Pa pridna bodi!
V slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je priden tisti, ki rad in dosti dela, ki izpolnjuje dolžnosti, zahteve. Nekdo, ki ne povzroča nevšečnosti.
Pa pridna bodi!
Nič kolikokrat sem kot majhna deklica, kasneje dekle, mlada ženska, poslušala vedno enake besede, ki mi še danes vse prevečkrat odzvanjajo v glavi: ”Pa pridna bodi!” Ali: ”Glej, da boš pridna” in ”pridna bodi, da ne bo česa slišati”.
In si. Pridna. Poslušna. Pohlevna. Prikimaš in rečeš ja, tudi, če pri sebi misliš drugače, četudi v tebi nekaj kriči ‘ne’.
In še kasneje, ko si kot odrasla ženska želiš storiti nekaj, pri čemer pravzaprav ne gre za nič slabega, nespoštljivega, nelegalnega, … hkrati v ozadju tvojih misli odzvanja:”Hej, dobro premisli, staršema tole ne bo všeč. Saj veš, moraš biti pridna!”
Kako zelo sem bila ujeta v ta ”pa pridna bodi”. Kar ni pravzaprav nič čudnega, če nekaj poslušaš več kot polovico svojega življenja.
In potem se je zgodilo … Počasi, neopazno, me je začelo vse bolj dušiti. Omejevati pri tem kaj in kdo sem.
In potem pride dan, ko se odločiš, da ne boš več pridna. Poslušna in pohlevna. Ne boš samo prikimavala in čakala na dovoljenje.
In se odločiš, da boš samosvoja. Si boš upala, drznila. Boš enostavno nekaj naredila, če se ti bo tako zdelo prav. Brez vprašanja, ali smem.
Si za okolico ‘čudna’. Nič več pridna. Niti poslušna in vodljiva. Ne spoštuješ. Ne sprašuješ če smeš, ampak si kar dovoliš, greš in narediš.
In vsi se kar na enkrat sprašujejo, kaj se je zgodilo s teboj. Spremenila, da si se. Kaj je narobe?
Ne, nisem se spremenila. Le rekla sem dovolj. Končno si dovolim misliti, živeti in dihati naglas. Po svoje.
Če tisto, kar storim, ni po tvojem okusu, še ne pomeni, da ni prav. Zame je. Niti, ne pomeni, da nisem ‘pridna’. Karkoli že to v njihovih glavah pomeni.
Biti priden = spoštovati
Če nisi ”priden” po njihovo, pravijo, da nihče ničesar in nikogar več ne spoštuje. Pa vas vprašam, res pridnost enačite s spoštovanjem? Skrajni čas je, da nehamo pridnost enačiti s spoštovanjem in podrejanjem željam drugih. S poštenostjo. Delovnimi navadami. Z vljudnostjo. Pripravljenostjo pomagati. In še čim.
Biti pošten, prijazen, ceniti ljudi in stvari, biti uspešen, marljiv, spoštovati soljudi, … je nekaj povsem drugega, kot pa ‘pridnost’. Je del vzgoje (oziroma bi vsaj moral biti), ki pa za to ne potrebuje podrejenosti. Je enostavno biti človek.
Težko je prekiniti, presekati nek krog navad, nekaj, kar ti je tako zelo privzgojeno. Vtisnjeno v možgane, misli, vsako dejanje. Pa pridna bodi, pa pridna bodi, pa pridna bodi, …
Je že res, otroci nas lahko ogromno naučijo. Nam pomagajo, da se odvadimo slabih navad, vzorcev.
Od kar sem mama, sem še toliko bolj pozorna na besedo biti priden.
Kako se ugriznem v jezik, še preden rečem do konca:”Oooooo, kako si pridna danes,” ko naredi nekaj, kar me razveseli. Pa naj bo to prazen krožnik, pospravljene igrače, uspešno opravljena naloga ali pa nekaj tretjega.
Res mi je, kot nekomu, ki so mu ”pridna bodi” vcepljali v glavo na vsakem koraku, pravi izziv uporabljati druge besede namesto ‘priden/pridna’.
Namesto ”pa pridna bodi” ji tako ob slovesu zaželim ”pa lepo se imej”.
Super si naredila.
Wau, pospravila si že?
Kako super!
A veš, da si ti ena super punca!?
Dobro si naredila.
Kaj vse že znaš, bravo!
In še in še je načinov, da otroku sporočimo to isto sporočilo, da je nekaj naredil dobro, uspešno. Da ga pohvalimo. Pohvala za prijazno gesto, pospravljene igračke, pomoč, …
Vse, samo pridna ne!
Vsekakor otroci potrebujejo jasne meje. Brez najmanjšega dvoma. Jasno postavljene meje, od katerih ni odstopanj. Vedeti kaj se sme in česa ne. Kaj je prav in kaj narobe.
A poleg vseh mej, ki jim jih postavimo, potrebujejo tudi veliko, veliko pohval in vzpodbude. Ljubezni. Le tako se bodo lahko razvijali in odraščali v odgovorne odrasle, ki se ne bodo skrivali v svojih lupinah in čakali na potrditev, dovoljenje drugih.
Marsikdaj si za hči želim, da bi bila vse, samo ‘pridna’ ne. Najbrž zveni čudno, kajne?
Pa naj razložim. Srčno si želim, da bo uspešna, odgovorna, prijazna, spoštljiva, marljiva, vesela, zvedava, razigrana, sočutna, poštena …
Vse, samo pridna, v kotu čakajoča na nadaljnja navodila kaj sme in česa ne sme početi, ne naj bo.
In, ja, želim si, da bi sama do tega spoznanja, prišla kakšnih 10 let prej. Koliko čakanja na potrditve, trepljaje po rami ‘pridna si’, bi mi bilo prihranjenega. Koliko več bi si upala, doživela. Tudi poklicno se verjetno ne bi tako dolgo iskala, če bi sledila sebi in svojim željam, ne pa pričakovanjem drugih zame.
A ni kaj, preteklosti se ne da spremeniti, tudi zaradi nje sem to kar sem. Ob zavedanju, ob takšnih in drugačnih spoznanjih pa lahko spremenimo našo prihodnost. S tem, da se nehamo oklepati preteklosti in navad, ki nas pravzaprav zavirajo pri rasti. Da zadihamo, si upamo. Tudi, če mami mogoče ne bo všeč. Ali očetu. Teti. Sosedi. Kajti, vse dokler smo prijazni, pošteni in spoštljivi, smo lahko čisto vse, kar si zamislimo, da le drugim ne škodujemo pri tem.