Z avtom v Bolgarijo 2. del

Sofijo smo si ogledali že v mraku, za kratek čas smo se ustavili, malo sprehodili in razmigali že kar precej od sedenja utrujene noge. In kar je bilo najboljše, smo imele šoferja, ki je poznal pot na drugi konec Bolgarije.

V Ahtopol smo prišli okoli 3h ponoči, tako da smo namesto 10 do 12 ur, vozile celih 24 ur. V redu, zmaga je naša!

Ko smo prišle do »bungalova«, videle naše postelje, se nismo nič  pritoževale, kljub temu, da so bile postelje kovinske, z vzmetmi, ki so bili vse prej kot uporabne za posteljo. Podložile smo odeje, da smo približno uravnale nivo ležišča in mrtvo utrujene zaspale.

Plaža

Malo se ozrem okoli, kje sploh smo. Ponudba je bila krasna, ugodna. Realnost malo drugačna. Če je tam ponujen tv, to ne pomeni v sobi, saj tam ni drugega kot postelja in omara, tv pa je na travniku v paviljonu, za vse hišice, oz.bungalove. Imeli pa smo krasno senčko, s seboj smo imeli tudi kuhalnik, da smo si kuhali kosilo, hladilnik pa je bil del ponudbe. Huraa.

Do plaže smo šli z avtom. Kljub temu, da sem se cirilico še učila v šoli, jo potem obnavljala v Makedoniji,  smo imeli kar veliko problemov z branjem  mest, ulic, napisi na trgovinah … no, plonkič nam je kar prav prišel, učenje po poti pa tudi.

Plaža: kot bi se odprl raj. Res. V trenutku je bilo pozabljeno nočno prestavljanje odeje, da sploh lahko spiš, neudobja, ki ga nismo več vajeni, plaža je odtehtala vse. Kamor si se ozrl, mivka, črno morje pa tako lepe nežne modre barve, da sem lahko ure in ure stala pri morju in gledala njegovo lepo modrino in valovanje.

Seveda nam je kmalu pokazala tudi svojo drugo stran. Malo vetra, veliki valovi in rdeča zastava nam je preprečila prijetno čofotanje po vodi. V vodi sem bila do gležnjev, mokra pa čez  glavo. Valovi so tukaj res neusmiljeni, prav tako tudi reševalci, ki vsakega, ki vstopi v vodo, kadar je rdeča zastavica, najprej opozorijo  s piščalko, če to ne odvrne kopalca od namere, da uživa v valovih, se reševalec poda v vodo in ga ročno odpelje iz nje. Malo smo začudeno gledali ta dejanja, ko pa smo izvedeli, da se je v mestu Varni takrat, ko smo bili tam, nekdo utopil, da so ga odnesli tokovi, nam je takoj postalo jasno, da moramo njihova opozorila jemati resno.

Reševalci pa so na vsaki plaži, povsod, tudi če greš izven varovanega območja, te vseeno napotijo iz vode če so nevarni valovi.

Nekajkrat se je zgodilo, da sem sama ostala na plaži. Ko me je zagrabila lakota, sem se napotila do bistroja na plaži. Skušam prebrati njihov jedilnik, a ne gre. Niti ne vem, kaj je njihova hrana. Vidim, da  vsi jedo neko belo juho. Torej se odločim za tisto, kar že poznam in strokovno naročim.  »Kartofel sa sirima, mola.« (krompir s sirom, prosim). To je pomfri, posut z belim sirom. Želim še kavo in rečem: Kafu … ne razume, po dolgem času mučenja le reče: kafe?  No, ugotovim, da me malo heca, ampak v redu, kavo in krompir dobim in preživim. »Smetke, mola«..(Račun, prosim). Natakarica odkima in pride z računom. Nikakor se nisem mogla navadit, da če mislijo “da” odkimajo, če nočejo, pa prikimajo. Lepo ji povem:« v redu je, ni treba vračat drobiža«. Pobere drobiž in gre. Jaz pa res z odprtimi usti gledam za njo. Kafe ni razumela, naj ne vrača denarja, pa ji je bilo čisto jasno, kaj sem ji rekla.Ohhh, jaaa …