Otrokovo škrtanje z zobmi je izraz stiske

Škrtanje z zobmi pri otroku navadno pomeni neko stisko

Spomnim se, kako mi je znanka pripovedovala o svojih težavah z zobmi. V njenem otroštvu se je začelo škrtanje z zobmi in le-to je pri njej prisotno še danes. Ko človek v spanju škrta z zobmi, se tega ne zaveda. Samega škrtanja ne more ustaviti in to je takšna sila, da tudi nihče drug ne more tega fizično preprečiti. Škrtanje z zobmi izvaja tako močno, da se zobje začnejo uničevati. Sicer obstajajo pripomočki, podobni zobnim aparatom, ki se jih namesti pred spanjem, da škrtanje ne uničuje zob. Ampak ta rešitev je pri otroku težje izvedljiva. Spomnim se, ko mi je rekla: “Škrtanja z zobmi pri hčeri ne smeš ignorirati. Kljub temu, da so to še mlečni zobje, omeni to škrtanje pri zobozdravniku.” Iz navedenega stališča sem upoštevala nasvet z željo, da škrtanje z zobmi pri hčerki nekako poskusim že sedaj rešiti sama. Ni mi bila všeč misel, da bi mi kdaj kot odrasla punca rekla: “Mami, vedela si za škrtanje z zobmi in mi nisi pomagala.” Izhajala sem iz svojega lastnega mota in načela. Precej ljubša mi je namreč misel, da lahko odstranimo vzroke, še preden se pojavijo resne posledice. Ob prvi priložnosti pri zobozdravniku sem omenila zaskrbljujoče škrtanje z zobmi moje hčerke. Prijazna zobozdravnica me je spodbudila k razmišljanju s tem, ko je rekla: “Škrtanje z zobmi pri otroku navadno pomeni neko stisko. Obstajajo primeri, pri katerih se to pojavi takrat, ko pride drugi otrok. Težava lahko izzveni sama od sebe ali pa malo starejšemu otroku pomagamo s pripomočki. “Škrtanje z zobmi sem tudi sama nemudoma povezala s stisko. In misel, da moja hči doživlja stisko v spanju, mi nikakor ni bila všeč. Kdo bi te vzroke stiske lažje ugotovil, če ne mati, ki najbolje pozna svojega otroka? Nikakor ne more biti nemogoče ugotoviti in zadevo nekako rešiti. Pravijo, da je vse rešljivo in res je tako.

Opazovanje in umiritev škrtanja z zobmi

Najbolj se spomnim večera, ko se mi je misel na vse to zdela zelo obremenjujoča. Nekako nisem našla odgovora na vprašanje, kako pomagati hčerki odpraviti škrtanje z zobmi, da ne bo težav, ko odraste. Pri tem vprašanju sem tudi zatisnila oči in zaspala. Tista noč je bila zelo naporna. Ne spomnim se, da bi kdaj v svojem življenju doživela kaj podobnega. Zbujanje na pet minut in vsakič znova misel na škrtanje z zobmi ter neizmerna tesnoba v srcu. Komaj sem dočakala jutro. Tisto jutro še vedno nisem dobila odgovora. Dobila pa sem občutek, kaj doživlja moja hči ob zbujanju ponoči. Doživlja škrtanje z zobmi, katerega iz njene posteljice spremljata jok in klicanje očeta ali mamice. Odločila sem se, da začnem opazovati samo škrtanje med njenim spanjem. Začela sem tudi opazovati, kaj jo ponoči pomiri. S čim ustavim njeno škrtanje z zobmi. Fizično seveda ne gre. Lahko sem jo le božala po ličku in hrbtu. Jo poljubila in ji govorila tople besede. Govorila sem ji, da ni sama, da je varna in da jo imamo vsi zelo radi. Vsakič, ko se je škrtanje znova pojavilo, se je kmalu tudi ustavilo in hči je ob meni mirno zaspala. Čez dan sem začela opazovati njen odnos do bratca. Začela sem poslušati prigode iz vrtca. Začela sem opazovati, kaj dejansko hčerki največ pomeni. Kaj je tisto, kar pričakuje od mene. Velikokrat sem videla, da potrebuje ogromno pozornosti in jo primerjala z drugimi otroki. Pri vsem tem sem prišla do ključnega zaključka. Ni bistveno vprašanje, zakaj potrebuje toliko pozornosti, in še manj primerjava z drugimi otroki. Ključen je namreč odgovor: “Pozornost intenzivno išče, ker jo enostavno potrebuje.”

Možni vzroki, ki so krivi za škrtanje z zobmi

Kot vsi vemo, vsaka posledica težave vsebuje vzrok oziroma jedro težave. Možnih vzrokov za škrtanje z zobmi je lahko seveda veliko. Smiselno je po časovnem dogajanju poskusiti najti pravo.

Rojstvo drugega otroka

Prvo možnost mi je podala že zobozdravnica, ko je omenila škrtanje z zobmi kot pojav pri rojstvu drugega otroka. Torej, prva možnost je lahko problem ljubosumja do bratca. Drugo v morebitnem napačnem delovanju sebe kot mame, ki bi dejansko lahko bilo jedro prve ugotovitve. Strokovnjak bi rekel: “Točno to je krivo za škrtanje z zobmi in točno takšna je rešitev.” Jaz tega ne vem, ker mi uradna izobrazba ni dala tovrstnih študij. Jaz lahko le delim mnenje na podlagi lastnih ugotovitev, pri čemer mi pomagajo razne literature.

Stres

Avtor dr. Martin Ward Platt v knjigi Moj čudežni malček navaja: “Niste edini, ki občutite stres – tudi otrok je lahko včasih njegova žrtev. Otroci so pod pritiskom, ko menijo, da zahteve presegajo njihove zmožnosti …” In jaz lahko po svojih predvidevanjih nadaljujem, da je hči morda bila kdaj pod tovrstnim pritiskom, ko sem jaz skrbela za njenega bratca. Bila je še nesamostojna in morda sem kdaj pričakovala od nje nekaj, kar je bilo za njo preveč. Navedeno mi je pomagalo zavrteti čas nazaj in ugotovila sem, da se je škrtanje z zobmi pojavilo z rojstvom drugega otroka. Nadaljevalo se je vse do nedavnega s spletom okoliščin, ki ga nisem znala sproti pravilno reševati. Hči je pri 20 mesecih dobila bratca in šla prvič v vrtec.

Pomanjkanje pozornosti

Bratec je bil v času moje porodniške seveda poleg mene, med tem ko je ona vsako jutro odhajala v vrtec. Ko je bratec dopolnil deset mesecev, je potekalo trimesečno zdravljenje njegove takratne bolezni. Sledila so njegova nadaljnja posamezna nepovezana obolenja, ki so zaradi visokih vnetnih parametrov navadno poskrbela za vsakič vnovično hospitalizacijo. Skratka, do bratčevega desetega meseca starosti je bilo precej fizičnih aktivnosti z dvema majhnima otrokoma. Prvo mesto ima po moji teoriji prvi otrok, ker se bolj zaveda, ampak je precej težko to tudi uresničevati. Teorija je enostavnejša kot izvajanje prakse. Svoje lastne teorije sem se podzavestno verjetno zelo malo posluževala. Takrat sta bila sicer oba doma, ampak je bila hči premajhna, da bi razumela, zakaj je več pozornosti usmerjene v bratca. Ob prebolevanju bolezni bratca po desetem mesecu starosti je sestrica bila primorana biti izven vrtca. Bila je z nama doma ali pri babici. Še vedno je bila premajhna, da bi razumela bistveno večje posvečanje pozornosti bratcu v vseh pogledih.

Odstavek pa želim zaključiti z nečim, kar je po vsej verjetnosti pripomoglo k vzroku, ki ima za posledico škrtanje z zobmi pri hčerki. Govorim o pomanjkanju tiste notranje pozornosti, ki se je ne vidi navzven. Tista navzven je vidna in je lažje obvladljiva. Notranjo pozornost pa lahko uravnava naše srce takrat, ko ga odpremo za radost. Odpremo pa ga le takrat, ko znamo popolnoma izbrisati odvečne skrbi iz našega uma. Skrbi dejansko vplivajo na naše počutje in posledično na naše delovanje, ki ga čuti okolica. Najbolj dovzetni člani našega počutja in delovanja pa so seveda naši otroci. Oni čutijo vse skrbi svoje mame. Oni so tisti, ki intenzivno čutijo vso negativno energijo svojih staršev. Le-te si seveda ne znajo razlagati, znajo jo le čistiti preko morebitne stiske, ki se lahko stopnjuje.

Škrtanje z zobmi izzveneva, oziroma ga skoraj ne opazim več

Škrtanje z zobmi se pri hčerki le še redko pojavi, oziroma ga skoraj ne opazim več. Tudi zbujanja in klicev mamice ali očeta iz njene posteljice je občutno manj. Splet preteklih izpostavljenih okoliščin je danes pri mojih ugotovitvah bistven. Trenutno vse kaže, da bi jedro stiske znalo biti ljubosumje do bratca, kot je omenila zobozdravnica. Morda se bo škrtanje še pojavilo in morda zopet izginilo. Morda bo vedno znova nastala težava in jo bo treba znova raziskovati.

Skratka, ne trdim, da sem stoodstotno prepričana, da sem škrtanje z zobmi rešila jaz in da sem težavo izkoreninila. Glede na okoliščine danes je pritrdilni odgovor sicer možen, ampak meni osebno je bistveno nekaj drugega. Kljub navedenemu je namreč bistveno sprotno ugotavljanje vzrokov, kajti stiska kot sama ni prijetna za nikogar. Še najmanj pa za otroka. Presenetljivo drugačno je hčerkino odražanje v vsakdanu sočasno s tem, da škrtanje z zobmi izzveneva.

Iz vsega navedena spleta okoliščin si lahko še vedno predstavljam, da bi lahko bila jedro težave sama pozornost, ki je nisem znala pravilno razporediti zaradi težav, ki so se takrat vrstile. V vsem spletu se je morda le skrivalo njeno podzavestno iskanje pozornosti, ki se je odražalo v njeni nenehni užaljenosti in v zapiranju v samo vase. In iz navedenega lahko vendarle pride ljubosumje do bratca, o katerem je govorila zobozdravnica, kateri sem hvaležna, da mi je takrat prisluhnila. Prvič v življenju čutim hčerkino iskreno povezanost z bratcem in izjemno ljubezen med njima.

Vrnimo se k bistvu, s katerim želim zaključiti članek. Škrtanje z zobmi v času spanja pri otroku vsekakor pomeni stisko. Če se zavemo samega dejstva stiske, je moč pomoči morda le lahko na naši strani. Bistveno je spoznanje, da niso pomembne okoliščine in povzročitelji le-teh. To je preteklo dogajanje, ki ga ni moč spremeniti. Dosegljivo nam je le moč spremeniti prihodnost, ki je z določenimi pogledi lahko bistveno lepša za nas in za okolico. Ob raziskovanju težav je sicer res nujno najti vzroke. Ampak ob najdbi le-teh ne potrebujemo kakršnih koli obsojanj. Potrebujemo le moč, da jih vzamemo kot pozitivne življenjske preizkušnje. Konec koncev tudi ni pomembna točna ugotovitev pravega vzroka, ki ima za posledico škrtanje z zobmi. Pomembni so le rezultati, ki kažejo napredek pri rešitvi težave in nam dajejo bistvene nauke za življenje.