Samokritika – kako jo zmanjšati?
Samokritika je tihi ubijalec dobrega odnosa do sebe. Vedno najde kakšno stvar, ki jo lahko kritizira in pri tem ne mislim na zmernost objektivnega pogleda nase in na svoje življenje, temveč nenehno kljuvanje v delčke osebnosti, telesa samega, izgleda in tudi na splošno v delovanje človeka.
Morda s samokritiko še bolj prednjačimo ženske, vendar tega ne morem z gotovostjo trditi, ker je tudi med moškimi mnogo takšnih, ki zase ne najdejo skoraj nobene lepe besede, kaj šele pohvale.
Poznam kar nekaj ljudi, ki se ob kakšni majhni malenkosti, ki jo naredijo »narobe«, znajo kar pošteno razjeziti nad seboj v smislu: »Kakšen bedak, trapa sem, kako sem neumna, štorasta, nesposobna in tako naprej«.
Včasih sem bila tudi sama takšna, potem pa sem svojo samokritičnost zelo zmanjšala, ko sem prenehala od sebe zahtevati popolnost ter si dovolila biti »samo« človek. Še vedno pridejo dnevi, ko sem na preizkušnji, toda s spremljanjem sebe in svojih odzivov je tega veliko manj.
Torej kaj lahko praktično naredimo za zmanjšanje samokritike in večje zadovoljstvo s seboj?
Za vsako samokritično opazko si dajte vsaj deset pohval.
Se zdi veliko? Hm, v primerjavi s samokritčnimi opazkami, ki si jih »povprečen« človek naloži čez dan, je to kapljica v morje! Na takšen način pa utrjujemo sprejemanje sebe in konec koncev tudi negujemo odnos z najboljšo osebo v svojem življenju – samim seboj.
Ko se kritiziramo, se vprašajmo, zakaj je do tega sploh prišlo. Kakšne »programe« nosimo v sebi in v svojih podzavestnih prepričanjih, da čutimo potrebo po tem, da omalovažujemo sebe in svoje ravnanje v danem trenutku. Nato ga spustimo iz svojega telesa, misli in čustev ter nadomestimo z novim, bolj zdravim in podpornim. Na primer namesto: »Meni nič ne uspe«, s tem: »Dovoljujem si, da mi ta stvar uspe. Sposoben / sposobna sem.«
Pogovarjajmo se s seboj tako, kot bi si od drugih želeli, da se pogovarjajo z vami. Bi dovolili oziroma dovoljujete svoji najboljši prijateljici ali prijatelju, da vas ozmerja in vam pove nekaj nesramnih besed o vas ob vsaki možni priložnosti? Verjetno ne, kajne? Zakaj torej to dovoljujete sami sebi?
Prenehajmo se enačiti z dejanji, ki jih naredimo. Če ste nekje »biksnili« mimo, to še ne pomeni, da ste na primer neumni. Ja, naredili ste neko stvar, ki ni v skladu s tem kar bi po vašem mnenju naj bilo dobro, toda temu se kvečjemu bolj poda, da je bilo to nespametno dejanje, ne pa neumni vi kot oseba. Potrebno je ločiti osebo in dejanja sama. Mi kot osebe smo zgolj to – osebe, ki pa imamo različne reakcije in dejanja.
Pa še sladkorček za na konec. 🙂 Za vsako kritiko, ki si jo poveste, dajte svoji najbližnji osebi na primer en euro (oziroma koliko pač želite). Potem naj vam v nekem določenem času (na primer dva tedna, en mesec …) pove koliko denarja je »prihranil-a« od vašega samokritičnega pritoževanja nad seboj. Zna se zgoditi, da boste presenečeni. Namen te »vaje« je zgolj ta, da pričnete zavestno spremljati svojo samokritično bilanco in jo prevešati v svoj plus. Za nagrado pa dobite bolj zadovoljno ter srečno različico sebe. In kaj je lahko še boljšega kot to? 🙂
