Spomini
Kako daleč nazaj sežejo spomini?
Moji prvi spomini so, ko sem bila stara 4 leta. Neverjetno, ampak živo se spomnim in vidim, voham, kot, da se mi vse dogaja ravno zdaj. Zakaj nekaj ostane v spominu, nekaj pa se nikoli ne bom spomnila? Več spominov je na ta čas do prvega razreda osnovne šole, tako intenzivnih, da zmeraj znova premlevam ali mogoče imajo kakšen poseben, skriti pomen, ki sem ga spregledala. In ne najdem povezave, ne vidim tiste niti z današnjim mojim življenjem. Najbrž gre za golo naključje in splet okoliščin, da so možgani spravili določene trenutke, druge pa ne. Bolj verjetno je, da prste vmes imajo naši nevrončki.
Pravzaprav, opazila sem, da se spomnim samo tistega kar me je osrečilo, zares osrečilo. Kaj žalostnega pa je zelo malo ostalo v spominu. Sami ustvarjamo spomine, pa naj nam bodo res tisti resnično ljubi, pri srcu in pomembni. To pa lahko dosežemo samo tako, da zares intenzivno doživljamo in uživamo življenje. Če zdrvi mimo nas, se ne bomo imeli česa spomniti. Vse bo megleno, tako kot mogoče pri naših starših, ki se ničesar ne spominjajo več, vse je mimo, bežno in daleč. Naj nam ne bo tako pusta starost. Površnost v nobeni stvari ni dobra, tako tudi ne pri doživljanju sebe in drugih. Zato je pomembna visoka stopnja empatije. Znati čutiti in ne samo videti in slišati. Čustveno udejstvovanje zahteva polno srce in odprto glavo.
Nazaj k spominom
Ne spominjam se kakšnih daril ali kaj materialnega, ampak občutkov, ko me je npr. moja babica objela in stisnila k sebi, mi povedala, da sem njena dušica. Bila sem stara okoli 5 let. Še zdaj voham njene obleke po svežem kruhu, ki ga je vsak dan pekla, čutim njene tople roke, slišim umirjen glas … In danes, ko zavoham kakšen vonj, ki ga veter prinese mimo, se zagotovo spomnim kakšnega prijetnega trenutka. Zmeraj je vonj ta, ki sproži reakcijo v možganih in privleče na površino kaj iz pozabe. Vdihnite globoko, mogoče boste priklicali kaj lepega iz spomina.
Že kot otrok sem pisala dnevnik. Se mi je zdelo, da je to pisanje bila garancija, da ne bom pozabila vsega kar se mi je dogajalo. Mogoče je pripomoglo, da se je količina spominov večala in ne manjšala s časom. Bila je polna in zanimiva mladost, pubertetništvo, smeh, solze, ljubezen, pogum in strah. Verjetno je bilo gradiva za celo knjigo. Kako sem bila huda na mamo, ko je ob mojem odhodu na študij, ob pospravljanju vrgla te dragocene zvezke v smeti. Je bila začudena, kaj pa rabiš te pisarije?Kot bi del mene ubila. Še danes pišem. Ne tako redno in pogosto kot pred 20 – 30 imi leti. Najbolj dragoceni trenutki so mi bili tisti za katere danes otroci rečejo: “Kakooo mi je dolgčaaaas”. Takrat sem hitro začela brskati po spominih in graditi most med preteklostjo in prihodnostjo. V resnici mi nikoli v življenju ni bilo dolgčas.
Spomini moje mame, moje babice, moje deklice, moji, vsi so prepleteni z toplo žensko ljubeznijo, čeprav babi ni več, mama je v svojem izgubljenem svetu, jaz pa vez med vsemi. Priznam, ne gre tako kot bi si želela, ustvarjanje pravljičnih spominov danes skoraj nemogoče. Je zraven bridka bolečina občutka nemoči. Ni lahko gledati mamin prazen pogled, izgubljen kdo ve kje. Kje so njeni spomini? Zakaj moji spomini ne morejo obuditi njenih? Ali ni bila del mojega življenja? Ali nisem jaz bila del njenega življenja? Kako lahko to razložim svoji hčerkici? Bi ji morala povedati, da mogoče tudi jaz nekoč ne bom imela spominov, ki so del nje? Ne! Tega ne morem in nočem verjeti. Zato je sedanjost tako pomembna in dragocena, da bo polna in iskrena, ker nekoč bo to samo spomin, lep spomin. V resnici se ne bi smeli zanašati, da nas bodo imeli drugi v lepem spominu, ko nas več ne bo, ampak se vsak dan znova ljudem okoli sebe razdajati v vsej dobroti in ljubezni, da nas ljubijo in spoštujejo danes in ne računati na zbledeli spomin, nekoč. Topel pogled, prijazna beseda, objem tolažbe, nas nič ne stane, dobimo pa lahko zelo veliko nazaj. Pa še strah pred demenco bo zbledel.
