Portugalska pustolovščina 2. del – Lizbona

Prispevek je nadaljevanje prispevka: Portugalska pustolovščina 1. del – Porto

Lizbona: pogled na Rio Tejo, Ponte 25 de Abril in Cristo Rei

Po prihodu na veliko letališče v Lizboni, sva najprej na informacijah pobrali Lisboa card, potem pa se odpravili proti metroju. Turistično kartico Lisboa card toplo priporočam pri obisku Lizbone, saj imate z njo zastonj oz. cenejši vstop v vse glavne znamenitosti, poleg tega pa vključuje ves javni prevoz (tramvaje, metro, avtobuse, regionalne vlake, dvigala itd.). Če v nadaljevanju ne bom napisala cene vstopnine/izleta/ogleda znamenitosti, to pomeni da je bila vključena v Lisboa card (v nasprotnem primeru bom napisala ceno). Kartica za 72 ur stane okoli 20€, res je vredna svojega denarja, več informacij pa na povezavi.

Takoj sva videli da je situacija tu drugačna kot v Portu – letališče v Lizboni je sestavljeno kar iz dveh terminalov, prav tako pa je podzemna železnica kar stara (gledam v primerjavi s super novo v Portu). Prvi dan sva se tako ali tako morali samo pripeljati do hostla, tako da turistične kartice Lisboa card še nisva aktivirali . Morali sva kupiti kartico Viva viagem (stane 0,50 €), na katero potem nalagate vožnje (midve sva gor naložili eno vožnjo, ki stane 1,40 €). Drugače se da vse to kupiti na avtomatih pri metroju – imeli so 8 avtomatov, ampak nobeden ni delal, tako da smo čakali v dolgi vrsti in karte kupili pri uslužbencu na okencu. Na srečo sva prišli k prijazni uslužbenki, ki nama je vse lepo uredila, saj sva imeli posebne zahteve za karte, ker sva se hoteli še malo voziti s trajektom. S karto Travelling Cacilhas lahko za 9 €, 24 ur koristite ves javni prevoz + trajekt čez reko Tajo (Rio Tejo), najdaljšo reko na Iberskem polotoku. Ker sva bili tu več kot samo 72 ur (za kar sva imeli Lisboa card), sva malo kombinirali karte in vse že kupili prvi dan, tako da potem nisva imeli problemov. Ko sva končno dobili karte, naju je čakala nova ovira – stopnice. V primerjavi s Portom, kjer so imeli ves čas tekoče stopnice, si moral tukaj kar lepo peš. Saj ne da nisva zmožni, samo s kovčki je bilo malo zoprno. Prav tako se je poznalo da sva bolj na jugu, saj tu ni bilo prav nič mrzlo.

Najina soba

Po tem ko sva od postaje metroja kovčke vlekli po kockah na cesti, sva končno prišli do hostla My House Lisbon, ampak nisva vedeli kako priti noter (ni delal zvonec). Ko se je to uredilo, sva morali do vhoda 3 nadstropja po zavitem stopnišču. To ni bil navaden hostel, ampak cela stanovanjska hiša/blok in potem je bilo eno stanovanje predelano v hostel. Ko sva zadihani prišli do vrha, nama je Regina (uslužbenka) takoj ponudila vsaki en kozarec vode, izpolnili sva papirje in obkljukali ali hočeva za zajtrk mleko ali sok. Stanovanje je bilo zelo lepo, kuhinja urejena in z vso potrebno opremo: pečica (lahko bova pekli picooo!!!), mikrovalovka, toaster, štedilnik, krožniki, pribor, sklede…v glavnem vse kar hočeš. Vse čisto, kar je bilo v primerjavi z nekaterimi drugimi hostli v katerih sva bili, pravo presenečenje. Bili sta 2 kopalnici, ena velika in ena majhna, obe opremljeni z WCjem, bidejem, tušem, umivalnikom, fenom, ravnalcem za lase in ogledalom okoli katerega se svetijo lučke (kot v gledališču). Poleg tega so bile notri še super mehke preproge, ki so jih zamenjali vsak dan. Imeli sva tudi majhen balkonček in lestev, ki je vodila na streho. Pravi luksuz za samo 14 €/noč (na osebo) in še vštet zajtrk! Še dobro da sva bili najprej v Portu, ker če bi iz tega prelepega stanovanja prišli v haremsko posteljo tam…

Tako. Stvari sva odložili, sedaj pa je čas da greva v trgovino po hrano! V sobi sva imeli tudi hladilnik in zmrzovalnik, tako da sva lahko brez skrbi nakupili malo več. Ker sva bili sestradani, sva kar metali v voziček. In kuhinjo imava! Špinačni tortelini (mljask bodo dobri), pica (o njej sanjava že cel teden), Coca Cola (mehurčki so nama v tej vročini tudi tako pasali), itd. …sva že sanjali kako bova kaj od tega skuhali takoj ko prideva nazaj v hostel, stojiva pri blagajni…in zagledava kot eno vitrino, ki je izgledala kot hladilnik. Pa ni bil hladilnik, saj je bilo notri peklensko vroče. Polna že kuhanega riža in pečenih piščancev, ki so se nama tudi še iz Porta kazali pred očmi, kjer jih je najin sosed pekel ves čas. Cela večerja za 2,50 €? Ja, lepo prosim!!! Nakupili sva več kot sva lahko tisti večer pojedli oz. popili, tako da sva se še par dni zatem mastili.

Nasproti postelje sva imeli tudi veliko plazma TV, kjer sva zvečer med drugim gledali The Tonight Show Starring Jimmy Fallon (s portugalskimi podsnapisi) in Food Network (sedaj ko sva bili siti, da nama niso delali preveč skomin). Poleg tega je bila na mizi tudi neka čudna vesoljska naprava, za katero nisva vedeli kaj je. Poimenovali sva jo ”Das Sound Machine”, ker sva mislili da je zvočnik…ampak se je izkazalo da je ventilator. Nasploh je bila najina soba zelo lepa in moderna, pa še postelja je bila bolj široka.

Lizbona, mesto na 7 hribih

Zjutraj je bil v belih košaricah že pripravljen zajtrk za vsako sobo posebej – vzameš in poješ kjer hočeš (midve sva šli na balkon). Zajtrk je vključeval sveže iztisnjen pomarančni sok, sadni jogurt, magdalenice in sendvič s šunko in sirom v rustikalni štručki. Po zajtrku sva šli na metro in v stari del mesta prispeli že pred 10-to. Na glavnem trgu Praça do Comércio je bilo polno kolesarjev (imeli so nek dogodek). Na tem trgu je včasih stala kraljeva palača, ki pa je bila v potresu leta 1755 porušena. Na hitro sva šli pogledat Cais das Colunas – dva stebra, ki sta bila sedaj na suhem, pozneje ko je prišla plima pa sta bila v vodi. Najprej sva se odločili obiskati muzej Lisboa Story Centre, da bi izvedeli kaj več o mestu in ker sva ga imeli s kartico ravno zastonj. Bili sva prezgodni, tako da sva si še malo ogledovali trg, v muzeju pa sva bili prvi. Dobili sva slušalke, ki so naju vodile po razstavi in med drugim sva izvedeli nekaj več o potresu in tsunamiju v Lizboni leta 1755. Lizbona, mesto na 7 hribih…zgleda bo spet treba v breg.

Nato sva si želeli ogledati obok Arco Triunfal da Rua Augusta, ki so ga zgradili v spomin na obnovo mesta po potresu leta 1755…ampak so imeli zaprto, čeprav je pisalo da imajo vsak dan odprto od 9h zjutraj naprej. Po ulici Rua Augusta sva se sprehodili do dvigala Elevador de Santa Justa. Visok je 45m, zgrajen leta 1902, je delo francoskega arhitekta Ponsarda (učenec Gustava Eiffla), v tistem času pa je bil poganjan na paro. Vrsta se je vila čez celo dvorišče, zelo počasi smo se pomikali naprej in čakali sva celo uro. Ko sva končno prišli na vrh, je bil razgled na mesto zelo lep. Videli sva trg Praça do Rossio in ruševine cerkve Carmo Convent. Dvigalo je del javnega prevoza, tako da se z njim peljete če se vam ne da hoditi v breg. Z vrha dvigala vodi čez ulico po zraku pot, ki vas pripelje direktno pred vhod cerkve.

Od tu sva se potem po ulici spustili do trga Rossio, šli mimo vodnjakov in naprej do trga Praça dos Restauradores, kjer stoji tudi teater znotraj katerega rastejo drevesa. Na trgu se nahaja Hard Rock Cafe Lisboa in sva šli malo noter. Pred vrati je stal en uslužbenec in naju vprašal če bova pili, jedli ali samo gledali. Sva rekli da bi samo gledali. Bil je zelo prijazen in nama pokazal kje je kaj. Na stopnicah naju je čakal en drug uslužbenec/natakar in naju vprašal isto…nič nama niso težili, tako da sva malo pogledali in slikali. Zanimiv koncept v teh Hard Rock Cafe-jih, ljudje jejo in pijejo, ti pa hodiš naokoli in gledaš kitare nad njihovo mizo. Videli sva majico od Shakire, posebno sporočilo od Eltona Johna, usnjeno jakno od Justina Timberlake-a, najrazličnejša glasbila od najrazličnejših rockerjev in celo nagrado MTV VMA Moonman-a. Na poti nazaj v center mesta sva šli tudi mimo tramvaja/dvigala Elevador da Gloria, ki vozi v hrib.

Vrnili sva se do oboka Arco Triunfal, ki je bil sedaj odprt in šli gor. Del poti se peljete z dvigalom, potem pa je treba še malo po stopnicah. Stopnišče je bilo grozno ozko, tako da se spodaj pritisne na gumb (da oznanite da čakate) in ko se prižge zelena luč, greste lahko gor (če gori rdeča, pomeni da gre ravno nekdo po stopnicah dol). Z vrha se vidi daleč naokoli. Ta dan sva želeli še na grad Castelo De São Jorge, ampak ker je na vrhu hriba, sva želeli gor s tramvajem. Malo sva se vozili s tramvajem 15E, ker sva hoteli najti 28-ko (original starinski tramvaj, ki vozi na grad), ampak je nisva našli. Tako sva se odločili iti na grad kar peš, v breg po 1000 stopnicah…ampak nisva poznali poti. Tako sva hodili gor 100 let, se vmes zmotili in morali spet dol…in gor. Malo pred vrhom sva srečali tramvaj, ampak sedaj sva bili tako ali tako že blizu. Ogledali sva si grad, dvorišče, malo hodili po obzidju, in srečevali pave v parku. Grad je najvišja točka v mestu, tako da je razgled od tu prečudovit. Lisboa card tu ne velja, vstopnina za odrasle je 8,50 €.

Z gradu sva se spustili na drugo strani griča, do katedrale Sé de Lisboa, kjer mimo pelje tramvaj št. 28 s katerim sva se odpeljali nazaj v mesto. Če torej ne želite na grad po 1000 stopnicah, pojdite s tramvajem s te strani. Čisto je bilo polno in bili smo nabasani kot sardine. Vmes smo šli v tak breg in po takih ovinkih, kot najhujši del poti čez prelaz Ljubelj. Metalo nas je naokoli in držali sva se za štango/ročaj na stropu, roke sva imeli čisto potne in komaj sva se še držali…ampak sva vztrajali, če ne bi kar poleteli skozi okno. Nazadnje sva se z metrojem odpeljali še do postaje Oriente, do Vasco da Gama nakupovalnega centra, ki je gromozanski. Ko se sprehodite skozi nakupovalni center, pridete na drugi strani ven na Parque das Nações (park narodov), kjer lahko ob poti do reke vidite vse zastave sveta. Ob reki Rio Tejo vozi gondola Telecabine Lisboa, tako da sva se z njo peljali v eno smer. Od tu sva videli most Vasco da Gama, ki je najdaljši most v Evropi (17,2 km) in stolp Vasco da Gama (najvišja zgradba v Lizboni). Ob reki je drevored, bilo pa je tudi polno prodajalcev sladoleda, tako da sva si za konec dneva privoščili še to (samo 1€). Na poti v hostel, sva na podzemni postaji odkrili še posebno napravo, kjer se lahko slikaš in si sliko pošlješ na mail.

Divji zahod

Ta dan sva se odločili obiskati Cabo da Roca, najzahodnejšo točko Evrope. Najprej sva se z regionalnim vlakom odpeljali do Cascais-a, od tu pa naprej pa šli na avtobus št. 403. Ker nisva našli postaje, sva za napotke vprašali na informacijah – avtobusna postaja se je lepo skrita nahajala pod nakupovalnim centrom v bližini. Avtobus v Cabo da Roca (smer Sintra) vozi vsakih 30 min in stane 3,25 € v eno smer. Pol ure smo se vozili po hribih, in ko smo prispeli je bil cel hrib v megli, pihalo je, midve pa sva bili bolj poletno oblečeni. Na srečo je meglo v naslednjih 10-ih minutah razpihalo in pokazalo se je sonce, tako da nama ni bilo nič hudega. Čeprav se je sedaj že dobro videlo daleč naokoli, Amerike še vedno nisva videli. Hodili sva po skalah na vrhu klifov, 140 metrov nad morjem stojita svetilnik in plošča z vklesanimi koordinatami kraja. Ljudje so sicer hodili še po enih bolj nevarnih poteh, kamor se midve nisva podali. Edino rastlinje tu so bili kot nekakšni kaktusi brez bodic (mesnate rastline), ki so pokrivali celotna tla. V turistični pisarni lahko kupite tudi certifikat, da lahko dokažete da ste bili res na najzahodnejši točki Evrope (stane 12€, tako da pri nama bodo morale slike zadostovati).

Z avtobusom sva se odpeljali nazaj v Cascais in šli malo pogledat naokoli, na plaži Praia da Rainha in Praia da Duquesa. Na slednji sva malo namočili noge v vodo – je bila kar mrzla. Na poti do vode sem stopila na nekaj mehkega. Temu nisem posvečala prav veliko pozornosti in šla dalje, malo kasneje pa sva videli, da je na obali polno naplavljenih meduz. Tako da ja, mislim da sem stopila na meduzo. Malo naprej, proti koncu plaže, je bil znak ”Danger!” in sva gledali kaj je sedaj ta ”nevarnost”. Mivka je bila bolj ugreznjena in ven so prihajali mehurčki. Zraven so se otroci metali v te mehurčke, zelo se jim je ugrezalo, tistim najmanjšim je ven gledala samo še glava. Živi pesek!!! Seveda sva morali poizkusiti še midve. Ko sva si že umili noge in se malo sončili na obzidju, so naju zmotili štirje Rusi – če bi jih slikali? Iz tega je potem nastal cel photoshooting, saj v prvo ni bila dobra svetloba in so se obrnili…v glavnem na tem potovanju sem v rokah držala veliko iPhonov. Za konec sva se z vlakom odpeljali v Belém, kjer sva si ogledali samostan Mosteiro dos Jerónimos. Na notranjem dvorišču so nama Indijke vsiljevale naj kupiva rute – ”Good price, good price!”. Zvečer sva še vsem v hostlu delali skomine, saj sva si spekli pico.

Pravljična dežela

Castelo dos Mouros

Do sedaj so bili najini sostanovalci v hostlu sami dedki in babice…prejšnji večer pa so se vselili Španci, ki so bili danes zjutraj 2 ure v kopalnici. Z regionalnim vlakom sva se z železniške postaje Rossio odpeljale v Sintro. Vlak je bil čisto poln, gor sta dva igrala na harmoniko in potem hotela denar (Bésame, Bésame Mucho…). Takoj ko smo prišli v Sintro, sva zagledali avtobus št. 434, hitro tekli in prehiteli vse druge počasne turiste, tako da sva dobili še celo za sedeti! Krožno potovanje po ”gori” stane 5 € (hop on, hop off). Vozili smo se v breg in po takih ovinkih, da me je vse skupaj spet spominjalo na prelaz Ljubelj (veliko hodimo v Celovec). Ker je bil avtobus tako poln, na nekaterih postajah sploh ni pobiral potnikov. Prvič sva izstopili pri srednjeveškem gradu Castelo dos Mouros (412 m.n.m.), kjer sva šli samo do tam kjer nama ni bilo treba plačati vstopnine (7,50 € za odrasle). Vseeno sva videli kar nekaj zanimivih stvari. Zaradi bližine oceana je grad večkrat v oblakih, tudi ta dan je bilo kar megleno in hladno, midve pa spet v čisto poletni opravi. Na srečo nama ni bilo hudega, ker sva morali tako ali tako ves čas hoditi v breg in nama je bilo vroče. Drugi so bili mogoče bolj toplo oblečeni, ampak so imeli obute natikače, tako da ne vem kako so hodili v breg po tistih skalah.

Šli sva nazaj na avtobusno postajo in potem eno postajo naprej do Palácio Nacional da Pena (vstopnina za odrasle 14€, popust z Lisboa card). Barvita graščina na vrhu hriba je bila zgrajena v sredini 19. stoletja, kot poletna rezidenca portugalske kraljeve družine in vam pričara pravi pravljični prizor. Hodili sva po obzidju, si ogledali kraljevo jedilnico, kuhinjo, spalnico in najrazličnejše fine sobane. Okoli palače se nahaja tudi ogromen park. Povzpeli sva se na sosednji hrib – sveti križ (High cross), približno 800 m stran od palače. Od tu se je v daljavi videla Palácio Nacional da Pena, sploh sedaj ko se je megla že dokaj razkadila in je sijalo sonce. Nazaj sva se spustili po drugi strani v dolino jezer (Vale dos Lagos). Tu so jezera v več nivojih, voda se preliva iz enega v drugega, notri pa plavajo ribe in črni labodi. Ob jezerih in v jezerih so številni mali gradovi/utrdbe, vmes pa sva videli tudi kot nekakšno jamo v kateri je bila nakvačkana umetnina razprostrta v vse smeri (kot da bi jo uredil Spiderman). Iz parka sva sedaj izstopili malo nižje kot pa sva vstopili, tako da sva šli spet v breg in prispeli do avtobusne postaje za grad Castelo dos Mouros. Tu ni skoraj nihče čakal, tako da smo vsi brez problema prišli na avtobus. Naslednja postaja je bila pri Palácio Nacional da Pena, kjer je čakalo toliko potnikov, da jih je na avtobus prišla samo kakšna četrtina. Tako da še dobro da sva malo zgrešili pot. So pa zelo civilizirani, saj so lepo stali v vrsti glede na to kdo je prvi prišel na postajo in se potem samo pomikali naprej…ne tako kot pri nas, kjer se po navadi vsi zaženejo proti vratom kot norci.

Torre de Belém

Z vlakom sva se odpeljali nazaj v Lizbono. Prispeli sva na trg Rossio, ura še 16h ni bila, tako da sva mislili, da imava še dovolj časa za vse oglede. Tudi tukaj so vsi hodili naokoli v tistih črnih haljah/dekah, samo da so imeli sedaj vsi oblečene rdeče oz. rumene majice in se nekaj drli (predvidevava da si imeli fazaniranje). Želeli sva v Belém…od tu naprej pa je šlo vse narobe. Prišli sva na postajo za tramvaj 15E, kjer je pisalo da pride čez 19 minut (kar je zelo dolga čakalna doba, glede na to da sva prejšnje dni vedno čakali največ 5 minut). Vmes sva odprli knjižico o znamenitostih in videli, da čeprav je stolp Torre de Belém odprt do 18.30, imajo zadnji vstop ob 17h. Že to je bilo malo čudno, ampak sva mislili da nama bo uspelo, saj je bila ura šele 16h. Ampak tramvaj je zamujal in tako smo iz mesta štartali šele ob 16.30. In potem smo se vozili 100 let do Beléma, ker so ravno popravljali tračnice, vmes so se kar viličarji vozili po progi, tovornjaki so parkirali, rikša je bila kar parkirana sredi proge in smo morali čakati da so se odstranili. V glavnem ob 16.55 smo prišli v Belém, pa še to ne sploh do stolpa, ampak do samostana…stolp se je videl v daljavi. Tekli sva kot zmešani in molili da se mogoče te ure ne držijo tako strogo (kar se je dogajalo pri drugih znamenitostih, kjer so kar malo zaspali) oz. da se naju bodo usmilili. Vmes še nisva vedeli kako priti na drugo stran ceste, saj je bila med nama in reko hitra cesta in proga za vlak – sva našli nadhod. Ob 17.10 sva prišli do vhoda v stolp in naju niso več spustili noter. Bili sva zelo jezni, sploh ker sva imeli zastonj vstop s kartico Lisboa card – prejšnji dan so imeli zaprto, danes nama pa zaprejo vrata pred nosom. Tega neumnega (lepega) stolpa se bova za vedno zapomnili, imeli sva zelo natrpan urnik, tako da naslednji dan tudi nisva mislili še enkrat hoditi (pa še kartica nama je potekla).

Sprehodili sva se ob reki Rio Tejo naprej do spomenika Monumento aos Descobrimentos (Monument to the Discoveries), ki so ga ravno obnavljali (vstopnina 3 €). Kljub temu si šel lahko noter, tako da sva si najprej ogledali razstavo, potem pa šli z dvigalom na vrh, od koder je prelep razgled še posebej na most Ponte 25 de Abril. Tudi če si teh znamenitosti ne mislite ogledati od znotraj, se vam splača vsaj sprehoditi mimo. Nujno glejte pod noge, saj je na tleh pred spomenikom velik zemljevid sveta. Nazaj grede sva se sprehodili še skozi park Jardim da Praça do Império, kjer stoji velikanski vodnjak, iz katerega nama je zaradi vetra nosilo vodo v glavo. Ne vem kaj se je dogajalo ta dan, ampak tramvaj 15E za nazaj je bil nabasan do zadnjega kotička (sploh nisi mogel stati) – še noben dan ne tako. Potem sva prišli na metro in še tam tak dren da samo znoriš. V hostlu sva po večerji samo popadali v posteljo…

Jezus Kristus

To je dan, ki sva ga nestrpno čakali celo potovanje. Greva do svetega Kristusa!!! Že cel teden sva ga gledali od kjerkoli sva že bili in govorili ”tja bova tudi šli”. Že prej sva imeli kupljeno kartico Travelling Cacilhas, ki nama je omogočala prevoz z vsemi prevoznimi sredstvi v Lizboni, z ladjo čez reko in javnim prevozom na drugi strani reke (kjer ni več Lizbona). Brez problema sva našli ladijski terminal Terminal Fluvial Cais Do Sodré. Čez 10 min smo pristali na drugi strani reke, v Cacilhas (ladje na tej liniji vozijo vsakih 20 min). Takoj zraven ladijskega terminala je bila avtobusna postaja, kjer je vse lepo označeno (imate zemljevid in piše kje ustavlja kateri avtobus). Da bi prišli do Kristusa (Cristo Rei), sva mogli na avtobus št. 101. Za prevoz plačate na avtobusu, povratna karta pa stane 2€. Z avtobusom smo se spet vozili po hudih bregovih, po zelo ozkih ulicah, avtomobili in kante za smeti so bili parkirani sredi ceste…ampak mi smo kar dirkali. Na avtobusu je bilo polno babic in dedkov in šofer jim je ustavljal kjerkoli so mu rekli – pred vrati njihovega doma in sploh ne na postaji, tako da smo se ustavljali vsakih 5 m. Prišli smo na vrh, do velikega Santuário Nacional de Cristo Rei, kjer stoji 82 m velik Kristusov kip z razširjenimi rokami, ki je mesto varoval med 2. svetovno vojno, pa tudi danes (spominja na tistega v Rio de Janeiru). Iz zvočnikov je po celi ploščadi ves čas igrala (verska latino) glasba. Midve sva sem prišli predvsem zaradi lepega razgleda na Lizbono in most Ponte 25 de Abril, ki po svojem izgledu zelo spominja na Golden Gate Bridge v San Franciscu.

Z avtobusom sva se odpeljali nazaj do ladijskega terminala, tu pa prestopili na drugi avtobus, št. 135 do plaže Costa de Caparica (karto kupite pri vozniku, v eno smer stane 2,40 €). Najbolj smešno se nama je zdelo, da je imel avtobus postaje kar sredi avtoceste. Costa de Caparica je 30 km dolga plaža ob Atlantskem oceanu, po dolžini te plaže pa vozi tudi poseben vlakec. Z vlakom se midve nisva vozili, ampak kar peš našli kotiček ki nama je ustrezal. Namen tega izleta je bilo kopanje v Atlantskem oceanu…sva bili v vodi, ampak plavali pa ravno nisva. Bili so tako veliki valovi, da če si v vodi stal do kolen, te je val zalil čez glavo. Tako da ja, to sva počeli. Veliko jih je surfalo, pa kakšen pogumen je zaplaval v valove. Voda je bila mrzla. Malo sva se še sončili, potem pa šli nazaj na avtobusno postajo. Ura je bila okoli 16h in dva Nemca (par, stara 55-60 let) sta se odločila iti na izlet v Lizbono. Na postaji sta spraševala če kdo zna angleško, in seveda sva se midve javili in jima pomagali. Najprej sem jima razlagala kako morata iti, potem sem pa videla da gresta isto kot midve, pa sem rekla, naj gresta kar z nama. In smo šli.

Sedaj pa domov…

Vsega lepega je enkrat konec. Zjutraj sva se do letališča odpeljali z metrojem in kot sem povedala že prej, je letališče v Lizboni sestavljeno iz dveh terminalov. Terminal 2 je veliko bolj skromen od Terminala 1, saj tu pristajajo samo nizkocenovni prevozniki (npr. Rynair). Do Terminala 2 se je treba peljati z avtobusom. Ampak nič skrbeti, vse je lepo označeno, avtobus pa vozi vsakih 10 minut. Leteli sva do Milana, tako da naju je po 3 urah na letalu čakala še 6 ur dolga vožnja domov… Portugalsko pa vsekakor priporočam kot naslednjo počitniško destinacijo!