Česa me je naučilo življenje?

Življenje me je naučilo kar nekaj stvari. Med drugim to, da ni samo črno – belo, kakršne so tipke na klavirju, temveč pisano kot mavrica, ki z vso pisano paleto barv nenehno barva naša življenja. Sami pa imamo v rokah čopič in paleto, tako kot tudi odločitev s katero barvo ga bomo obarvali. Sama obožujem pisane barve. Bolj živahne in vesele so, bolj so mi všeč. Z nešteto različnimi izbirami, si ga želim obarvati čim bolj pestro in razgibano.

Za seboj še nimam dolga leta izkušenj in modrosti, s katero se lahko pohvalijo ljudje, ki bi mi na moji poti lahko morebiti bili neke vrste učitelji oziroma mentorji. Lahko bi rekli, da sem pričela šele zares živeti. 🙂 Imam pa izjemen čut za raziskovanje človeških globin, kateremu namenim ogromno časa in v razmeroma hitrem času se tako tudi veliko naučim, zato sem z vami želela deliti nekaj stvari, ki me jih je naučilo življenje.

Nekoč sem mislila, da vem vse. Danes vem, da nekaj vem, ne vem pa vsega in kadarkoli mislim, da vem vse, pridem do ugotovitve, da pravzaprav ne vem ničesar. 🙂

Prav tako sem, kot mnogo drugih ljudi tudi sama mislila, da sem večja od življenja samega. Življenje pa me je naučilo ponižnosti, ko me je »prizemljilo« in pri tem sem občutila trd pristanek, ker nisem imela oblazinjene zadnjice. 🙂 Vendar sem le tako pričela sprejemati, da nisem superiorna in da mi to tudi ni potrebno biti.

Naučila sem se, da ne obstaja neuspeh, temveč samo strah pred tem, da bi ga polomili. Ko bi se tega bolj zavedali, bi lahkotneje delovali, saj ne bi bili vseskozi pod pritiski, da nam mora vse uspeti. Kdaj sem tudi pošteno »usekala« mimo, vendar sem se čez čas iz tega vedno naučila, da nič ni bilo tako usodno, kot pa je delovalo na tisti prvi pogled.

Življenje me je naučilo lekcije, da mi ni potrebno vedno imeti prav. To je tako zelo pomembno v vseh odnosih in ne namiguje na to, da moramo vedno popuščati, temveč na to, da ima vsak vidik več zornih kotov in poanta le teh ni ta, da drug drugega preglasijo, temveč ta, da spoštujejo različne resnice. Ne moremo spreminjati drugih, lahko spreminjamo samo sebe.

V mojem življenju so se zgodile stvari, za katere sem nekoč mislila, da jih ne bom mogla odpustiti. Velik preskok sem naredila, ko sem odpustila ljudem, ki so me prizadeli, verjetno pa je bilo najtežje odpustiti sami sebi.

Življenje me še vedno uči, da so prav tiste stvari, ki me najbolj plašijo tudi tiste, ki jih »moram« narediti, če se želim osvoboditi iluzije strahu. Naše največje lekcije so povezane s tem, da preskočimo zidove iluzij, ki nas prepričujejo, da nečesa ne zmoremo.

Življenje me je naučilo, da ni nobene stalnice, so samo življenjske spremembe, ki od nas nenehno želijo, da se spreminjamo, rastemo in zorimo. Ne moremo se skriti v kot in čakati, da nevihta mine, temveč se je kljub občasnih neugodnim situacijam potrebno naučiti plesati v dežju.

Učenje je tisto, ki poteka nenehno, naj se tega zavedamo ali ne. Ni lahko vsakič, ko trčimo ob skalo svojih prepričanj, ki trmasto krmarijo naravnost, brez kakršnega koli kompromisa, da lahko gremo tudi na levo ali desno. Vendar imejmo v mislih, da so to samo lekcije in izzivi, ki jih opravljamo zato, da smo danes še boljše različice samih sebe, kot smo bili včeraj. Vsakega izmed nas življenje nenehno uči in ni važno ali sami to imenujemo tako ali drugače, vprašanje je le, koliko smo dojemljivi za njegove učne lekcije.