Edinost v raznolikosti – 19. januar, svetovni dan edinosti Cerkve
Beseda Cerkev (pisana z veliko začetnico) označuje skupnost kristjanov. Izhaja iz grške besede kyriakon, ki pomeni “pripadajoči Gospodu”, oziroma iz nekoliko kasnejše grške besede kyrikon, ki pomeni “Gospodova hiša”. Oseba postane član Cerkve s posebnim obredom – krstom. Že od prvih začetkov so bile posamezne krajevne Cerkve med seboj povezane tako z duhovnimi vezmi, kot v zadevah nauka in ureditve. Med njimi je prihajalo tudi do trenj, ki so se sčasoma zaostrovala predvsem zaradi kulturne različnosti posameznih krajevnih Cerkva.
V 11. stoletju je prišlo do prvega velikega razkola med vzhodnimi (pravoslavnimi) ter zahodno (Rimskokatoliško) Cerkvijo. Drugi večji razkol se je zgodil znotraj Rimskokatoliške Cerkve v 16. stoletju, ko je nemški reformator Martin Luther v svoji zahtevi po prenovi Cerkve zavrgel pomemben del katoliškega nauka in ureditve. Tako je nastala krščanska skupnost, ki se je od takrat delila še naprej. Danes predstavlja veliko družino evangeličanskih oziroma protestantskih cerkvenih skupnosti. Splošno sprejeto je spoznanje, da je do razkolov prihajalo po krivdi ljudi na obeh straneh.
Konec 19., predvsem pa začetek 20. stoletja je najprej med nekatoliškimi kristjani nastalo živo ekumensko gibanje, katerega cilj je obnovitev edinosti med vsemi kristjani. Cerkve so se vse bolj začele zavedati slabe strani medsebojne razdeljenosti. Več je namreč tega, kar jim je skupno, kot tistega, kar jih deli. Poslanstvo Cerkve je zedinjenje sveta, prizadevanje za edinost pa je prisotno od vsega začetka. Nekoč v prihodnosti si Cerkev želi edinosti, kakršna je bila prvo tisočletje, ko je bila Cerkev enovita.
Cerkev ima danes podobo velike pisanosti, različnosti, zato je edinost toliko bolj pomembna. Če je bila Cerkev enovita tisoč let, je lahko ponovno, če bo z vseh strani želja, pripravljenost in sodelovanje. Obstoječe Cerkve bi se v tem primeru zedinile o stvareh, ki jih še delijo. Vsekakor bo to edinost v raznolikosti in dopolnjevanju. K edinosti kristjane priganja tudi svet, saj se povsod povezujejo. Veliko vlogo pri tem ima globalizacija. Cerkev bi morala biti zgled in gonilo povezovanja in zedinjenja sveta, saj je to njeno poslanstvo. Ustvarjati edinost cerkve in graditi Cerkev je naloga vsakega kristjana. Ekumenski dialog vsekakor krepi sožitje in enakopraven dialog.
