Simon Gregorčič – najlepši verzi
Simon Gregorčič se je s svojimi pesmimi priljubil ljudem že v času svojega ustvarjanja, zato so ga poimenovali goriški slavček. V verzih je zapisal, kar so čutili ljudje in kar je čutil on sam. Mnoge njegove pesmi so tudi uglasbene.
Najbolj znana je njegova pesnitev Soči, kjer je preroško napovedal morijo, ki se je ob njej zgodila v času soške fronte. Posebno tenkočutne so njegove ljubezenske pesmi – saj se je kot kaplan v Kobaridu zaljubil v učiteljico Dragojilo Milek in bil zaradi tega premeščen iz ljubih domačih krajev. Njegova nesojena Dragojila je umrla komaj 39-letna, 16 let za njo pa je leta 1906 umrl tudi Simon Gregorčič. Njegove pesmi pa bodo živele večno. Iz njih sem izbrala nekaj verzov, ki so se me dotaknili in ki jih lahko namenimo sebi ali drugim ob različnih priložnostih, posebni del pa so njegovi sožalni verzi.
Simon Gregorčič – najlepši verzi
Pozdravljam sončna te ravan,
ki pred menoj si razprostrta!
Ti lepa si kot sen krasan,
podoba rajskega si vrta.
ki večkrat se vzburja mu val,
ki polno plitvin je peščenih,
prepolno pretečih je skal.
jasne v nas upri oči,
naj moj dom te zopet vidi,
zlata zvezda srečnih dni!
a jaz sem mesec tvoj,
od tebe luč dobivam,
od tebe ogenj soj.
Ko tvoja luč mi sije,
svetal mi je obraz,
ko žar mi tvoj zatone
obda me mrak in mraz.
ne šali z njim se nikdar.
V njem pekel naš je in naš raj,
s srcem našim ne igraj!
En gorek rek – srce odpre,
en ljub pogled – srce se vžge,
en hud pogled – srce mrje,
en trd izrek – srce se stre…
eni vedno zvest ostal,
druge nikdar ne bom snubil,
nikdar drugi srca dal.
Njo le bom ves čas življenja
ljubil iz srca globin:
ljuba moja je – Slovenja,
jaz pa Slave zvest sem sin.
kje konec njegovih je mej?
Počiti nikjer mi ni dano,
od vekov drvim se naprej.
sem ljudi srečaval,
z mano vsak po svoje
tam se je zabaval.
Eden me je hvalil,
grajal me je drugi,
a pozneje sem spoznal:
nihče po zaslugi.
za večerne gore,
z njim le moja toga
utoniti ne more.
Toni sonce, toni,
drugim topi boli,
njim na srečo vstajaj,
če zame nikoli.
udarcev prepolna in ran;
a v njem pa iz rane mi slednje
nov biser rodi se na dan.
ti bilo je ko zimski dan –
ta dan ni tekel vedno gladko,
bil manj je topel ko hladan.
vse vračajo se bolečine,
kaj bil bi brez norcev pač svet.
otiraj bratovske solze,
sirotam olajšuj gorje.
dan našega združenja,
bi zrl, kako en krov prostran
čez dom se ves razpenja:
Naš prapor bi na križ pripel,
dom blagoslovil bi vesel:
“Bog živi vse Slovene
pod streho hiše ene!”
tam rajska roža rase;
za druge ne in zase,
za me cvete nje kras.
A meni v daljnem sveti
življenje zdaj veni;
ohrani Bog te v cveti,
planinska roža ti!
Soči – odlomek
Krasna si, bistra hči planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti,
krasna si, hči planin!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Simon Gregorčič – sožalni verzi
tožnomirna plan in log,
bledo mesec temno sije,
spava, sanja vse okrog.
po planinskih sončnih tleh,
kakor seme jo vrzite
po doleh in po bregeh.
kjer ni mraku, kjer ni noči;
tam sonce sreče ti ne ugasne,
resnice sonce ne stemni.
spominčic nasejal,
ko jim cvetje bode dano,
cvetke v šopek bom nabral.
odkoder več vrnitve ni,
slovo nam bridke seka rane,
solze rosijo nam oči,
oj, z Bogom, drago srce ti.
pobrala mi v cvetji je smrt,
zatrla mi nado za nado,
podrla načrt za načrt.
ker dobro vem,
da grenkih solz prikriti
ne mogel bi ljudem.
Ne bom te jaz kropil,
ljudem solze bom kril,
tihem pa po tebi
do groba bom solzil.
Oči je časne je zaprl,
da se po trudu in po boju
oddahne v blaženem pokoju.
ti bilo je ko zimski dan –
ta dan ni tekel vedno gladko,
bil manj je topel ko hladan.
dajte moj umrli prah;
ona bodi mi gomila,
njen odeva naj me mah.
objame naj me večni mir.
v njiju moje ime zapišite.
