Nekega jesenskega jutra
Tudi če ne bi vedela, da smo koledar obrnili že na deveti list in bi mi zavezali oči, da ne bi videla okoli sebe, bi prepoznala občutek jeseni na koži. Ne znam ga opisati...
Tudi če ne bi vedela, da smo koledar obrnili že na deveti list in bi mi zavezali oči, da ne bi videla okoli sebe, bi prepoznala občutek jeseni na koži. Ne znam ga opisati...
Kava … Omamno dišeča, vroča, nezamenljivega okusa. Brez nje si marsikdo ne predstavlja jutra. Pa tudi dneva. Ste tudi vi med njimi? Potem vas vabim, da se sprehodite skozi misli in pregovore o kavi.
Zgodnje jutro, 5:24 mi pravi pogled na uro. Okoli mene mir, tišina. Le jaz. In moja jutranja kava, mačka, ki se mi zadovoljno mota pod nogami. Iz radia nežno žlubodra glasba, zunaj se sliši...
Nekaj jo je predramilo. Občutek, da izgublja čas s spanjem in naj se že enkrat vendar loti zadeve. Kakšne zadeve neki? Morda si je ta občutek pridelala sama po vseh letih gledanja romantičnih, nemalokrat...