo do znanja, zato previdnost ni nikoli odveč pri njihovem prepoznavanju. Prepoznamo jih po njihovi nezmožnosti, da bi vodila do nekega znanja in s tem vedenja.

Edino prava spoznanja vodijo k znanju, ta pa se lahko samo še poglabljajo. Prepoznamo jih, ko nekaj z gotovostjo vemo. In čeprav smo glede tega povsem gotovi, lastne resnice ne vsiljujemo drugim in jim dovolimo, da na svoj lasten način poiščejo svojo resnico, da se preko svojih zaznav in z njimi spoznanj, dokopljejo do znanja, ki je zakladnica vseh idej.

Spoznanja

Dva resnična spoznanja, sta bila moja odrešitev, zato ju želim deliti z vami.

Prvo je to, da sem spoznala zakaj sem se rodila in prišla v ta svet idej in drugi je bil spoznan namen, ki sem ga v to, tako izmuzljivo življenje, prinesla.

Ti dve spoznanji sta me privedli do znanja, ki vključuje vedenje o moji resnični naravi in prepoznanje lastnega namena v tem svetu.

Zaznavo lahko izzovemo s pravilno zastavljenim vprašanjem. Če zaznava vodi do globljega spoznanja, v nas vzbudi občutek vedenja. To vedenje, zasidrano globoko v tebi je znanje, ki ga naglašam.

Prvo spoznanje si interpretiram kot splošno in vsem skupno. Nanaša se namreč na naš temeljni namen obstoja, ki je življenje samo, namenjeno, da ga živimo. Skozi solze in smeh, skozi trpljenje in radost, skozi sovraštvo in ljubezen, skozi zanikanje in sprejemanje, skozi dobro in zlo, skozi svetlobo in skozi temo. Vsa ta nasprotja imajo svoj lasten namen in vodijo do drugega spoznanja.

Drugo spoznanje pa je namen namena in ta naglaša zmožnost prilagajanja neprilagojenega bitja, kar smo v resnici, v danem nam omejenem okolju.

Vendar ne prilagajanje v smislu podrejanja lastnih prepričanj nekemu sistemu, pač pa v smislu samouresničevanja sebe, torej bitja, ki se prepozna, skozi prepreke in napake, skozi težave in vso balast navidezne resničnosti.

Prilagajanje v smislu biti zvest sebi in se ne skrivati pred svetom. Le pogumno pokazati pred svetom svoj pravi obraz in odstreti z obraza tančico sivine, ki preprečuje, da bi videli barve, ki se pravzaprav v svetu porajajo.

S skrivanjem pred svetom ali v svetu škodujemo tako sebi, kot tudi drugim, saj na ta način sebi in drugim odtujujemo priložnost, da bi se en od drugega imeli priložnost učiti.

Bodi to kar si, povzame našteto. Bodi ti, ki stojiš pred svetom in bodi ti, ki si v svetu.

Skozi drugo spoznanje smo zmožni ugledati nasprotja, ki se porajajo v prvi situaciji, skozi nove oči in vidimo onstran njih. Vse postane celota in vse je povezano z vsem.

Predno je meni osebno uspel kakršenkoli, tudi tak čisto majhen, najmanši preboj, sem si morala razdelati nekatere pojme. Pravzaprav, veliko njih.

Ego um

Najprej sem razdelala stopnje oz. ravni uma ali umske ravni. Um se sestoji iz dveh sebi nasprotnih ravni. Prva raven je rezervirana za Ego um, druga pa pripada našemu Višjemu umu.

Vloga Ego uma je, da nas prepričuje v nasprotja. Najpogostejša napaka, ki jo delamo vsi, je ta, da se poistovetimo z Ego umovimi prepričanji.

Vidni svet se sestoji iz nasprotij.

Ego um zaznava pomanjkanje, zato je uničujoča sila naših zaznav in jih kazi, medtem ko naš Višji um zaznava obilje in tako je naš Višji um zavest, ki ustvarja in potemtakem ustvarjalna sila.  In ker naš Ego um zaznava pomanjkanje, se s tem, ko se posameznik z njim poistoveti, odreka pravici življenja v obilju, ki mu po njegovem naravnem zakonu pripada, kar je tudi povsem naravno stanje Višjega uma.

Ego um popači zaznavo in jo tako naredi lažno. Lažna zaznava vodi v lažno spoznanje in lažno spoznanje vodi k vrednotenju. Kar je možno vrednotiti, je izza utvare uma brez vrednosti oz. neprecenljivo.

Vsak vzrok bolečine je neko pomanjkanje, ki ga zaznava Ego um in mi jo občutimo kot stisko, saj se poistovetimo z Ego umovim načinom razmišljanja in zaznavamo napačno in ločeno od celote.

Če za trenutek utišamo glas razuma, ki nam ga vsiljuje Ego um, nas to privede do Spoznanja. Pod to Spoznanje spada poenotenje z Duhom, ki vidi resnično.

Duh je naša povezava z Višjo zavestjo in edinole prek vzajemne obojestranske komunikacije lahko pridemo do znanja, ki nam je na razpolago.

Ego obstaja in ni je sile, ki ga bi bila zmožna trajno onesposobiti ali uničiti. Ne gre ga zanikati, ne gre ga pod prisilo skrivati. Edini način je sprejeti dvojnost uma in v sodelovanju enega z drugim, najti, kar smo sami pred sabo skrili.

Resničnost Ego uma in Višjega zavedanja razlikujemo s tem, da se vprašamo, ali je nekaj sebično ali je sočutno.

Vidimo v dani situaciji pomanjkanje, ki nas zaboli v globino bitja, ali smo zmožni videti preko ideje o pomanjkanju in se nas dotakne lastna bolečina ali bolečina drugega skozi oči ljubezni, ki ne vidijo pomanjkanja, pač pa obilje?

Ali smo zmožni videti čašo vode onstran ideje, da je napol prazna ali napol polna in se osredotočimo praktično samo na njeno vsebino?

S tem se začne resnična igra, ki jo igra sam Duh skozi umske zaznave, da bi nam bil zmožen odkriti pomen vsebine in resnično ovrednoti naše zmotne presoje ter jih združi v stanju, ki mu je presoja tuja.

Nič ni samo po sebi dobro ali slabo, samo do mere, kolikor dobro ali slabo to napravimo v našem umu.

Na vsako stvar, človeka in situacijo je možno pogledati z različnih zornih kotov. Glavno vlogo pri prepoznavanju njihovega bistva ni presoja, pač pa pogled z enega in drugega vrednostnega stališča, brez podajanja sodbe in nazadnje s tretjega, ki vsebino poveže. V kolikor se pri zaznavi zapletemo v kakršnokoli sodbo in vrednotenje, toliko težje bomo dosegli namen tretjega pogleda, ki pa je bistven, da bi zadevo ugledali v celoti, videli preko omejitev uma in uvideli njeno širšo sliko.

Nič ni zgolj črno ali belo in to je esencialna zaznava, ki bi jo morali ponotranjiti, da bi bili zmožni zaznavati vse kar se kaže, s perspektive končne resničnosti. Končna resničnost ničesar ne ločuje, ampak vse med sabo povezuje.

Sočutje

Vrednota, ki igra glavno vlogo pri prepoznavanju te temeljne resnice je sočutje. Sočutje je tisto, ki nas povezuje v tem spoznavnem svetu, polnem nasprotujočih si idej.

Sočutje nas povezuje.

Sočutje je v naši božanski naravi in nam je prirojeno. Sočutje ne izniči karme, ampak jo dopolnjuje. Prava modrost se skriva izza pojma sočutja, ker dovoli človeku biti to kar je in živeti življenje po lastnih prepričanjih, kljub morebitni zmotnosti nekega prepričanja.

Dejanje sočutja, ki samo po sebi ni niti dejanje, le zaznavamo ga tako na podlagi pojma ločenosti in je pravzaprav naše naravno stanje, je najvišja vrednota, ki jo posameznik poseduje v odnosu do drugih.

Ne odraža samo njegovega lastnega notranjega stanja, ki je stanje ljubezni, pač pa tudi dokazuje njegovo naravnanost, da živi po zakonu enakosti.

Morda ne deluje kot pravičnež s perspektive podajanja sodbe, pač pa more videti vsebino in s tem svetost vsakega posameznega življenja in spoštovanje posameznikove svobodne volje.

Naše življenje se torej sestoji iz izbir, ki vodijo v odločitve, te pa sprejemamo na dnevni ravni in to veliko njih.

Vsak dan imamo priložnost izbire in izbira je prva stopnica, ki gradi temelje tudi naših zaznav.

Povedali smo že, da ni resnično vse kar zaznavamo, vendar povejmo še, da ima vsakdo vedno na razpolago izbiro ali več njih, in s tem možnost spreminjanja svojega življenja in nanj pogleda.

Svoj um moramo oprati krivde in zamer, ter v njem napraviti prostor za zaslužnost in oproščanje. To je prvi korak na poti do sočutja.

Vendar če tvoj pogled ne vključuje sočutja do samega sebe primarno, potem je tvoj pogled še vedno zamegljen.

Kaj sploh je sočutje?

Sočutje je pojem zase in se razlikuje od empatije ali altruizma, četudi jih koncept povezuje. Empatija se nanaša na našo sposobnost, da pogledamo situacijo s perspektive drugega bitja in smo zmožni občutenja njihovih občutkov, sočutje pa nakazuje poleg empatične zaznave tudi željo, da bi mogli dani osebi tudi pomagati. Altruizem na drugi strani, pa predstavlja psihično dispozicijo pripravljenosti žrtvovanja se za druge, etično načelo težiti k dobremu, tudi v zameno lastne sreče in življenja, le s to razliko, da ga ne vodi vedno sočutje. Altruizem sicer zastopa stališče občutka medsebojne povezanosti, vendar izvira lahko tako iz egoističnega pogleda pomanjkanja, ki je posledica materialnega položaja ljudi in okoliščin v katerih živijo, iz razdvojenosti uma ali pa iz teženja k višjemu dobremu in iz nesebične pomoči, ki je izraz sočutja.

Sočutje pa je vedno izraz nesebičnega delovanja, v misli in dejanju, kar nas v končni resničnosti in zavedanju, povezuje v z našim primarnim namenom delovanja.

Ker nas sočutje povezuje, imamo prek njega čudovito priložnost transformacije tako sebe, kot tudi ljudi s katerimi nas sočutje povezuje in s tem pripomoremo k izravnavi karme, za katero smo povedali že, da sočutje dopolnjuje.

V  Vesolju so vseskozi prisotne čudovite interakcije energij, ki vse povezujejo in držijo skupaj. Samo odpreti moramo oči, da bi jih bili zmožni ugledati.

Morda naj v vednost cinikom izpostavim dosežek iz znanosti, ki je pripeljal do zaključka v biološkem pogledu nanj, da ima najverjetneje globok evolucijski namen. Raziskave so namreč pokazale, da sočutje upočasni srčni utrip, v telesu se prične izločati “povezovalni” hormon oksitocin in poveča se aktivnost predela možganov, ki je pristojen za sočutje.

Omenjena aktivnost naj bi potekala v čelnem režnju. Možgani so verjetno najkompleksnejši organ, ki ga človeško telo poseduje, vendar med možgani in duhom obstaja ta dvosmerna povezava, ki priča o kakovosti delovanja našega duha, ki je odvisna od kakovosti delovanja naših možganov. Če želimo, da je naš duh umirjen ali ustvarjalen, moramo imeti umirjene možgane, hkrati pa vsaka doživeta izkušnja spremeni naše možgane.

Ker vse teče in se vse spreminja, se spreminja s tem tudi delovanje naših možganov, kar nakazuje na njihovo izredno dinamiko.

Delovanje možganov je mogoče uravnavati z rednim izvajanjem meditacije, da bi bili zmožni doseči stanje duha in se iz samo bežnega zadrževanja v njem, preseliti v njegovo trajno stanje.

Da bi bili zmožni videti dobro v vsem in vseh, da bi imeli srce, ki odpušča in da bi nikoli ne izgubili vere, ki povzdiguje dušo na kraj, kjer ji je mesto.

Da bi se znašli v milosti, ki je naravno stanje duha.

Življenje je interesantno in intrigantno potovanje, na poti katerega se srečujemo tako s prijetnimi, kot tudi neprijetnimi pripetljaji.

Biti sočuten ne pomeni samo deliti si žalost, pač pa tudi radost. Ko smo srečni, pozabljamo deliti svojo radost, vendar ko se nad nas zgrne oblak žalosti, pričakujemo, da si jo morajo drugi deliti z nami. Iz te perspektive je življenje res ena velika ironija.