Otroci čutijo več, kot si mi predstavljamo

Vsak otrok zahteva svoj pristop in vsak starš svoje razmišljanje

Navdih za tokratni prispevek je prizor iz filma, v katerem je vzgojitelj imel težavo s tem, kako obvladati skupino otrok. V njegovem primeru je šlo za strah, da ni sposoben opravljati svojega poklica. Šlo je za njegovo negotovost v samega sebe. Svoj strah je prepoznal in ozavestil šele takrat, ko mu je prijateljica dejala: »Otroci čutijo tvoj strah in tvojo negotovost vase.« Kmalu, ko je ta vzgojitelj pri sebi razčistil strah in dobil zaupanje v svojo sposobnost, je pri skupini otrok dobil tudi avtoriteto, ki jo je potreboval za uspešnega vzgojitelja. Misel iz filma je zelo pritegnila mojo pozornost, ker imam otroka z močno uporniško voljo. Ne zmanjka mi taktik, ki jih poskušam izvajati zato, da bi otrok upošteval osnovna pravila. Na podlagi alternativnih zadev zdravljenja, ki govorijo o delovanju človeka kot energetski sistem, mi je razumljiv potek energij preko človeških vezi. Otrok namreč preko starševske vezi toliko bolj začuti starševski strah in negotovost. Vprašala sem se sledeče: “Ali jaz sploh zaupam vase in v svojo vzgojo?  Ali verjamem, da lahko pridobim avtoriteto pri svojem otroku in postavim zdrave meje, ki mu bodo koristile v življenju?” Moj odgovor je bil seveda: “Ne.” Kasneje sem pridobila zaupanje vase glede same vzgoje in videla sem, da lahko taktike izvajam mnogo uspešneje kot prej. Hkrati sem doumela tudi to, da v popolnem smislu to ni mogoče, kajti otroci vedno znova preizkušajo naše meje. To spoznanje mi pomaga vedno znova, ko pride do morebitne neuspešne komunikacije med mano in otrokom. To je proces, ki ne poteka vselej enako in pri katerem uspeh ni nujno zagotovljen. Vedno znova so težave in vedno znova jih je potrebno reševati. Vsakič jih rešujemo po podobni poti z boljšim ali slabšim uspehom. Vsekakor je uspeh mnogo boljši, kot če imamo težavo nezaupanja v lastno uspešnost izvajanja starševskih nalog. Vsak otrok je drugačen in vsak zahteva posebni individualen pristop staršev. Vsak starš najde pravi način za svojega otroka. Tu ni receptov in skupnih pravil. Skupna pravila so le smernice za razmišljanje o tem, kako bi izpeljali pot do cilja.

Otroci čutijo strah in negotovost svojih staršev

Zgornje razmišljanje mi je potrdilo, da je težava strahu in negotovosti pri starših lahko velikega pomena za vzgojo otroka. Mnogokrat je v ozadju naše zavesti strah, ki se ga ne zavedamo in ga zato tudi ne sprejmemo. Težko ga ozavestimo, ker se miselno ne poglobimo v to, kaj dejansko je naš problem. Za to dejanje moramo preslišati svoj ego. Ta nam narekuje ugodje in dejanje po liniji najmanjšega odpora in tako je lažje najti krivdo v drugemu, kot v sebi. Skratka, poslušati moramo le lastni razum iz notranjosti nas samih. Vsaka negotovost izhaja iz strahu, ki se skriva v človeku. Pogosto nas je strah, da nismo dovolj dobri starši, da otroku ne postavljamo dovolj meja, da smo prestrogi, da otroka ne bomo mogli obvladovati … V vseh pogledih smo negotovi, če pravilno komuniciramo z otrokom za njegov najboljši razvoj. Dejstvo je, da otrok preko starševske vezi čuti naše razpoloženje in vse navedeno, ki je skrito v njem. Do tedaj, ko mi komaj prepoznamo bistvo, otrok že prav dobro ve, kaj mi razmišljamo. Posledično to izkoristi in vztraja pri uveljavljanju svoje volje. Načeloma se naš strah in negotovost nekako najbolje pokažeta takrat, ko si prizadevamo na tisoč možnih načinov, da bi naš otrok upošteval pravila. Potem nastopijo situacije, ko se zaradi morebitne bitke s časom tolažimo se s tem, da je to samo takšno obdobje in da bo mimo. Res bo mimo, vendar bo to obdobje zamenjalo novo obdobje in takrat bo morda potrebno več razmišljanja o naši avtoriteti. Skratka, kot mati dveh majhnih otrok verjamem, da drži stari rek: »Majhni otroci, majhne težave; veliki otroci, velike težave.« Hkrati pa vseeno z vsem prepričanjem trdim, da si lahko pomagamo z navedeno filozofijo o strahu, če ga seveda prepoznamo, kar je prvi korak. Drugi korak pomeni, da ta strah ozavestimo pri sebi. Ostane nam še tretji korak, in sicer zaupanje vase oziroma v uspeh. Kadar najdemo težavo, jo lahko rešimo, ampak le pod pogojem, da si pri tem vzamemo čas in priskrbimo dovolj pozitivne energije.

Otroci čutijo tudi neodločnost svojih staršev

Primer, ki je lahko kot primeren dokaz, je odvajanje od dude, stekleničke in pleničk. V vrtcu je lahko otrok brez dude in stekleničke popolnoma zadovoljen, medtem ko nas doma vodi do stekleničke ob njegovi uri za spanje. Ravno tako izsiljuje za dudo, ko se želi potolažiti. Navsezadnje gre tudi odvajanje od pleničk pogosto bolje v vrtcu, kot doma. Sama sem lahko videla, kako preprosto je odvajanje otroka od tovrstnih navad takrat, ko se mi odločimo, da jih bo opustil. Duda, steklenička, pleničke – te reči so bile pri prvem otroku prisotne veliko dlje, ker še nisem vedela, da otroci čutijo našo neodločnost. Nisem znala sebe naravnati tako, da bi zaupala v svoj uspeh pri izpeljavi odvajanja otroka od tovrstnih potreb. Drugega otroka smo odvadili vsega navedenega takrat, ko sva se z očkom odločila, da so te navade za otroka le še razvade. Razvada v očeh staršev postane takrat, ko se to sami odločijo. Jaz osebno menim, da ni pomembno, kdaj se odvaja od teh reči na primer otrok od prijateljice. Pomemben je le naš otrok in njegova pripravljenost na odvajanje, ki je odvisna le od naše trdne odločitve.

Otrok ves čas uveljavlja svojo voljo

Otrok začne nekje pri drugem letu starosti intenzivno uveljavljati svojo voljo, ker takrat spozna, da je čisto svoje bitje s svojimi sposobnostmi. To ni nič slabega, saj otrok to nujno potrebuje za svoj razvoj. Naša naloga v tem primeru je vse to razumeti in dojeti, da otrok enostavno odrašča. Hkrati pa je naša naloga tudi postavljanje tistih meja otroku, ki so nujno potrebne za samo razumevanje njegovega pravega vedenja. Ko gre za otrokovo dobro, je vsekakor potrebno postaviti meje. Ko gre za nekaj, kar le nam ni po volji, pa to postane druga težava – naša težava. Povsem razumljivo je, da smo mnogokrat preutrujeni za vso zgoraj navedeno razmišljanje. Službene obveznosti terjajo ogromno energije od zaposlenega, zato je v sodobnem času za družino ostane premalo. Soočamo se z otrokovo trmo, ki je del razvojnega obdobja in preko te enostavno ne moremo. Naše besede zelo malo zaležejo in otrok noče upoštevati pravil. V tem primeru je bistveno pomisliti, na kakšen način mi otroku narekujemo pravila. Ton glasu, naša potrpežljivost, energija – vse to je pomembno, ker otrok čuti prav vse. V primeru naše pozitivne naravnanosti je otrok dosti bolj pripravljen upoštevati naša pravila, ker čuti našo toplino in sliši miren glas. V primeru naše negativne naravnanosti se naš ton glasu zaostri in potrpljenje hitro začne pojenjati. Negativna energija se prenese tudi na otroka in neupoštevanje pravil je intenzivnejše. Pri tem lahko pomislimo tudi na to, da v nekaterih primerih moramo otroku enostavno pustiti, da je svoj določen čas to, kar je – otrok. Vse navedeno se mi zdi zelo pomembno predvsem iz tega vidika, da preveč stroga in dominantna vzgoja na otrokov osebnostni razvoj ne vpliva dobro. Posledice sem navedla v prispevku z naslovom Alternativno zdravljenje 2.

Otrok ves čas išče pozornost in ljubezen

Otrok išče pozornost in ljubezen. Ljubezni morda ne prepozna, če mi ne delujemo s pozitivno naravnanostjo. Starši imamo skrbi, ki jih vedno ustvarja skriti strah na podlagi negativne energije. Otrok nedvomno čuti naš strah in naše skrbi ter našo negativno naravnanost. Skrbi v imenu strahu so namreč čiste blokade do pozitivne energije, ki pomeni ljubezen. Vedno je potrebno ugotoviti, česa nas je strah. V prispevku z naslovom Kariera in materinstvo sem iz svojih preteklih izkušenj pisala o tegobah, ki jih doživljajo mlade mamice na delovnih mestih. Zaključila sem z mislijo, da si vzemimo čas za otroke takrat, ko smo z njimi. Da poskusimo biti z njimi s svojimi mislimi, kar pomeni, da jim prisluhnemo. Otrok išče pozornost za to, ker želi, da ga poslušamo in tudi razumemo. Vseskozi vemo, da dajemo otroku pozornost, ampak ne pomislimo tega, da jo otrok morda včasih narobe razume. Če želimo, da jo pravilno razume, moramo docela prisluhniti otroku ter delovati s toplim odnosom iz svojega srca. V tistem času, ko smo z otrokom, mu moramo nuditi to, kar otrok takrat potrebuje. Včasih je to le igra, včasih le ustvarjanje, včasih le pogovor, včasih le gibanje na svežem zraku in še bi lahko naštevala. Včasih potrebuje le našo pozornost v izrazu naše sprostitve in brezskrbnega smeha, ki ga delimo z njegovo otroško igrivostjo. Lahko se vprašamo tudi slednje: “Kaj je morda tisti del razvoja, kjer potrebuje našo pomoč?” Jaz sem pri svojem otroku pozno ugotovila, da je njegov govor težava samo zaradi tega, ker se mu ni potrebno potruditi. Ob ugotovitvi tega sem začela spremljati in popravljati sleherno besedo in govor se je v zelo kratkem času normalno razvil.

Poskusimo prepoznati, kaj otrok od nas pričakuje

Med pisanjem prispevka z naslovom Otrokovo škrtanje z zobmi je izraz stiske, sem spoznala, da ni pomembno, zakaj otrok potrebuje toliko pozornosti, ampak je pomembno le zavedanje, da je morda potrebuje malo več kot drugi otroci. Ko dojamemo to, lahko ugotovimo, kakšno pozornost potrebuje in kaj je tisto, kar je zanj pomembno. Morda ni pomembno tisto, kar mislimo, da je pomembno iz pogleda našega otroštva. Morda ni tisto, kar potrebuje bratec ali sestrica. Morda je to nekaj čisto njegovega, kar je prinesel iz maminega trebuščka. Morda je nekaj iz časa otrokovih prvih mesecev življenja ali morda kasneje. Kmalu po tem, ko sem omenjeni prispevek objavila, sem ugotovila še nekaj drugega. Imela sem namreč veliko priložnosti ob pogostem obolevanju obeh otrok prepoznati, kaj otrok čuti in kako. Pogosto smo imeli takšne diagnoze, za katere je bilo rečeno: »Morda se bo ponavljalo.« Vse dokler je bilo mene ob vsakem prihodu iz bolnišnice podzavestno strah, da se bo res ponavljalo, je bil začaran krog. Ni bilo konca z vsemi boleznimi obeh otrok. Hkrati je bilo škrtanje z zobmi vsakič intenzivnejše. Stisko sem namreč imela jaz in to stisko je čutil moj otrok. Kmalu, ko sem vse skupaj doumela in se sama znebila lastnega strahu, je pojav škrtanja izzvenel. Vseeno pa ne gre izključiti dejstva, da je prepoznavanje otrokovih potreb za njegovo dobro počutje neskončno dejanje. Ko nekaj prepoznamo in to začnemo otroku nuditi, se lahko naslednji dan pojavi nekaj novega in terja od starša ponovno razmišljanje, raziskovanje in odkrivanje. Pravijo, da je vzgoja najtežja naloga, kajti uspeh starša se odrazi šele takrat, ko otrok odraste. Toda takrat ni več popravnih izpitov, zato se je vredno potruditi sedaj. Sama vem, da popolnega starša ni. To nisem jaz in ni nihče drug. Vsi delamo napake, čeprav se trudimo po svojih najboljših močeh. Nikakor ni mogoče, da bi bili popolni, saj tako ne bi mogli nuditi otroku možnosti za njegov osebnostni razvoj. Hkrati trdim, da se lahko popolnosti vsaj približamo, če svojega otroka dovolj dobro poznamo. Dovolimo si opaziti to, kaj otrok od nas pričakuje. Poskusimo mu omogočiti vse pogoje, da se izraža s svojo otroško igrivostjo in srčnostjo. Pogoj za to je pozitivna energija starša, ki preko starševske vezi prinaša tudi otroku njegovo sprostitev. Navedeno navsezadnje omogoča tudi nekaj zelo pomembnega. Govorim o izražanju otroka na takšen način, da ga ne omejujemo pri razvoju v tisto, kar dejansko otrok je.

Prihodnost naših otrok

Zavedajmo se, da vzgoja naših otrok ne bo lahka. Svet je drugačen kot je bil takrat, ko je odraščala naša generacija. Svet se spreminja, človek se mora vedno bolj prilagajati. Zaposlitev v enem podjetju za celo delovno dobo je že zelo stara zgodba, ki se je še komaj spomnimo. Tisto je bila ustaljena navada in zaupanje v osnovno socialno varstvo. Tega več ni in po vsej verjetnosti tudi nikoli več ne bo. Posameznik se mora znajti izven ustaljenih poti po svojem vodilu in občutkih. Meni osebno se zdi zelo pomembno otroke navaditi na življenje, ki je pred njimi. Poudarjam pa, da mora imeti posameznik kot starš za takšno vzgojo veliko časa in lastne energije ter dobro mero pozitivne energije.