Indija – Goa – Arambol Beach
Pod svobodnim soncem
Zaprem oči in ponovno sem tam – Goa, Indija. Svobodna. Jutro je. Sprehajam se po dolgi peščeni plaži, gledam valove, ki neutrudno butajo ob prostrano obalo in tiho šepetajo mnoge zgodbe. Sonce bo kmalu dvignilo žarke in spet me čaka vroč dan. Gledam okoli sebe – vidim skupino ljudi, ki meditira ob sončnem vzhodu, gledam mlado žensko kako pozdravlja nov dan s telovadbo joge, obrnem pogled na starejšega gospoda, katerega telo je že zajela jesen, toda njegov duh še vedno nosi nekakšno hipijevsko svobodo in ves predan riše po pesku nekakšne čudne znake iz vedskih spisov, srečam bradatega moškega, ovitega v pareo in s piščalko v roki, kako igra jutranjo melodijo, vidim skupino žensk v srednjih letih, ki se držijo za roke in plešejo … Vidim mnogo zgodb, vsaka je drugačna, bolj zanimiva in vse imajo isti cilj – pozdrav soncu, pozdrav novemu dnevu.
To je obala Goe. Čas se tu spremeni v nekakšno čudno tekočino, ki se kar zlije mimo tebe, te zaobjame in tako dnevi postanejo ure in teden kot en dan. In ta duh časa, nekakšna energija svobode in duhovnosti, spremeni vsakega izmed nas v tisto kar je. V preproste ljudi, v nenavadnost, ki jo na zahodu nikoli ne srečaš, v edinstvenost, ker iz vsakega vre unikatna kreacija radosti in sreče.
Plaža Goe skriva mnoge podobe. Iz višine je videti kot nekakšno bogato letovišče z mnogimi gostinskimi lokali in ležalniki, od blizu je videti kot kaos nametanih hišic in neorganizirano razporejenih ležalnikov. V resnici pa se vse podobe spremenijo točno tako kot jih želi videti srce – lahko je vse popolno, lahko pa je vse ena velika zmešnjava. Goa nosi hipijevski duh, nekega pozabljenega časa, ki tam še vedno živi.
Koraki me odnesejo do uličnega prodajalca kokosov. Jutro začnem s sveže obranim kokosom, ki mi ga ulični prodajalec spretno odpre, vstavi slamico in me pusti, da uživam v okusu kokosovega soka, ki me z vsakim požirkom poživi in prebudi. In naslednja želja: popiti dobro kavo. Od vseh lokalov, ki jih je resnično veliko, je precej teško najti takšnega, ki bi mi zadovoljil željo po dobri kavi, ki sem jo bila navajena iz zahoda. Ko tako hodim po prašni ulici in gledam ulične prodajalce in vse živopisne reči, ki jih prodajajo, končno najdem kotiček zase. Sedem v senco palmovih dreves, na preproste stole, kjer zraven mene mirno leži potepuška mačka, ki tiho prede in naročim svojo kavo. Spet opazujem dogajanje okoli sebe in spet z nasmehom občudujem vse te neverjetne podobe. Mine dobra ura, ko še vedno čakam na svojo espreso kavo. V Indiji je namreč čas relativna stvar, saj se ti velikokrat zazdi, da ne obstaja in potrpežljivosti, ki sem se je naučila v Indiji, se ne moreš naučiti nikjer drugje na svetu. Vseeno pa sem po dobri uri ponovno vprašala ali bom dobila svojo kavo, ko mi prijazna indijka razloži: ”Gospa, naročila ste espreso, to traja, zato še malo počakajte.” Takšnega odgovora sicer nisem pričakovala, a sem se vseeno nasmejala in počakala na svojo kavo. Ko tako opazujem to deželo, ljudi in način na kakršen živijo, pravzaprav v vsem tem kaosu, vidim eleganten red in popolno skladje; ko še bolj podrobno pogledam ulično življenje, pravzaprav vidim idilično druženje ob dobri hrani in kavi kar na cesti in vidim preprostost, ki je na zahodu le še spomin na “tiste dobre stare čase”… In da bi resnično doživela to deželo, sem vedela, da se moram popolnoma predati in pozabiti na vsa pravila in ves red in na vse kar smatram za normalno.
Popoldan preživim na motorju, da raziščem kotičke Goe. In voziti motor v Indiji je spet svojevrstna izkušnja. Vozni red ne obstaja, saj se vsi vozijo kakor je prosto in mogoče. Pravilo vožnje je sicer leva stran, toda ceste so prašne, polne pešcev, svetih krav in ostalih živali. In tudi če imaš vozniški izpit, takoj ko sedeš na motor, dobiš občutek kot da se ravnokar učiš voziti – vse od začetka. Ustavim se pri ulični prodajalki, ki je prodajala nekakšno čudno, tukaj rastoče sadje imenovano AMLA in ima najbogateši izvor vitamina C na svetu. Ko sva tako barantali in ko je prebirala tiste lepe male rumene sadeže, delila z menoj pogled, nasmeh, nekaj besed v zlomljeni angleščini, me je prevzela. Kar naenkrat sem videla, da sem sadje sicer že kupila, a še vedno stojim tam. Stara indijka me je tako prevzela, da sem obsedela na stari vreči sredi ceste, kjer so se mimo sprehajali turisti in drugi ljudje in me s svojo ljubeznivostjo odnesla v svoj svet. V prijetnem klepetu o njenem življenju in načinu kako razmišlja, mi je nataknila pet zapestnic na eno roko, mi okrasila z zapestnicami obe nogi in mi vso dlan porisala s heno. Ko sem se pogledala, sem se spet lahko samo nasmejala, se poslovila in odšla dalje. V Indiji je tako, četudi si organiziraš dan, ni nujno, da se bo razvil v skladu s planiranim, saj se trenutki sami nanizajo kakor jih potrebuješ in kolikor jih lahko tvoja duša doživi. Tu ni nič brezveze, tudi čisto preprosto sedenje z ulično prodajalko ne. Iz te perspektive vidiš kako se odvija življenje okoli tebe. In ko tako opazuješ naenkrat vidiš, da se ljudje drugače smejijo, da imajo kretnje pomen, da so pogledi usmerjeni v sliko in vse se sinhronizira v eno prelepo zgodbo uličnega življenja, ki jo kot turist, premikajoč se in gledajoč stojnice, sicer ne opaziš.
Potepanje po Goi je čarobnost svoje vrste. Po mislih se mi sprehaja ideja, da bi se udeležila tečaja joge. Ko me koraki nosijo dalje po prašni cesti in se izgubim v množici, gledajoč okoli sebe vse podobe in dogajanje, se ob majhni neprevidnosti zaletim v simpatičnega fanta. Opazim modre oči, skuštrano frizuro, zagorelo in lepo oblikovano telo zavito v pareo in prikupen nasmeh, ko me ogovori: “A si prvič v Indiji?” In zaklepetala sva se. Izvedela sem, da živi v bližnji džungli že nekaj let in da je joga mojster. “Še dobro nisem pomislila na jogo, že se je učitelj materializiral pred menoj,” sem si rekla. Simpatičen in resnično gibčen mladenič je tako postal moj novi joga učitelj in me vsako jutro, naslednjih 30 dni, kolikor sem jih preživela na Goi, opogumljal in potrpežljivo učil različnih joga tehnik. Zahtevno in naporno je bilo, toda na koncu sem uspela osvojiti marsikatero “akrobacijo.”
Moj učitelj me še isti dan popelje v raziskovanje bližnje džungle, ki je svoja zelena vrata odpirala ob sladkem jezeru, ki se imenuje Sweet Lake. Od valov oceana in peščene obale, le nekaj korakov stran, se razprostira bujno zelenje, v katerem kraljujejo opice in kjer se po ozki poti spustim v globino gozda. Popolnoma drug svet. Poslušam ptice kako čudovito pojejo. Gledam opice kako skačejo iz drevesa na drevo. In opazujem še mnoge druge živali in plazilce, ki se potepajo po gozdu skupaj z menoj in mojim učiteljem. Nato me moj učitelj vpraša: “A si že bila pri velikem drevesu imenovanem banjan?” Nisem. In odpravila sva se tja. Hodila sva kar nekaj časa, ko sva prispela do t.i. velikega banjana. Mogočno drevo se je razprostiralo visoko v zrak. In kako je bilo zanimivo! Mogočne veje, ki so se razprostirale iz drevesa, so se spuščale na tla, se ponovno ukoreninile in rasle nazaj gor, proti nebu. Drevo imenovano tudi kot inkarnacija ali drevo boga Šive. Pod drevesom je sedel stari, osiveli mož. Klicali so ga Baba ali sveti človek. S svojimi temno rjavimi očmi se je zazrl vame in me posedel predse. Sedeli smo v tišini. V nekakšni čarobni tišini. Še nikoli poprej se mi ni zgodilo, da bi s popolnim neznancem sedela v tišini in preprosto uživala v trenutku. Stari mož je izžareval spokojno energijo in trenutek tišine nas je popeljal v meditacijo magičnega potovanja. Vsekakor se starec imenuje Baba ali sveti človek z razlogom.
Dan se je začel počasi prevešati v večer, ko sem prišla iz džungle. Poiščem si prostor ob obali, se usedem in mirno gledam sončni zahod ter se predam večerni meditaciji. Sončni zahodi na obali Goe so najlepša čarovnija kar sem jih kdaj videla. Mogočno rumeno-rdeče sonce se počasi spušča v prostranstvo oceana. Pogledam okoli sebe in zopet vidim mnogo zgodb. Vidim mlad par kako se drži za roke in zre v sonce, vidim mlado žensko kako izvaja Tai Chi, vidim še mnoge druge, ki so se zlili v spokojnost svoje meditacije in v različne joga tehnike. Vsi imajo skupen cilj – zahvala soncu za dan, ki je minil.
In ko se je spustila noč, se je prižgalo tisoče lučk v bližnjih lokalih in na plažo se je spustila popolnoma nova čarobnost. Pogled se mi ustavi na množici ljudi, ki se zibljejo v ritmu bobnjev in pridružim se jim. Plešem ob zvokih bobnjev in uživam v trenutku, prepojena s čarobnostjo svobode v zraku in hvaležnostjo, da sem odkrila košček sveta, kjer sem lahko to kar sem.
En dan, mnogo trenutkov. Si lahko predstavljate koliko vsega je še bilo v preostalih dneh, ki sem jih preživela v Indiji? Vsak trenutek je nenavaden, drugačen in čisto nič klasičen. In potovanje v Indijo je nekakšna pravljica, ki nima prav veliko skupnega s turističnimi aranžmaji in razumom. A vseeno – priporočam.