Portugalska pustolovščina 1. del – Porto

Vse poti vodijo v Porto

Tokrat sva se s sestro podali na pustolovščino po Portugalski. Popotovanje se je začelo na letališču v Bologni, kjer so pred vkrcanjem na letalo mojo sestro najprej podrobno pregledali za droge. Potem pa je bilo še tako polno letalo, da sva morali dati ročno prtljago spodaj v trup letala – svoje predrage kovčke sva tako morali pustiti kar sredi piste, kjer jo je potem pobral ”uslužbenec”. Po pristanku je vse gladko potekalo, brez težav sva našli svoje kovčke in metro. Letališče je povezano z metro postajo, vse je lepo označeno, karte pa sva že prej kupili po spletu, tako da nama sedaj ni bilo treba čakati v dolgih vrstah pred avtomati. Kartica Andante tour za 72 ur stane 15 €, in ta čas sva se lahko vozili z vsemi prevoznimi sredstvi. Zelo pomembno je, da pred vsako vožnjo kartico ”poštemplate” na avtomatih, če ne lahko plačate kazen. Podzemna železnica je lepo urejena, sestavljena iz 6 linij, vlaki so novi in tako najhitreje pridete iz enega konca mesta na drugega. Sicer je možno kupiti še posebno turistično kartico Porto Card, ki ponuja zastonj ali cenejši vstop v različne znamenitosti, ampak midve je nisva potrebovali (odvisno kaj si še želite ogledati). Vse informacije o cenah različnih vozovnic, zemljevide javnega prometa in vozne rede najdete na naslednji povezavi: http://en.metrodoporto.pt/pages/397

Porto in Rio Douro

Linija E naju je pripeljala direktno do najinega prenočišča, ”gostišča” Casa de Hóspedes das Peiras. Malo je že rosil dež, prideva do vrat in pozvoniva. Sprejela sta naju Arabella in njen mož, ki je edini znal malo angleško. V sobi sva samo odložili kovčke, potem pa sva še hitro tekli v bližnjo trgovino po hrano in pijačo. Stvar je bila taka, da si moral vedno ko si šel ven, dati ključ nazaj Arabelli, ob prihodu pa pozvoniti da ti je odprla glavna vrata in dala tvoj ključ nazaj. Dež je že prej rosil, sedaj pa je lilo kot iz škafa. Na srečo sva imeli dežnike. Tako hodiva po ulici, nakar kar naenkrat ena babica skoči izpod podhoda, me zagrabi pod roko…sem se ustrašila kaj je, je pa samo hotela da jo pod mojim dežnikom peljem par hiš naprej, da je suha prišla do doma. Vmes mi je ves čas govorila nekaj po portugalsko, ampak je seveda nisem razumela, tako da sem samo kimala. V trgovini sva nabrali najrazličnejše dobrote iz vitrine (same slaščice),…v zamrzovalniku pa gledali zmrznjene pice in sanjale o tem kako bi kakšno spekli, če bi imeli v sobi pečico. Na poti nazaj dež ni več padal in tako sva na hitro pogledali kaj se kaj nahaja na ”najini ulici”. Točno nasproti je bila kavarna, točno zraven je bila trgovina za male živali (v izložbi so bili prisrčni hrčki in morski prašički), malo naprej pa so pekli piščance.

Po vrnitvi v ”najini hišo” sva kar nekaj časa ugotavljali kako se odklenejo vrata (ker so kljuke čisto drugačne) in kako se potegne WC (kot bi odpiral trezor hahaha). Soba ni bila ne vem kaj: imeli sva kratko, ozko posteljo (široka 140cm za obe), ki je po videzu spominjala na posteljo iz kakšnega turškega harema, 1 rjuho, 1 tanko odejo in 1 deko za pokriti, blazina pa je bila v oblačilu ki je bilo odprto na obeh straneh (in ti je ves čas padala ven). Nasproti haremske postelje je bilo tudi veliko ogledalo. Ponoči je bilo kar hladno, midve pa sva morali biti pokriti z (eno) isto rjuho. Imeli sva tudi svojo kopalnico, ki je bila od preostale sobe ločena samo s kratko steno. Ampak midve nisva zbirčni, važno da imava kje spati…pa še poceni in blizu centra mesta je bilo.

 V Portu ‘ma d’ž ta mlade

Mestna hiša in vodnjak

Porto je drugo največje mesto Portugalske, takoj za Lizbono. Pa da vidiva kaj se kaj dogaja tu naokoli. Zjutraj je lepo sijalo sonce (nisva vzeli sabo dežnikov), tako da sva se z metrojem odpeljali do postaje Trindade, od tu pa po lepo tlakovani ulici peš do centra Porta – avenije Avenida Dos Aliados. Šli sva mimo glavne pošte, raznih bank in mestne hiše pred katero stojita Monumento a Garrett in vodnjak v katerem je stala skulptura iz plastenk. Ravno ko sva prišli do konca avenije do glavnega mestnega trga (Praça de

Liberdade), se je nebo stemnilo in začel je padati dež. Najprej sva mislili da bo samo kakšna ploha, ampak temu ni bilo tako. Na srečo sva takoj našli prodajalca spominkov, ki je prodajal dežnike po 3€ (proti koncu dneva sta se nama že malo strgala, ampak sta dobro opravila svoje delo). Čez cel dan je malo padal dež, potem je spet nehalo, potem spet začelo…sonce se je zares pokazalo šele okoli 16h.

Tako sva se opremili z dežniki in kmalu spoznali da je mesto en sam hrib. Povsod naokoli se vozijo rikše, tako da če se ti ne da hoditi, najameš to. Sprehodili sva se na vrh enega griča do cerkve svetega Ildefonsa, potem pa spet dol in v drugi grič do cerkve Igreja Dos Congregados. Vmes se je spet ulil dež in zatekli sva se v trgovino Tiger, kjer so imeli zanimivo izbiro najrazličnejše šare. Sprehodili sva se po ulicah, do cerkve Igreja do Carmo, od tu pa nazaj do stolpa Torre Dos Clérigos, ki predstavlja najvišjo točko v mestu (ogled cerkve, stolpa in razstave – vstopnina 2€). Ko sva se začeli vzpenjati na stolp (75,6 m visoko, po 240 stopnicah) je sijalo sonce, z vrha je bil tudi prelep razgled na celotno mesto. Kar naenkrat pa se je ulilo kot iz škafa, strehe ni bilo, ljudje pa so bili nabasani okoli in okoli stolpa, tako da se nisi mogel nikamor skriti. Na srečo se nama je uspelo hitro skriti pred dežjem, eni ženski pa je med vsem tem še spodrsnilo in je padla na rit. Na poti s stolpa sva ravno še ujeli ”pritrkovanje” ob 12h – šli sva ravno mimo zvončkov in videli kako igrajo.

Ko sva se sprehajali po ulicah, sva v izložbah opazili večinoma poročne obleke in oblačila za krst (zgleda da je to tu velik biznis), glede frizur pa sva opazili da je tu moderno da majo moški IN ženske tako močno nagelirane lase, da zgledajo mastni in so kar trdi. Bil je čas kosila, ravno sva šli mimo McDonaldsa in ker nisva videli nobene druge primerne restavracije, sva vstopili. Moram reči da je bil to najlepši McDonalds ki sem ga videla v svojem življenju, saj so bili vse naokoli vitraži in kristalni lestenci. Glede na to da je bila polnozrnata piščančja tortilja samo 1,50 €, 2 jabolčni piti za samo 1 € (oujea!) – so to postale ene glavnih jedi na najinem popotovanju, saj je bilo dobro in poceni.

Sprehajali sva se naprej po spolzkih ozkih ulicah, do razgledne točke, potem pa po stopnicah do tržnice in končno do reke Rio Douro in pristanišča Cais Da Ribeira. Od tu so ponujali izlete z ladjico (6 mostov Porta), prodajali plutovinaste torbice/denarnice/klobuke (teh sva po celi Portugalski veliko videli), veliko je bilo tudi kavarn in malih trgovinic. Ob reki je polno ozkih, barvitih hišic, ki so prava paša za oči. Stara mestna četrt Ribeira je od leta 1966 tudi del UNESCO-ve svetovne kulturne dediščine. Nasploh je značilno, da imajo v mestu stene prekrite z mozaiki, kar mu da še prav poseben čar. Razpet 172 m nad reko se je že od daleč lepo videl most Ponte Luiz I, sestavljen iz dveh nivojev: pešci lahko hodijo kjerkoli, spodaj se vozijo samo avtomobili, zgoraj pa samo metro. Most je delo Théofila Seyriga, učeneca Gustava Eiffela. Sprehodili sva se po spodnjem nivoju, potem pa sva ugotavljali kako bi prišli do vrha…po takem bregu da te kar na rit vrže. Na srečo so po poti postojanke, kjer greš lahko na vino. Z vrha se lepo vidi mesto, na tem bregu reke pa od leta 2011 naprej vozi gondola Teleférico de Gaia. Z metrojem sva se čez most odpeljali nazaj v center mesta, šli spet malo v breg in si ogledali Sé Catedral Do Porto. Prekrasna katedrala se iz morja hiš dviga kot trdnjava in nudi pogled na mesto še iz druge perspektive. Vse naokoli katedrale, pa tudi po mestu in na metroju, sva ves čas videvali ljudi oblečene v posebne črne ”uniforme”, najbolj pa so naju pritegnile ”deke”, ki so jih imeli ogrnjene čez ramena. Le te so v vetru plapolale in izgledali so kot čarovniki iz Harry Potterja (v ozadje dodajte še starinsko katedralo…).

Od tu dalje sva se sprehodili do avtobusne postaje in šli na avtobus št. 500, ki vozi do plaže. Avtobus je bil dvonadstropen, tako da sva šli seveda takoj na vrh, kjer je bilo skoraj prazno, in gledale kje se vozimo. Gor je bil tudi wifi!!! Prvič sva izstopili na postaji Senhora da Luz, šli mimo utrdbe Forte de São João do svetilnikov Farolins da Barra do Douro in Farol de Felgueiras. Na tem mestu se tudi reka Rio Douro izliva v Atlantski ocean. Ocean je bil razburkan, seveda se ni nihče kopal in velikanske valove je nosilo čez pomol. Sprehodili sva se po pomolu do svetilnika Farolins da Barra do Douro (daljši), pred katerim je bila postavljena tabla: ”DANGER! Wave splash zone!”. Tako da ja…pri nas imamo table ”pazi na srne na cesti”, tu pa ”pazi, da te val ne vrže s pomola”. Pomol je zelo strateško oblikovan, v več nivojih in prekatih, tako da je bilo samo eno mesto kjer bi te res lahko odneslo. Ko sva prišli do tja, sva počakali da se nama je zdelo varno, potem pa hitro stekli po najbolj zunanjem robu do konca. Od pomolov naprej sva se z avtobusom peljali do plaže Praia De Matosinhos, kjer so bili edini v vodi surf-erji (če bi radi surfali, pridite sem). Če želite, si lahko tu ogledate še akvarij Sea Life (za odrasle vstopnina 10€). Nazaj sva del poti prehodili peš, mimo utrdbe Forte de São Francisco Xavier, potem pa šli še ene 2x gor in dol iz avtobusa. Tako da če se mislite veliko voziti naokoli, res priporočam kartico Andante tour, saj lahko prestopate kolikor hočete.

Vinski port

Tretji dan je bilo končno lepo vreme!!! Z metrojem sva se peljali čez Luizov most, potem pa se po bregu spustili do reke – na tej strani reke, v mestecu Vila Nova de Gaia je okoli 50 vinskih kleti. Po reki Douro so v preteklosti z lesenimi čolni prevažali sode vina Portovca, vzdolž obale sva videli polno bark in stojnic (barcos rabelos – baračice za prevažanje Portovca). Od tu sva se z gondolo Teleférico de Gaia odpeljali spet na vrh hriba (da nama ni bilo treba v breg) in videli mesto še iz te perspektive. Razgled ta dan je bil zaradi lepega vremena še toliko lepši. Dobili sva tudi kupon za zastonj degustacijo ENEGA vina. WOW. Karta za odrasle v eno smer stane 5 €, povratna pa 8 € (več informacij na povezavi: http://www.gaiacablecar.com/). Spet sva se sprehodili čez most Ponte Luiz I, tokrat čez zgornji nivo, šli čez hrib malo v trgovinice, potem pa z avtobusom 500 na plažo Praia De Matosinhos (da vidiva če se danes kdo kopa). Ta dvonadstropni avtobus se vozi po takih ozkih ulicah, po takih bregovih…ima postajo sredi brega…v glavnem se mora res znati obračati. Če bi v tem mestu delali izpit za avto, bi se fino naučili speljevati z ročno. Tokrat je bilo na plaži 15 pogumnih Nemcev, ki so se šli metat v valove. Na plaži je bil tudi tuš, fontana za pitje in še poseben tuš za umivanje nog. Še enkrat sva se oglasili pri svetilnikih Farolins da Barra do Douro in Farol de Felgueiras (kjer je tudi v lepem vremenu metalo valove čez pomol) in se sprehodili skozi palmored (drevored iz palm).

Ker nisva imeli več kaj drugega početi, sva se z metrojem odpeljali do gromozanskega nakupovalnega centra Norteshopping, kjer sva šli na kosilo in v Primark!!! Ampak nisva smeli preveč nakupiti, ker sva imeli kovčke tako ali tako že čisto polne. Pozno zvečer, ko sva že ležali v postelji, sva tako kot vsak večer ves čas poslušali zvonec od vhodnih vrat (zato ker si moral pozvoniti da ti je Arabella odprla)…in sta prišli dve Nemki v sobo zraven naju. Že od prej sva vedeli da se skozi stene vse sliši, ampak s prejšnjimi sosedi nisva imeli problemov, ker so bili tiho (razen jutranjega kašljanja). Nemki sta ob 1h zjutraj igrali igrice na telefonih, da je delalo ”kačing”,… Naslednji dan sva še videli, da je del stene v sobi čisto počen in se lahko vidi ven na cesto. Zato pa je bilo tako mrzlo ponoči.

Najin čas v Portu se je iztekel, Lizbona prihajava!

Moram reči, da sta 2 dneva čisto dovolj, da si ogledate to ljubko mesto. Z metrojem sva se odpeljali do letališča in sestro so SPET testirali za droge (z nekakšnim lističem so ji premazali roke, žepe, telefon itd.). Sva ugotavljali zakaj bi lahko bila sumljiva in prišli do zaključka, da je gotovo živo moder balzam za lase, ki ga je imela v vrečki med tekočinami. Let Porto – Lizbona naju je stal 13 €, leteli smo samo 35 minut. Več o dogodivščinah v Lizboni pa v enem od naslednjih prispevkov.

Na letališču