Šentjanževka – zel Janeza Krstnika

Če se ozremo v zgodovino, je bila šentjanževka (njeno botanično ime je Hypericum perforatum), od nekdaj povezana s krščanstvom. Legenda pravi, da naj bi kri, obglavljenega mučenika Janeza Krstnika, tekla v rumene cvetove šentjanževke. In, če cvetove te zeli pomečkamo med prsti, iz njih priteče rdečkast izcedek. Zato po ljudskem izročilu tej zeli tudi pravijo Janezova kri ali zel Janeza Krstnika.

Šentjanževka je trajnica in zraste do okoli 70 centimetrov visoko. Spada v družino krničevk (Hypericaceae). Raste po vsej Evropi in je znana kot samorasla rastlina. Rada ima suha travnata pobočja, raste pa tudi med grmovjem, ob cestnih poteh, na nasipih,… Za gojenje ni zahtevna, saj uspeva na tudi bolj siromašnih tleh. Ker je več letnica, priporočam, da jo sejete na mesto, kjer bo lahko uspevala vsaj 5 let in več. Seme sejemo spomladi ali pa v jeseni. Sejemo direktno na mesto, kjer jo želimo imeti. Najbolj priporočljiva pa je setev v jeseni. Ker seme kali na svetlobi, ga po setvi le povaljamo in ga ne zasujemo s prstjo. Že zgodaj spomladi bodo pognale prve rastlinice, ki jih, če se vam zdi, da so pregoste, lahko razredčite. Nasad (vsaj v začetku) večkrat oplevemo in zrahljamo prst, tako da ima mlada šentjanževka možnost, da se dobro vraste. In naj vas ne skrbi, če bodo v prvem letu cveteli le posamezni poganjki, to je povsem normalno. Poganjki se bodo v naslednjih letih močno obrasli in tudi razrasli.

Kot že omenjeno, ima šentjanževka značilne rumene cvetove, iz katerih lahko stisnemo rdeč izcedek. Sicer pa šentjanževka raste iz tanko razvejanega koreninskega sistema, njeno steblo je tanko in šele proti vrhu postane razvejano. Listi so podolgovato ovalni, topi in jajčasti. Listi imajo številne prosojne pikice – to so žleze, ki so napolnjene z eteričnim oljem. Na koncu stebelnih poganjkov pa so v socvetju zbrani zlato rumeni cvetovi. Šentjanževka cveti nekako okoli kresa – godu Janeza Krstnika, to je v drugi polovici meseca junija. Tudi od tu bi lahko potegnili povezavo zakaj se šentjanževka imenuje zel Janeza Krstnika.

Nabiranje in sušenje

Za zdravilstvo se uporabljajo nadzemni deli rastline. Običajno so to cvetovi – cvetoči vršički, ki jih nabiramo v času polnega cvetenja. Uporabljamo cvetove, katerim odstranimo zelene cvetne čašice. Cvetove šentjanževke je potrebno sušiti (pred sušenjem jih preberemo in odstranimo vse, ki niso primerni). Sušimo v zračnem in suhem prostoru. V kolikor, so zunanji pogoji primerni, lahko šentjanževko sušimo tudi na prostem. Vendar – ne smemo je sušiti direktno na soncu. Paziti pa moramo tudi na to, da jo zvečer, preden pade rosa, umaknemo v notranjost – v suh in zračen prostor. Naslednje jutro, ko roda mine, pa jo zopet lahko prinesemo ven. Med sušenjem večkrat preverimo in preberemo cvetove, premešamo. Ko so cvetovi suhi jih shranimo v embalažo, ki dobro tesni ter opremimo z napisom in letnico nabiranja.

Uporaba

Kot sem že omenila, so šentjanževko povezovali s krščanstvom, zato so jo na prehodu iz srednjega v novi vek uporabljali tudi kot rekvizit pri izganjanju hudiča. Imenovali so jo fuga daemonum (beg hudiča oziroma demona). Najverjetneje je ta način uporabe povezan z ljudskim verovanjem v to, da je za ne razpoloženje človeka kriv zli duh. Kajti, šentjanževka pomaga pri psiho-vegetativnih motnjah, depresivnih ne razpoloženjih, nervozi in nemiru, stanjih strahov, histeriji, nespečnosti.

Uporablja se tudi proti revmi. Šentjanževka je poznana tudi kot rastlina, ki pomaga pri zdravljenju ran. Pomaga tudi pri menstrualnih težavah in celo celi rane na maternici. Pomaga pri opeklinah, oteklinah, pri pikih žuželk, opeklinah od sonca.

Deluje tudi zoper ledvične kamne in kamne v želodcu. Zelo uspešno pomaga tudi pri težavah črevesja, pljuč in želodca. Oljni izvleček tudi pomirja suho in razdraženo kožo, lajša občutek vzdraženosti in pospešuje procese zdravljenja. In še in še.

Šentjanževka se uporablja v obliki čaja, kapsul, dražejev, kapljic, soka.  Poznano pa je tudi šentjanževo olje, ki ga marsikdo pripravi doma.

Šentjanževo olje

Cvetove stolčemo in zalijemo z olivnim oljem. Vse skupaj namakamo 15-30 dni na soncu ali na toplem v kuhinji. Ko olje postane svetlo rdeče, ga odcedimo. Nalijemo v steklenico in jo dobro zamašimo. Ovijemo jo v debel papir in hranimo v hladnem, temnem prostoru.

Možna je tudi uporaba čaja, predvsem pri pomiritvi nespečnosti, depresiji, stanju strahu. Vendar previdno, dnevni odmerek naj znaša 2 do 4 grama in ne več.

Opozorila

Šentjanževka se ne sme uporabljati v povezavi z antiokoagulansi. Ti so predpisani pri težkih endeogenskih depresijah. Ker šentjanževka lahko vpliva tudi na raven učinkovanja najrazličnejših zdravil, se je pred uporabo vedno potrebno posvetovati z zdravnikom. In pa – pri svetlolasih ljudeh, je ob uporabi šentjanževke možna povišana občutljivost na svetlobo – zato se morajo izogibati sončenju v času terapije s šentjanževko.

Šentjanževka – vsestranska zdravilna rastlina, pri kateri pa previdnost nikakor ni odveč!