Brezdomci – mit ali resničnost?
Brezdomci so resničnost, kateri se z občutkom nelagodja izogibamo na ulicah; nekatere je strah, da jih bodo poprosili za kakšen drobiž, spet drugim se zdijo obremenitev in sramota za »civilizirano« družbo. In če smo res tako presneto »civilizirani«, kako lahko dopustimo obstoj takšnega načina življenja, ki je prisoten že skozi stoletja in ruši našo etično samopodobo ter dviguje zid v medsebojni komunikaciji in odnosih.
»Oni niso moja težava,« reče marsikdo, ki ga povprašaš o tej problematiki, saj to so postali brezdomci – problematika, ki bode v oko in jo je potrebno odstraniti z naših ulic. In če javne površine, ki so namenjene vsem prebivalcem, ne morejo biti tudi košček njihovega doma, kje sploh je mesto za te ljudi na tem božjem in hkrati krvavem svetu? Vse premalo je zavetišč in javnih kuhinj, ki bi nahranile toliko ust in poskrbele za njihovo dostojno prezimitev. Tu pa je še njihov ponos, ki ga ne kupi noben denar in ga ni moč vzeti nikomur. Z zakoni in okoliščinami so se znašli na robu družbe kot izmečki, ki niso nikjer zaželeni in nikjer potrebni. Kakšno je sploh njihovo poslanstvo v tem življenju poleg trdega boja za preživetje?
Moja babica še zdaj verjame, da brezdomci sploh ne obstajajo in je vse skupaj mit, saj bi sicer s takšnim načinom življenja ljudje na cesti umrli. In potlej še reče samoumevno, da imajo otroke, ki pa niso na cesti. Pogledam jo in si mislim, srečen je tisti, ki se zaveda svoje sreče. Mnogi nimajo nikogar, ki bi skrbel za njih in so na milost in nemilost prepuščeni drugim ljudem, samim sebi in ulicam. Goltajo poniževanja, jejo prah in utapljajo v alkoholu spomine, da so se nekoč počutili vredni člani družbe in sploh ljudje. Mnogi so zabredli v težave zaradi neprizanesljivega spleta okoliščin; a ko ti preneha biti mar za mnenja drugih, za sebe in kje boš spal, kaj boš jedel itd., pristaneš v živem blatu, ki te malo po malo prežvekuje. Na večernih poročilih poslušamo statistiko, o žrtvah nasilja, kriminalnih dejanjih in za nas to ostajajo nedotakljive novice, ki se dogajajo nekje tam zunaj, medtem ko mi udobno počivamo na zofi in zraven nespametno jezikamo. Kdaj se bomo zbudili in ugotovili, da sobivamo z drugimi bitji, ki so neskončno povezani z nami in je vsaka naša misel, beseda, dejanje direkten vpliv na njihov organizem in življenje? Se bomo sploh kdaj zbudili in zaključili ta krog samsare? Ne verjamem, da nam je usojeno večno mučenje in gledanje grdobij, ki se stopnjujejo v labirintu pekla.
Marsikdo razmišlja, da se to njemu ne more zgoditi, ampak če smo realni: kako vemo, kako daleč smo od tega? V tem svetu ni več stabilnosti; ne finančne, ne čustvene in še najmanj družbene. Danes imaš službo, že jutri si lahko brez nje; danes imaš dom, jutri morda več ne. Na koncu koncev: danes si tu, jutri te lahko več ni – to je lažja verzija zaključka bivanja na tem svetu, ki si je ne morejo privoščiti ljudje s pravim pogumom. Večji izziv je živeti na tem svetu, ne glede na to, kako jalovo se odvija tvoje življenje, kot pa se samopomilovati in jo po lažjem postopku pobrisati.
Vsi tvorimo ta svet; brezdomci so del našega in mi njihovega. Kljub nevidnim vezem skupaj ohranjamo simbiozo in nekakšno ravnovesje na nižji ravni zavesti. Vsakogaršnja sreča je stvar naključja in je prehodna, zato bi morali ljudem, ki so se znašli v takem položaju, izkazovati usmiljenje in dobroto, saj to pomeni biti človek, to pomeni biti human. Ne samo takrat, ko ti je hudo, zmoreš biti del vseh drugih, ampak tudi takrat, ko ti je lepo, se spomni na druge in jih ne odrivaj na rob družbe ali jim dajaj občutek manjvrednosti, ker ne veš, kdaj se lahko ti znajdeš v takšnem nezavidljivem položaju. Tudi ti boš nekega dne potreboval pomoč. Takrat lahko le upaš, da te nekdo vidi več kot reveža in ti pomaga zopet postaviti se na noge.