Kaj si v resnici želim za materinski dan

Prav vsako pomlad preberem kakšno izpoved mamice o tem, kaj si želi za materinski dan. Ne risbic, rož in bombonjer. Ne pesmic in nastopov, ne ogrlic iz makaronov. Miren dan brez vpitja, čisto in pospravljeno hišo, dan razvajanja v toplicah, prazno košaro z umazanim perilom … Neskončno dolg seznam stvari, na katere večkrat (na dan) pomisli vsaka od nas.

Pazi, kaj si želiš, pravijo. Izbrala sem hrup in vreščanje, igrače po tleh in kupe zamazanih oblačil in sitnarjenje vsako jutro, ko je treba od doma. Izbrala sem živahna in navihana otroka, dovolim jima, da sta takšna, ker želim, da odrasteta v sproščeni osebi. Vse vreščanje in prepiri in Lego kocke res čisto povsod … Ja, res je naporno in me večkrat živcira in pomislim, ko bi bilo vsaj enkrat malo tišine – ampak vse to bi izbrala vsak dan znova in znova in znova. Tu je razlika med fantazijo in željo. Fantazija je lahko neskončno čudovita, dokler ostane fantazija. Ampak, če bi me obiskala dobra vila, je ne bi prosila za mir in tišino in čisto hišo in počitnice v dvoje in vse ostalo. Ker potem bi se zjutraj zbudila – in ne bi bila več mama.

Vsak dan (večkrat) sem najboljša in najslabša mama na svetu. Spečem jima palačinke, in potem ju silim spat. Sešijem jima pliškota, in prepovem Youtube. Na gugalnici ju poganjam do neba, in prav vedno neham. Peljem ju na otroško igrišče, in potem je treba domov. Kriva sem za ponesrečene risbice, za slabo vreme, za pokvarjene igrače in za padce s kolesom. Mami rad te imam, mami ne maram te več. Jaz pa ju imam še vedno rada, in poskrbim za to, da to vesta. Njuna bolečina je moja bolečina. In njun nasmeh je svetlejši kot tisoč sonc.

Nekega dne bo hiša spet tiha. Hodnik ne bo več poln majhnih blatnih čevljev in po tleh ne bo Lego kock. Nihče ne bo vpil, kje je mama, če bom le za hip izginila v kopalnico. Otroka bosta odrasla, odšla  in živela svoji življenji, in v najboljšem primeru bom lahko njuna dobra prijateljica.

Zato si za materinski dan ne želim dneva brez njiju. Ne rabim miru in tišine, brezhibnega doma in kavice v samoti.  Pravzaprav si želim točno to, kar bom dobila. Risbico, objemček, in rožico z domačega vrta. Lepljive prstke na obrazu, ker jima bom na poseben dan kupila kakšno sladkarijo. V zahvalo, da sem lahko njuna mama.