S sestro sva mami peljali v London in naša dogodivščina se je končno začela! Dobesedno. Letalo, avtobusni prevoz na/iz letališča vse rezervirano in plačano, podzemna naštudirana. Ko smo v Trstu čakale na letalo, smo izvedele, da ravno ta dan v Londonu na podzemni štrajkajo in zato noben vlak ne vozi! Celo pot smo potem študirale, kako za vraga naj iz centra Londona pridemo do hostla, k se nahaja v 3. coni. Naše dogodivščine v nadaljevanju, lahko bi se reklo, da smo imele srečo v nesreči.

Javni prevoz v Londonu

Za prevoz z letališča Stansted do postaje London Victoria smo uporabile prevoznika Terravision, za vožnjo v eno smer nas je na osebo prišlo 9 € (odvisno koliko prej kupite in koliko je povpraševanja). Za vožnjo po mestu pa najbolj priporočam karto Travelcard, s katero lahko uporabljate ves javni prevoz (vseh 12 podzemnih linij, avtobuse, vlake, DLR, tramvaje, za ladje imate pa 33% popusta) v izbranih conah v izbranem časovnem obdobju. Lahko kupite kartico samo za 1 dan (14 €), me smo imele kartico za 7 dni za 3 cone in nas je prišlo 43 € na osebo. Glede na to kako drag je javni prevoz v Londonu, smo kar poceni prišle skozi. Kartico lahko kupite v Londonu, ali pa na naslednji povezavi. Jaz sem jih naročila kar po pošti, (poštnina je bila zanemarljiva), zato ker smo prišle pozno zvečer in ne bi potem še tega vsepovsod iskale. Še dobro da sem, saj je bilo zaradi štrajke vse zaprto, v glavnem prava zmešnjava. Drugače je javni prevoz zelo lepo urejen, vlaki in avtobusi vozijo pogosto…me smo imele samo malo nesreče.

Štrajka na podzemni!

Torej, ob prihodu v London smo se morale znajti z avtobusi, za katere je v Londonu okoli 400 linij, zemljevid kje vozijo pa seveda ne obstaja. Pristale smo na letališču London Stansted, ob 19.45. Avtobus do centra mesta je imel odhod ob 20.30, naslednji pa šele ob 21.50. Začele so se  nam odštevati minute, ali ga bomo ujele. Najprej nam 15 min niso pripeljali stopnic, potem je bila gneča na meji (vstop v Veliko Britanijo), seveda prvič na tem letališču pojma nismo imele kam moramo. Ko smo po podzemnih rovih končno prišle do avtobusne postaje, smo tekle kot zmešane…vmes smo še dva prehitele, in dobile smo zadnje 3 sedeže na avtobusu (tista dva, ki smo jih prehitele pa sta ostala na postaji).

Tako lepo so se nam naslednje jutro opravičili

Smo spraševale Londončanko, ki je sedela zraven mami, če kaj ve od avtobusov – ni imela pojma. Na postajo London Victoria smo prispele ob 22h, nato pa se je začel lov za informacijami. Nekako smo mislile, da bo to vsaj malo bolj organizirano, da se bo vsaj kje dalo dobiti kakšno informacijo. Na železniški postaji nam ni znal nihče pomagati, pošiljali so nas naokoli – po pravici povedano, smo že mislile prespati na kakšni klopi do 6h zjutraj, ko bi se odprla podzemna. Rekli so nam, naj gremo na avtobusno postajo, da je tam vse odprto in nam bodo pomagali. Vse je bilo seveda temno in zaprto. Slučajno smo ujele nekega delavca, ki je ravno zaklepal vrata postaje in ga prosile za pomoč. Ko smo mu povedale da moramo v Northfields, je najprej komaj vedel kje to je. Potem pa je odprl svojo knjižico in nam dal napotke: z 211 do Hammersmith, potem prestopiti na katerokoli št. do Chiswick, od tam pa z E3 do Northfieldsa. Avtobusi so bili nabasani do konca, vmes na kakšnih postajah zaradi tega sploh nismo pobirali novih potnikov. Vmes smo se z enim avtobusom še peljale v napačno smer, kar smo ugotovile, ko smo se začele vozit mimo že poznanih postaj. V hostel smo prispele ob enih zjutraj, s podzemno pa bi iz London Victorie do tja rabile cca. pol ure. Tako da doživetje in pol, vsaj z double deckerji smo se malo vozile.

Hostel Northfields ni bil nič kaj luksuzen, no saj za to ceno nismo pričakovale ne vem kaj. Postelje so škripale ob vsakem premiku, tako da smo jih lepo postavile ob steno, jogije pa dale na tla…in zaspale kot ubite…dokler nas ob 6h ni zbudila podzemna, ki se je vozila mimo našega okna.

Kaj si ogledati v Londonu?

Za ogled mesta smo si mi vzele cele 4 dni, pa še ni bilo dovolj. Vsako minuto v dnevu smo imele načrtovano, tako da smo lahko svoj čas res dobro izkoristile. V nadaljevanju bom predstavila vse glavne znamenitosti Londona in sicer po dnevih, kot smo jih obiskale me (vsak dan smo si ogledale stvari, ki so se recimo nahajale v določenem geografskem okolišu). Nekaterih stvari tokrat nismo obiskale, bom pa podala potrebne informacije, če jih boste želeli vi – moja sestra je bila prej že enkrat v Londonu, tako da bom kakšne informacije črpala še iz njene izkušnje.

Toplo priporočam London Pass

Za ogled mesta smo si sicer ”privoščile” 3 dnevno kartico London Pass, s katero smo imele prost vstop v vse glavne znamenitosti (plačale smo ₤76, ogledale pa smo si za cca. ₤140). Mogoče se vam na prvi pogled to zdi veliko denarja, izračunajte malo če se vam splača, ampak me smo si res pogledale VSE, pa še prednostni vstop smo imele. S kartico morate pri vsaki znamenitosti najprej na blagajno, da vam dajo zastonj vstopnico, vključuje tudi vožnjo z ladjico po reki Temzi, javni prevoz morate pa kupiti posebej. Kaj vse kartica vključuje, si lahko preberete na naslednji povezavi. Prav tako tu najdete informacije o cenah atrakcij (brez kartice), tako da jaz tam kjer smo imele zastonj vstop s kartico, ne bom pisala cene vstopnin. Drugače pa ne morem prehvaliti te kartice, me smo si ogledale številne stvari, ki si jih drugače ne bi, pa smo si jih, ker je bilo pač zastonj (in nismo bile razočarane). Naročile smo kar prek spleta in jih dobile po pošti, lahko pa jih kupite tudi na različnih lokacijah v Londonu. Zraven smo zastonj dobile še vsaka eno knjižico, vodič po Londonu – zelo uporabno in pregledno, pri vsaki znamenitosti imate napisano kako se pride do tja, kje morate izstopiti, zraven so slike, zemljevidi in na kratko piše malo o stvari, ki si jo boste ogledali. Na tak način vam bom v nadaljevanju poizkušala London predstaviti tudi jaz, skupaj z našimi zanimivimi dogodivščinami! Pri vsaki znamenitosti sem dodala postajo, na kateri morate izstopiti, da pridete do nje – čeprav smo me veliko prehodile peš in nismo ves čas hodile na podzemno. V oklepajih se nahajajo imena linij.

Vse naše vstopnice

Naslednje jutro (2. dan)…

Da je podzemna vozila, je bil dober znak. 100 m stran od hostla je bila trgovina z živili Sainsbury’s, kjer smo nakupile nekaj hrane za čez dan. Bile smo bolj varčne in si vso hrano kupile po trgovinah, v restavracije nismo hodile. V celoti gledano, smo cel teden preživele na solatah z makaroni in neznanimi omakami, narezanem sadju v plastičnih lončkih in različnih žemljah (iz katerih smo si naredile sendviče iz česar smo pač našle – šunka, string cheese, namazi). Glede na to kako skromen je bil hostel, se nam je zdelo zelo presenetljivo, da smo imele v sobi svoj hladilnik z zamrzovalnikom. Kakšen dan smo tako vanj pospravile tiramisu, sladoled (twister) in pomarančni sok (ki je bil tako sladek da sem ga 3x zalila z vodo, pa se mi je še vedno zdel isti).

Slavnostna pojedina

Big Ben in Westminster

Izstopite na postaji: Westminster (Circle, District, Jubilee)

Po nabavi smo se s podzemno železnico odpeljale do Westminstra. Naj še omenim, da se naša linija Piccadilly pripelje direktno iz letališča Heathrow, tako da so bili vagoni vedno do zadnjega nabasani s potniki s kovčki velikosti XXXL…in stevardesami. Na srečo smo lahko čez dve postaji prestopile na drugo linijo, ki je bila popolnoma prazna in smo bile bolj na komot. Ko smo prispele na svoj cilj, smo se sprehodile čez most Westminster bridge in slikale pred enem od glavnih simbolov Velike Britanije, ki ga ne morete zgrešiti – 106 m visokim Big Benom. Stolp je sicer del Westminstrske palače, ki je že od leta 1512 sedež angleškega parlamenta. Ime je dobil po siru Benjaminu Hallu, ki je nadziral dela v stolpu. Turisti in tudi sami Londončani pravijo Big Ben celotnemu stolpu, čeprav le to označuje le zvonec, stolp pa se imenuje Clock Tower.

Za vogalom se nahaja še najbolj znana opatija na svetu, Westminster Abbey, med drugim tudi poslednji dom Angleške monarhije in drugih pomembnežev. Še danes v njej potekajo vsi kraljevi obredi (npr. krsti, poroke, kronanja, pogrebi), v njej pa si lahko med drugim ogledate eno najvišjih gotskih cerkvenih ladij, kronski prestol in grobnico Elizabete I. Preostali del mesta smo si nameravale ogledati kakšen drug dan, ta dan pa smo se vkrcale na ladjico (City Cruises) in se popeljale po reki Temzi (deluje po principu hop-on-hop-off, tako da lahko v 1 dnevu prestopite kolikokrat želite). Me smo se vkrcale na postaji Westminster Pier, nasproti London Eye-a (le tega bomo obiskale v enem od prihodnjih dni). Sicer lahko kupite karto samo za vožnjo z ladjico, več informacij pa na povezavi.

Greenwich in okolica

Izstopite na postaji: Cutty Sark for Maritime Greenwich (DRL), Greenwich Pier (RB1, RB1C)

Po Temzi smo se tako na vroč in sončen dan peljale od Westminstra do Greenwicha (cca. 2 uri), na strehi ladje brez strehe, tako da nas je kar fino ožgalo in so se mi po vrnitvi domov še dolgo poznali ”rokavčki”. Sicer se lahko do Greenwicha pride tudi na kakšen drug način, ampak se mi ladja zdi najboljša za ogled tega dela mesta. Po izstopu iz ladje v Greenwichu, smo si najprej ogledale The Old Royal Naval College, ki je na začetku služil kot kraljeva bolnišnica za pomorščake, pozneje pa je prostor prevzela kraljeva mornarica in tu usposabljala častnike. Danes je tu univerza in plesni/glasbeni konservatorij.

Skozi park smo se sprehodile do Kraljevega observatorija (Royal Observatory Greenwich), ki ga je leta 1675 ustanovil kralj Karl II. Glavna atrakcija je bil seveda začetni poldnevnik, uveden leta 1851, na mednarodni konferenci pa sprejet leta 1884. Dolgo ga je označeval medeninast trak, ki so ga potem zamenjali s trakom iz nerjavečega jekla, od decembra 1999 pa ga označuje še močan zeleni laser, ki razsvetljuje londonsko nebo. Vrsta za slikanje se je tu vila čez celo dvorišče, ampak smo bile kar hitro na vrsti. Vmes smo malo klepetale s španskim parom pred nami, izmenjali smo si fotoaparate, tako da smo me slikale njiju, onadva pa nas. Del observatorija je tudi muzej, kjer hranijo najstarejši teleskop na svetu (skozi naj bi se videl Saturn, samo se mi zdi velika verjetnost da je bilo to kar sem videla jaz samo prilepljena sličica in ne pravi Sturn), razvoj merilcev časa itd.

Vse naokoli je velik park z drevesi, ljudje so ležali v senci ali pa igrali nogomet in druge igre. Bilo je pa grozno vroče in ko se nam je prikazal sladoledar (Ice cream truck), smo mislile da smo prišle v nebesa. V senci smo se ohladile z vodnimi sladoledi. Zatem smo si ogledale še trgovsko jadrnico iz konca 19. stoletja, Cutty Sark, ki je v Veliko Britanijo s celega sveta vozila čaj, volno, klavirje itd. Vstopile smo v kapitanove prostore, spalnice posadke (imeli so zelo kratke postelje, ki smo jih tudi preizkusile), si ogledale originalne predmete iz ladje…na palubi pa smo se malo preoblačile v priskrbljene kostume in dvigale jadra.

Sledil je prehod na drugo stran reke Temze, skozi 370 m dolg podvodni tunel (Greenwich foot tunel). V globočino smo se spustile po stopnicah in se na kratkem sprehodu prijetno ohladile – ampak na drugi strani se nam pa ni dalo peš na površje, zato smo uporabile dvigalo. Mimo nas so se ves čas vozili kolesarji, kljub temu da so bili po poti ves čas znaki, da je to prepovedano (da morajo dol s kolesa in ga potiskati peš). Bil je čas kosila, nam pa je zmanjkalo malice, zato smo skočile v najbližjo trgovino ki smo jo videle – h Kitajcu, ki je prodajal poročne torte.

Greenwich Peninsula

Izstopite na postaji: North Greenwich (Jubilee)

Malo smo se peljale z DLR-jem (Docklands Light Railway), kjer se je mami takoj spoprijateljila z neko Tajvanko z dojenčkom (in izvedela da je hči stara 10 mesecev, da je poročena s Francozom, itd.). Prestopile smo na postaji Canary Warf, ravno okoli 16h, ko so vsi odhajali iz službe, tako da je bila nepojmljiva gneča na podzemni in povsod naokoli.  Ko smo izstopile na polotoku Greenwich Peninsula, smo se sprehodile mimo arene O2, kjer se je mogoče udeležiti koncertov največjih svetovnih zvezdnikov. Za ”kosilo” smo šle v trgovino Tesco – sem že povedala, da smo bile bolj varčne. Privoščile smo si solato, sadje in pekoče sirove žemljice (p.s. nismo vedele da so pekoče). Pot smo nadaljevale proti postaji Emirates Greenwich Peninsula, kjer smo se z žičnico Emirates Air Line peljale čez Temzo. Žičnica je del javnega prometa, a jo je treba doplačati – enosmerna vozovnica za odrasle stane 4,50 € (ampak ker smo imele Travelcard, smo plačale le 3,40 €). Sicer nič kaj drugače kot če bi se peljali na Krvavec, ampak se lepo vidi daleč naokoli (samo če pogledate dol v Temzo, je okoli veliko smetišč in kupov peska). Vmes je nad nami še nevarno blizu letelo letalo, ki je potem pristalo na bližnjem letališču.

Leicester Square

Izstopite na postaji: Leicester Square (Northern, Piccadilly)

Naša naslednja postaja je bil trg Leicester Square, kjer smo najprej 10 min gledale uličnega ”umetnka” in čakale da bo izvedel foro. Kmalu smo se ga naveličale, ker se je samo nekaj drl. Sicer je tu vedno veliko uličnih umetnikov, tako da če imate čas se le ustavite, mogoče vas bodo še povabili da se jim pridružite – tako da bodo splezali na vas in potem naredili salto. Nas je bolj zanimala trgovina s čokoladnimi bombončki M&M’s Store. Trgovina v 4 nadstropjih samo v znamenju bombončkov!!! Pižame, kozarci, spodnje perilo, blazine, igrače…in najpomembneje, v sobani bombončkov si jih lahko ”natočite” v vrečko in kupite. Sicer niso ravno poceni in je vseeno če jih kupite doma v Müllerju, ampak vseeno doživetje (100 g je takrat stalo ₤2,10). V enem delu trgovine se je dalo narediti tudi personalizirane bombončke – stresete jih v poseben avtomat, ki na vsakega posebej natisne pač tisto kar želite (en mali 2 dcl kozarček takih bombonov stane ₤17).

Piccadilly Circus

Izstopite na postaji: Piccadilly Circus (Bakerloo, Piccadilly)

Počasi se je že mračilo, bile smo utrujene, tako da smo se odpočile ob vodnjakih na Trafalgar Square. V Tescu smo kupile Ginger Beer, ki je imel tako močan okus po ingverju, da so se mi nosnice čisto spucale. Pa še indijski prodajalec se je nekam čudno spogledoval z nami za blagajno – pozneje je bil en podoben na podzemni in smo mislile da nas zasleduje (ampak smo videle da je imel ta Tommy Hilfiger srajco, ki si je blagajničar gotovo ne bi privoščil). Drugače se takoj za vogalom od M&M’s Store nahaja še Chinatown, kjer je moja sestra uspešno barantala za ceno selfie sticka. Sicer živahna četrt z orientalskim vhodom, kitajskimi prometnimi znaki, lampijončki in številnimi restavracijami (tu pazite, saj kakovost hrane zelo variira). Od tu smo se naprej sprehodile še do trga Piccadilly Circus, ki je najbolj znan po svetlobnih reklamnih oglasih in je med drugim tudi eno izmed najbolj fotografiranih križišč na svetu. V bližini boste našli še restavracijo Jamie Oliverja.

3. dan

St. Paul’s Chathedral

Izstopite na postaji: St. Paul’s (Central)

Zjutraj smo si privoščile kavico to go, ki smo jo morale potem popiti na do konca nabutanem vlaku. Me smo sicer izstopile na postaji Manison House, ker smo bile namenjene v Shakespeare’s Globe Theatre. Predlagam da si spotoma ogledate še katedralo sv. Pavla (St. Paul’s Cathedral). Katedrala stoji na najvišjem delu Londona (Ludgate Hill), na mestu, kjer je pred velikim požarom leta 1666 v Londonu stala že njena starejša različica. Po požaru so staro cerkev podrli in zgradili novo – končali so jo leta 1708, dokončana pa je bila s postavitvijo kipa na strehi nekaj let kasneje. Ogled katedrale je vsekakor zelo zanimiv, vstopnina za odrasle pa je ₤16, če rezervirate preko spleta (na povezavi). Videli boste osrednji del z oltarjem, freskami in TV ekrani (tako da se res spleta staro z novim). V grobnicah počivata Admiral Lord Nelson in Duke of Wellington. Po več kot 500 stopnicah se lahko povzpnete tudi v višave, kjer boste našli 3 galerije. V Whispering Gallery lahko iz ene na drugo stran slišite šepetanje, sledita še Stone Gallery in Gold Gallery. Na vrhu boste lahko uživali v prekrasnem razgledu, je pa stopnic res veliko, ponekod so zelo ozke in stropi nizki – vendar naj vas to ne odvrne od obiska.

Shakespeare’s Globe Theatre

Izstopite na postaji: Mansion House (Circle, District)

Shakespeare je pisal za to edinstveno gledališče, ki danes raziskuje in preučuje njegovo delo. Veliko ljudi zmotno misli, da gre za objekt zgrajen v srednjem veku. Prvotno gledališče je bilo sicer zgrajeno leta 1599 in pogorelo leta 1613, ko je pri strelu s topom iskra zanetila ogenj na strehi. Na istem mestu so leto kasneje zgradili novo gledališče, ki pa so ga leta 1642 zaprli. Gledališče, ki si ga lahko ogledate danes, je bilo dejansko zgrajeno leta 1997, 250 m proč od prvotne lokacije. Ko smo na blagajni dobile karte, smo imele določeno uro, kdaj se bo začel naš voden ogled. Čakale smo cca. pol ure, kar je bilo ravno prav za ogled razstave. Zatem nas je vodička popeljala po gledališču, kjer so ravno vadili za prestavo Richard II. (in še skupaj zabijali oder).

South Bank Walk

Pot smo nato nadaljevale po južnem bregu reke Temze (South Bank walk), mimo najbolj znanega Puba The Anchor (od leta 1615), piratske ladje Golden Hinde II., pod London Bridge-om in tako skozi Hay’s Galleria prispele do razgledne točke od koder se med drugim vidijo: Walkie Talkie zgradba (20 Fenchurch Street), The Gherkin (30 St. Mary Axe), The Leadenhall building in The Shard (najvišja stavba v EU). Na 20 Fenchurch Street se lahko povzpnete na vrh, na botanični vrt. Vstop je brezplačen, si pa morate prosto mesto prej rezervirati preko spleta, na povezavi. Povzpnete se lahko tudi na The Shard, na vrhu katerega je najvišje ležeča razgledna ploščad v Londonu. Vstopnina je kar draga, ₤15,95 če kupite preko spleta (na povezavi, ni všteto v London Pass), na lokaciji sami pa celo dražje. Me se na The Shard nismo povzpele, nam je pa Londončanka na avtobusu razlagala, da je na vrhu kavarna in da gre do tja ona kar zastonj. Tako da če komu uspe tako, naj mi sporoči.

HMS Belfast

Izstopite na postaji: London Bridge (Jubilee, Northern)

Seveda se vam ta del mesta najbolj splača ogledati kar peš, lahko pa uporabite tudi javni prevoz. Kmalu smo prispele do bojne ladje iz 2. svetovne vojne HMS Belfast, ki je stalno privezana na reki Temzi in si jo lahko ogledate od znotraj. Izplavljena je bila leta 1938, kot del britanske pomorske blokade proti Nemčiji. Novembra leta 1939 je zadela nemško morsko mino in se tako 3 leta pozneje vrnila z izboljšano ognjeno močjo, oklepom in radarsko opremo. To je ena tistih stvari, ki si jih drugače ne bi ogledale, ampak smo vstopile, ker smo imele s kartico London Pass zastonj. Ni nam bilo žal, ladja ima devet nivojev in nikoli si nisem predstavljala kaj vse so imeli na krovu. Kapelico, zelo prostorno kuhinjo, celoten bolnišnični oddelek itd. Po strmih in ozkih lestvah smo se spuščale v globino ladje, dokler nismo prišle do sobe s strelivom in torpedi, potem pa nazaj na površje vse do kapitanove kabine in bojne opreme na palubi. Z ladje se tudi zelo dobro vidi Tower Bridge, ki se je vmes dvignil, da so lahko spodaj plule večje ladje. Iz palube smo opazovale gost promet na reki Temzi – med drugim je šla mimo Party ladja, ki je bila nabasana do zadnjega kotička (čudno da ni nihče padel dol).

Tower Bridge

Na poti do najbolj znanega mostu v Londonu smo šle mimo moderno oblikovane mestne hiše City Hall in London Riviere, kjer so delili zastonj pijačo in na velikem platnu predvajali teniški dvoboj. Na Tower Bridge-u je ravno potekala poroka, čeprav so imeli kar veliko problemov s poročnimi fotografijami, ker so ljudje ves čas hodili mimo. Dvižni most je bil zgrajen leta 1894 (gradnja je trajala 8 let), oblikoval pa ga je Sir Horace Jones, ki je zmagal na natečaju za most, ki bo povezoval oba bregova reke Temze, brez da oviral plovbo velikih ladij. Zgrajen je iz okoli 70.000 ton betonskih temeljev in 11.000 ton jeklene konstrukcije. Najprej so ga dvigovali parni motorji, ki so jih leta 1974 zamenjali z elektro hidravličnim sistemom (stari pogonski sistem je shranjen in smo si ga tudi ogledale na južni strani mostu). Na most smo se z našo posebno kartico povzpele kar mimo vrste – po toliko stopnicah da vas kar glava boli. Sicer most sestavljata dva stolpa, zgoraj povezana s sprehajalnimi stezami, katerih namen je prevzem sil, ki nastanejo, ko se spodaj dvigne dvižni most. Pogled iz vrha je bil izjemen, največja atrakcija pa so zagotovo steklena tla (glass walkway), skozi katera vidite vso dogajanje na mostu in reki. Je bilo kar malo strašno. Barvna shema mostu kot jo vidimo danes, je bila ustvarjena leta 1977, za kraljičino srebrno obletnico (modra, rdeča in bela, prvotno je bil most zelen in moder).

Tower of London

Izstopite na postaji: Tower Hill (Circle, District)

Ko se sprehodite čez Tower Bridge, boste na severni strani Temze našli utrdbo Tower of London, z bogatim zgodovinskim izročilom kraljeve družine. Znana je kot temačna utrdba, saj so v njej sekali glave izdajalcem in kraljicam, prav tako pa tudi kot zapor in palača. Zgrajena je bila konec leta 1066, kot del Viljemovega osvajanja. Sestavljena je iz več zgradb, obdanih z obzidjem in jarkom v dveh koncentričnih krogih. White Tower (bela trdnjava), 30 m visok osrednji stolp, je srce utrdbe, Tower Green (Zeleni stolp) pa je znan po številnih usmrtitvah (tu so usmrtili dve ženi Henirka VI.). V kraljevi zakladnici so na ogled številne krone in diamanti, ki jih kraljica še vedno uporablja. Ogledate si lahko še kapelo sv. Petra ad Vincula, ki je ena najimenitnejših kraljevih kapel in Traitor’s gate, kovana hrastova vrata na zunanjem obzidju, skozi katera so vodili izdajalce. Legenda pravi, da bo monarhija padla takrat, ko bodo iz trdnjave odleteli še zadnji krokarji – tu jih imajo še 6, ki imajo tudi svojega oskrbnika.

Me smo vstopile 1 uro in pol pred zaprtjem, vsi na blagajni in pri vhodu so nas opozarjali, da to ni dovolj časa za ogled. No, me smo imele zelo natrpan urnik, prav tako pa smo imele čisto dovolj časa, saj se nismo poglabljale v vsak predmet posebej. Tu se vam najbolj splača ogledati stalno razstavo kraljičinih draguljev (Crown Jewels), kjer boste med drugim videli krone, žezla in ostale dragocenosti, ki so obvezni elementi kronanja. Sicer je bilo pri vhodu malo gneče, ampak smo se kar hitro premikali, del poti se peljete tudi po tekočem traku. Prav tako pa se obvezno sprehodite po obzidju, ki ga vmes prekinjajo stolpiči, v katerih so prikazani zgodovinski dogodki.

King’s Cross in pot na Bradavičarko

Izstopite na postaji: King’s Cross St. Pancras (Circle, Hammersmith & City, Metropolitan, Northern, Piccadilly, Victoria)

Za vse ljubitelje knjig (in filmov) o Harry Potterju vsekakor nekaj, česar ne smete zgrešiti! Ker vse znamenitosti zaprejo že ob 17h, smo se odpravile proti peronu 9¾ (Platform 9¾) na železniški postaji King’s Cross. Tako smo se s podzemno pripeljale do postaje King’s Cross St. Pancras in se podale na lov za peronom….in lutale naokoli, dokler nismo ugotovile da sta to v bistvu dve postaji in nato končno prišle na pravo (treba je ven in čez cesto). Vrsta za slikanje z vozičkom, ki izginja v magično steno na peronu, je bila daljša kot kjerkoli drugje. Ampak organizacija na višku – lahko izbirate med šali in drugimi pripomočki, ”pomočnik” pa vam drži šal, tako da se zdi, kot da ste zares poleteli. Seveda je organizirano tudi fotografiranje (ena slika stane ₤11, lahko se slikate tudi s svojim fotoaparatom), vrsto pa je kontrolirala ena zelo sitna varnostnica, ki je želela da smo stisnjeni skupaj kot sardele (to nam je nakazala z burnim mahanjem rok in ne z besedami). Na pomoč smo skočile še Kitajcu pred nami, tako da smo ga slikale z njegovim iPhonom (komaj sem se znašla, saj je bil ekran poln njihovih # in hišk). Po fotografiranju je sledil še obisk Harry Potter trgovine, pred katero je bila seveda spet vrsta. V njej prodajajo čarovniške palice (eden pred menoj jo je kupil, za okoli ₤70), oblačila, čokoladne žabe in ostale predmete iz knjige/filma.

Oxford street in Victoria’s Secret

Izstopite na postaji: Oxford Circus (Bakerloo, Central, Victoria)

Za ljubitelje nakupovanja, je seveda najbolj pomemben obisk najbolj znane nakupovalne ulice v Londonu. Mi smo se za konec dneva podale še na Oxford Street, najprej pa še na Baker Street v Victoria’s Secret trgovino s spodnjim perilom. Čedni varnostniki so nam odpirali vrata, najcenejša stvar ki jo lahko kupite, pa je mali parfum za ₤16…ampak smo vseeno malo pofirbcale naokoli. V štirih nadstropjih smo si ogledale vse od navadnega spodnjega perila in kopalk, do perja in angelskih kril. Tako se sprehajam po steklenem stopnišču in pridem do vrha, v kot nekakšen salon, kjer me čaka hostesa in vpraša: ”Are you here for the toilet?” (Ali ste tukaj za stranišče?). Jaz jo malo gledam, potem pa rečem da ja…po treh dnevih majhnih javnih stranišč sem vstopila v to čudo: velika ogledala, še posebna povečevalna ogledala za ličenje, usnjeni stolčki, parfumi na poličkah itd. Ko sem se sprehodila naprej, sem vstopila v celo kopalnico, večjo od naše sobe v hostlu (namenjeno samo eni osebi) – lijak iz marmorja, milo ki je odlično dišalo in brisačke za roke z napisom ”Victoria’s Secret Baker Street”. V tem nadstropju se nahaja tudi Angel Suite, namenjen tistim, ki imajo namen v trgovini zapraviti veliko denarja (za posebne priložnosti – osebne nakupovalke nosijo oblačila, vzamejo mere). Poleg tega me je pred vhodom čakala še obleka, ki jo je Taylor Swift leta 2013 nosila na Victoria’s Secret Fashion Show-u v New Yorku. Torej, vsekakor vredno obiska, tudi če ne boste nič kupili.

Sem smo se vrnile še zadnji dan, ko smo že končale vse druge oglede. Še prej smo se ustavile na postaji London Victoria (kraj naše nočne zmede, zaradi štrajke prvi dan), da smo videle kje moramo naslednje jutro na avtobus, spotoma pa kupile še jabolčni burek. Na Oxford Street smo prispele ravno okoli 16h/17h, ko so vsi hodili iz službe. Že od prejšnjih dni smo vedele, da je v tem času največja gneča na cesti in na podzemni – ko smo izstopile iz podzemlja na postaji Oxford Circus je bila taka gneča, da se nismo morale nikamor premakniti. Najprej smo mislile da se nekaj dogaja, saj smo slišale glasbo in break dancerji so plesali na cesti. Malo smo se pridrenjale naprej in videle, da ljudje čakajo, da bodo lahko vstopili v podzemno, ki je bila zaradi prenatrpanosti začasno zaprta. Ko smo se končno prebile naprej, smo šle najprej v trgovino Forever 21, ki je bila tako velika, da je bilo nemogoče, da bi vse pregledale. Bile smo tako utrujene, da smo vmes cca. 10 minut samo sedele na sedežni v oddelku s čevlji. Prodajali so še eno plastično stvar za masiranje hrbta, tako da smo ena drugo malo masirale s tem, ker so nas tako boleli hrbti.

Frappfuccino-ti

Cel teden smo hodile mimo Starbucksov, pa nikoli nismo imele časa iti noter, tako da smo si sedaj končno privoščile frappfuccino-te. Fantu za blagajno sem 5 minut črkovala naša imena, ker jih je želel pravilno napisati (in na vsak lonček posebej). Ker tu niso imeli WC-ja za goste, me pa nismo vedele kam drugam iti, smo se vrnile tja, kjer nam je bil WC v celem tednu najbolj všeč…Victoria’s Secret! Ne vem kako je sicer z javnimi WC-ji, ampak me nismo imele problemov, ker so bile toalete v vseh znamenitostih. Edina trgovina, kamor smo morale res še NUJNO iti, je bil Primark. Bolj kot ne smo se samo razgledale, saj nismo imele več prostora v kovčkih. Mami se je cel teden trudila brati načrt podzemne, pa ni dobro videla, tako da si je tu kupila očala. Glede na to, da je bil to naš zadnji dan, smo se morale znebiti drobiža…prodajalcu na blagajni sem dala ₤12 v kovancih (zdi se mi, da je šele nedavno prišel v to državo, saj je vsak kovanec posebej gledal in obračal, še bolj kot jaz, ki sem bila čisto zmedena kateri je koliko vreden).

4. dan

Na to prelepo nedeljo smo se zbudile ob zvoku alarma, ne vem točno kaj je bilo, ampak receptor se je nato drl na čistilko da je zbudila cel hostel. Azijska čistilka si je med drugim vsak dan v WC-ju z električnim brivnikom brila noge (vsaj mislimo da je to delala, zvok je šel približno ”bzzzzm bzzzzm”).

Trafalgar Square in The National Gallery

Izstopite na postaji: Charing Cross (Bakerloo, Northern)

Dan smo začele na Trafalgar Square, kjer je ravno potekal tek po ulicah Londona (mami je bila razočarana ker tega ni vedela, saj bi se ga drugače 100% udeležila). Trg je ime dobil po bitki pri Trafalgarju, britanski pomorski zmagi v Napoleonovih vojnah s Francijo in Španijo, ki se je zgodila 21. oktobra 1805 na obali Cape Trafalgar v Španiji. Bitko je izbojeval admiral Horatio Nelson, tako da na sredini trga stoji Nelsonov steber. Steber varujejo levji kipi, kjer se slikajo vsi turisti (tudi me) – sicer se bojijo, da se bodo kipi nepopravljivo poškodovali, zaradi turistov, ki se povzpenjajo nanje. Tu boste našli tudi nekaj vodometov, iz katerih nam je zaradi vetra nosilo vodo v glavo. V ozadju stoji še narodna galerija (The National Gallery), z eno največjih zbirk evropskih slikarskih del na svetu, ki spada med 4. najbolj obiskano galerijo na svetu. Vstop v galerijo je brezplačen.

Buckingham Palace

Zaradi tekaškega dogodka so bile zaprte določene ceste in smo se lahko prosto sprehajale po cesti do Buckinghamske palače (the Mall), vmes pa še mimo Horse Guards Parade, kjer se lahko slikate z negibno kraljičino stražo. Čisto blizu je še zastražena ulica Downing street 10, ki je že od leta 1732 dom vseh angleških premierjev. Sledil je sprehod skozi St. James’s park, ki je najstarejši od osmih kraljevih parkov v mestu. Park je odlična lokacija za kosilo in počitek, tudi me smo malo posedele na ležalnikih in pomalicale – povsod po travi je bilo polno ležalnikov in smo se kar usedle, ampak so nas potem pregnali, ker je za to seveda treba plačati (nismo vedele, saj nikjer ni nič pisalo). Na koncu smo prispele do Buckinghamske palače, uradnega domovanja britanske kraljeve družine v Londonu, od leta 1837. Je tudi uradna kraljičina rezidenca, z zelo bogato zgodovino. Vmes je bila večkrat obnovljena, saj je prestala obe svetovni vojni, sicer pa ima 775 sob in zaposluje okoli 300 ljudi. Pred palačo boste videli še spomenik kraljici Viktoriji, Victoria Memorial. Na srečo smo ravno ujele menjavo straže, vmes pa je godba med drugim igrala pesmi Happy (Pharrell Williams) in Yesterday (The Beatles). Zaradi tekaške prireditve je bilo še toliko več ljudi in smo se komaj pridrenjale do ograje (vmes sem dala sestro na štuporamo, da je bolje videla in malo posnela dogajanje).

Queen’s Gallery

Od tu smo se odpravile naprej do kraljičine galerije v Buckinghamski palači (Queen’s Gallery). To je spet ena od tistih stvari, ki si jih drugače ne bi ogledale, ampak smo šle, ker smo imele ravno s kartico zastonj. Ni nam bilo žal, pa še sedaj lahko rečemo, da smo bile v Buckinghamski palači. Ob vhodu so nam natančno pregledali torbice, prva stvar, ki smo si jo ogledale pa so bili toaletni prostori (ki mimogrede še vedno ne prekašajo tistih v Victoria’s Secret). Največja atrakcija v galeriji (za nas) je bila knjiga Painting Paradise, kateri je bila posvečena cela razstava. Naša mami je namreč kot tehnolog v Gorenjskem tisku delala in bila zadolžena za to knjigo, ki je kot izgleda zelo pomembna v Buckinghamski palači (je rekla da je prav poseben občutek videti svoje delo v tako visokem okolju). Seveda smo se potem morale slikati s knjigo, v trgovinici galerije pa so poleg te prodajali še druge ”mamičine” knjige (na katerih je tudi delala).

Hard Rock Cafe in Hyde Park

Izstopite na postaji: Hyde Park Corner (Piccadilly)

Sprehodile smo se še do Hard Rock Cafe London. Kjerkoli smo, si vedno pogledamo notranjost, čeprav nimamo nikoli namena notri sedeti in jesti/piti, prav tako pa je bila vrsta za to tu zelo dolga, saj je bilo nabito polno. Izmuznile smo se noter in malo pofirbcale naokoli. Videle smo bobne od John Bonham-a (Led Zeppelin), kitare od Queenov, Bob Dylan-a, Lenny Kravizt-a…oblačila, glasbila od Beatlov, Jimi Hendrix-a, jakno od Madonne, obleko od Stevie Nicks, Scissor Sisters, palico in srajco od Prince-a, oblačila od Bono-ta (U2), Billy Idol-a, Eltona John-a (skupaj z noro roza lasuljo)…in še številne druge.

Čisto blizu Cafeja se nahaja Hyde Park, ki ga je ustanovil Henrik VIII. leta 1536 in uporabljal kot lovišče. Za javnost so ga odprli v začetku 17. stoletja, še posebej priljubljen pa je zaradi prvomajskih parad (May Day parades). V park vstopite skozi veličasten vhod, ki ga je okoli leta 1820 skonstruiral Decimus Burton, skupaj s slavolokom Wellington Arch leta nedaleč stran. Ta dan je tu ravno potekal tečaj rolanja, prav tako pa smo srečale nekaj zanimivih ljudi, na primer par, ki je imel vsak na sebi po dve živi papigi…kar mogoče še ni tako nenavadno glede na to, da v Ljubljani srečaš človeka, ki ima v šalu okoli vratu podgano.

Med našim tednom v Londonu, smo imele namen opraviti še dva obiska naših znank. Prvo smo želele obiskati mamičino kolegico iz Londona, ki se je zelo veselila našega prihoda, ampak je nikakor nismo morale dobiti na telefon. S seboj smo imele darila in ker nismo imele pojma kdaj se nam bo oglasila, je mami cel teden s seboj kot Martin Krpan v torbici nosila 1 kg kopalne soli z vonjem sivke. Ne vem kaj smo mislile, da smo izbrale ravno tako darilo, saj ni bilo ravno priročno. S to žensko se nam ni uspelo dobiti, tako da smo kopalno sol odnesle nazaj domov. Drugo pa smo obiskale prijateljico z enoletno hčerko, ki tudi že 7 let živi v Londonu. Tej smo nesle knjigo pravljic, ki ravno tako ni bila lahka za nositi naokoli (1,3 kg), tako da smo bile zelo vesele, ko smo se ta dan dobile v Regent’s parku (še eden od kraljevih parkov) na pikniku in se znebile ”tovora”. Potem pa dalje raziskovat London – na poti do podzemne postaje smo šle tudi mimo Sherlock Holmes muzeja, kar zna biti tudi zanimivo.

Queen Elizabeth Olympic Park

Izstopite na postaji: Stratford (Central, Jubilee)

Pot nas je pripeljala do Westfields Shopping Centra, vendar ni bilo časa za nakupovanje, saj smo si želele ogledati še Queen Elizabeth Olympic Park, športni kompleks poletnih olimpijskih iger 2012. Povzpele smo se na orbito ArcelorMittal Orbit (114,5 m), kjer smo najprej pri vhodu blagajničarki 5 minut razlagale, da Slovenija ni Slovaška. Na vrh se da priti tudi po stopnicah, ampak me smo izbrale dvigalo. Razgled naokoli je neverjeten, v daljavi pa smo videle, kako se nam približuje dež. Na poti nazaj smo tako tudi prvič odprle dežnike in se zatekle v prej omenjeni nakupovalni center (ki je še ena obiska vredna točka za nakupovanje). Zadnja postaja ta dan je bil Tesco na Trafalgar Square, saj smo želele pozdraviti našega ”najljubšega” indijskega blagajničarja, potem pa se vrnile v hostel in napadle solato. Mami si je v kuhinji komaj izborila 3 skodelice in skuhala čaj…

5. dan

Emirates Stadium

Izstopite na postaji: Holloway Road (Piccadilly), Arsenal (Piccadilly)

Takoj zjutraj smo se napotile proti štadionu nogometnega kluba Arsenal, ki je eden najsodobnejših nogometnih objektov na svetu. Tu so možni tudi različni ogledi, ampak me smo prišle samo po šal in štamprle za strica (ker nam je naročil, štamprle mu pa prinesemo od kamorkoli gremo). Tako da najprej smo šle v njihovo uradno trgovino, nato pa se čez most Ken Friar Bridge (posvečen nekdanjemu direktorju kluba) sprehodile do štadiona in se malo razgledale naokoli.

Madame Tussauds

Izstopite na postaji: Baker Street (Bakerloo, Circle, Hammersmith & City, Jubilee, Metropolitan)

Sledil je najbolj težko pričakovan obisk, muzej voščenih lutk Madame Tussauds! Muzej se sicer nahaja čisto blizu parka Regent’s Park. Tokrat smo izstopile na podzemni postaji Baker Street, ki je bila prva podzemna postaja na svetu (odprta leta 1863). Vse smo imele že rezervirano, tako da smo po hitrem postopku prišle noter, zastonj pa smo dobile še obisk Star Wars Experience. Priporočam, da si vstopnice že prej kupite prek interneta, na povezavi (me smo kupile kombinacijo Madame Tussauds in London Eye, ker je bilo tako ceneje). Muzej boste že od daleč prepoznali po velikanski kupoli.

Ne bom opisovala čisto vseh lutk s katerimi smo se slikale, ampak naj povem, da smo imele zelo naštudirano taktiko: katera prva slika in kako se menjamo, da ne bi že kdo drug zasedel ”lutke” (taktika, ki smo jo izpopolnile na naših številnih popotovanjih in v Madame Tussauds Dunaj in Berlin). Samo par dni prej so na ogled postavili Kim Kardashian, tako da smo malo delale selfije z njo. Postavile smo se k Brangelini (takrat sta še objeta stala skupaj, sedaj po ločitvi pa stojita ločeno), sedle k Georgu Clooneyu in drugim zvezdnikom, vmes so bili pa še neki indijski igralci, ki jih nismo poznale. Največja gneča je bila za slikanje s skupino One Direction – s sestro sva se usedli zraven Harry-ja in Zayn-a (ki sta edina dva ki jih poznava), slikal pa naju je ”profesionalni” fotograf, ki nama je ves čas govoril kako naj jih objemava. Sledil je oddelek filmskih junakov (Hunger Games, Terminator, James Bond itd.), športnikov, nato pa portret s kraljevo družino (kjer je treba spet čakati v vrsti, da vas oni slikajo, ampak midve dava v takih primerih fotoaparat mami). Naredile smo še selfie s prof. Stephen Hawkingom, slikale smo se z glasbenimi zvezdami in političnimi voditelji. Sledil je grozljivi hodnik (Chamber of Horrors), kjer so bili reševalci ves čas v pripravljenosti, če bi koga slučajno zadela kap. Malo smo se še peljale z vlakcem (v obliki taksijev) po starem Londonu in si ogledale 4D film Marvel junakov (vmes nam je pihalo in špricalo v glavo, v naslanjaču pa so se stvari tako premikale, da sem najprej mislila, da me nekdo brca). Za konec obiska v Madame Tussauds smo se še malo pozabavale z laserji v Star Wars Experience, se slikale z Darth Vader-jem, Chewbacco in drugimi, se razgledale po trgovini, na koncu pa kupile samo sladoled Twister.

London Eye

Izstopite na postaji: Westminster (Circle, District, Jubilee)

London Eye je ena novejših turističnih pridobitev, odprli so ga leta 2000, ob praznovanju vstopa v novo tisočletje. 135 m visoko kolo nasproti Westminstrske palače nudi čudovit 30 minutni panoramski razgled na mesto in okolico. Ko smo potniki zapustili naš ”jajček”, je za nami noter prišel uslužbenec in z ogledalom pogledal ali je kdo pod klopjo pustil bombo. Med vožnjo so nas tudi slikali – slike so bile nato razstavljene v trgovini in jaz pametna, sem jo slikala s fotoaparatom (ampak nisem videla da je pisalo da se tega ne sme in so se potem vsi za blagajno drli za menoj…ups). V našo karto je bila vključena tudi 4D Experience, ki jo najdete v zgradbi nasproti velikega kolesa.

Ta dan je bil tudi edini, ko smo si privoščile toplo hrano in sicer tradicionalni Fish&Chips (okoli London Eye-a so delili kupončke, da je bilo malo ceneje). Tu lahko med drugim vstopite še v Shrek’s Adventure, The London Dungeon in Londonski akvarij Sea Life.

Windsor Castle, kraljičina rezidenca

V tokratnem obisku Londona si me gradu nismo ogledale, ga je pa par let pred tem obiskala moja sestra, tako da pišem o njeni izkušnji. Grad Windsor se nahaja v zahodnem delu Londona, ob reki Temzi.

Pot do gradu Windsor iz centra Londona:

• regionalni vlak iz postaje Waterloo (vožnja traja 1 uro, stane cca. ₤9) do postaje Windsor & Eaton Riverside ali;
• regionalni vlak iz postaje Paddington (vmes je treba prestopiti na postaji Slough, vožnja traja pol ure, stane cca. ₤9), do postaje Windsor & Eaton Central ali;
• avtobus (Green Line 701 in 702) iz postaje Victoria Coach Station do postaje Windsor Parish Church.

Vozovnice za vlak lahko kupite na naslednji povezavi.

Grad Windsor je dal zgraditi Viljem Osvajalec okoli 1.000 let nazaj in je danes največji grad s prebivalci v Evropi. Poleg Buckinghamske palače je to ena glavnih rezidenc kraljeve družine, ki jo uporabljajo za organizacijo različnih dogodkov. V gradu si lahko ogledate državne sobane, opremljene z najboljšimi predmeti kraljeve zbirke in slikami umetnikov kot so Rembrandt, Rubens in Canaletto. Še ena znamenitost je hiša punčk kraljice Mary (Queen Mary’s Doll House), ki je ena največjih in najbolj znanih na svetu. Hiša je replika miniaturnega aristokratskega doma, z vsemi najmanjšimi podrobnostmi – na primer v njej so delujoča elektrika, voda in dvigala. Kapela sv. Georga je ena najlepših primerkov gotske arhitekture v Angliji, avgusta in septembra pa je možna še vodena tura na vrhu okroglega stolpa. Največja atrakcija tu, ki je vsekakor ne smete zamuditi, je menjava britanske kraljeve straže, ki straži grad. Ogledate si jo lahko od aprila do julija, od ponedeljka do sobote ob 11. uri (v preostalih mesecih samo na vsak lihi dan).

Gremo domov!

Vsega lepega je enkrat konec…tako smo se še zadnjič zbudile ob zvokih podzemne, ki se je od 6h zjutraj naprej vsake 2-3 min vozila pod našim oknom. Štartale smo dovolj zgodaj, ampak smo imele spet ”srečo” da smo naletele ravno na jutranjo gnečo, ko so vsi hodili v službo. Na naši postaji smo se nekako stlačile v vagon poln potnikov iz Heathrow-a, potem pa smo morale prestopiti na drugo linijo, kjer pa samo…groza. Vlaki so bili tako nabutano polni, da ni bilo šans da bi se stlačile gor (sploh s kovčki). Ko smo tako gledale in čakale kako je šlo vsaj 5 vlakov mimo, nam ni preostalo drugega, kot da se vsaka stlači na en vlak, pa se dobimo na postaji London Victoria. Jaz sem se peljala sama, mami in sestra pa en vlak za menoj.

Pazite da vas ne zbije avto!

Avtobus do letališča je bil napol prazen, promet na cesti v centru Londona pa tako gost, da smo se iz postaje do semaforja nekje 500 m stran po polžje pomikali pol ure…potem pa je steklo. Skozi okno smo opazovale nasade sivke ob avtocesti in kako se vozimo po ”napačni” strani ceste (že tako sem bila ves čas zmedena v katero smer naj najprej pogledam na prehodih za pešce – no saj tudi piše ”Look right”). Ob prihodu na letališče London Stansted smo šle takoj skozi security check, saj je bila vrsta kar dolga. Imele smo še 2 uri do odhoda letala, tako da smo si malo ogledovale trgovine – pomerjale sončna očala, pile neko pijačo na degustaciji (ki se mi je zdela kot nekakšen sok, dokler nam prodajalka ni povedala da ima 40% alkohola) in jedle M&M’s bombončke (ki so jih tudi ponujali zastonj). Seveda se domov nismo mogle vrniti brez čokolade Toblerone za atija (ki je nato večkrat zaporedoma rekel, da je zelo zadovoljen s svojim darilom). Do terminala smo se morali odpeljati 2 postaji z vlakcem. Na vlaku in ko smo čakali v vrsti da se vkrcamo, se mi je zdelo kot da smo na troli v Ljubljani, saj so vsi govorili slovensko. Po pristanku v Trstu smo šle na teraso na kavo in sladoled. Po dveh dneh bolj hladnega vremena v Londonu nam je bilo v Trstu prav vroče.

Upam da so vam informacije koristile, pa lep obisk Londona želim!