Quiet: the power of introverts in the world that can’t stop talking (4)

Tišina – moč introvertov v svetu, ki ne preneha govoriti (4)

Je temperament tvoja usoda?

»Nekateri ljudje so bolj prepričani v karkoli, kot sem jaz v česarkoli.«
Robert Rubin, In an uncertain world

Zakaj se nekateri ljudje bojijo nastopati pred javnostjo, medtem ko drugi skoraj komaj čakajo na kaj takšnega? Zakaj nekateri lažje funkcionirajo v majhnih skupinah, drugi pa nimajo nič proti, če se le-te povečajo?

A v odgovoru na to vprašanje si najprej oglejmo nekaj raziskav, ki nam bodo pomagale najti odgovor na to vprašanje. Pri tem ne moremo mimo nekaterih imen, ki predstavljajo stebre takšnemu raziskovanju.

Jerome Kagan je eden izmed najboljših razvojnih psihologov 20. stoletja. Svojo kariero je posvetil študiji čustvenega in miselnega razvoja pri otrocih. V longitudionalnih študijah je preučeval razvoj otrok od rojstva do adolescence. V eni izmed takšnih, zelo dragih študijah, ki še danes traja, je profesor Kagan s svojo ekipo zbral 500 štirimesečnih dojenčkov, s preučevanjem katerih je želel napovedati, kateri otroci se bodo najverjetneje razvili v introverte oziroma ekstraverte.

Dojenčki so bili izpostavljeni previdno izbranim serijam novih izkušenj. Poslušali so posnete glasove, pokanje balonov, se spoznavali z novimi vonji itd. Imeli so široko razvejane reakcije na nove dražljaje. Okrog 20 procentov dojenčkov je glasno jokalo in mahalo z nogami in rokami. To skupino je Kagan poimenoval visoko-reaktivno. Okrog 40 procentov otrok je ostalo tihih, sem in tja premikajočih se z rokami ali nogami. Ta skupina se je poimenovala nizko-reaktivna. Preostanek otrok se je uvrstil nekam vmes med ta dva ekstrema. V svojih hipotezah je Kagan napovedal, da se bodo dojenčki v visoko-reaktivni skupini najverjetneje razvili v tihe najstnike.

Ko so otroci dopolnili dve, štiri, sedem in enajst let, se jih je večina vrnila v Kaganov laboratorij za nadaljnje raziskave njihovih reakcij na nove ljudi in dogodke. Kagan je opazoval, kako so reagirali na nove izkušnje in sicer preko njihove telesne govorice, preko tega, kako pogosto so se smejali, govorili in se nasmehnili. Z ekipo je tudi intervjual njihove starše o tem, kako se njihovi otroci obnašajo zunaj laboratorija, torej v naravnem laboratoriju.

Večina otrok je odraslo v natanko takšne najstnike, kot je Kagan domneval. Visoko-reaktivni dojenčki so se razvili v resne in previdne osebnosti. Nizko-reaktivni dojenčki pa so najpogosteje postali sproščeni in samozavestni najstniki. Visoka in nizka reaktivnost se je v tem primeru povezovala z introvertiranostjo in ekstravertiranostjo.

Pogosto vprašanje v psihologiji je, v čem se temperament razlikuje od osebnosti?

Temperament se nanaša na vrojene, biološko pogojene vedenjske in čustvene vzorce, ki so opazni že v obdobju dojenčka in nato v zgodnjem otroštvu. Osebnost je na drugi strani kompleksna zmes, kjer se mešajo vpliv kulture, v kateri odraščamo in naše osebne izkušnje. Nekateri tudi pravijo, da je temperament temelj, medtem ko je osebnost zgradba.

A kako je profesor Kagan vedel, da se bodo tihi dojenčki razvili v sproščene mladostnike, živahnejši pa v tišje in previdnejše mlade ljudi? Se ne bi moralo po vsej logiki zgoditi ravno obratno?

Poleg vedenja otrok v neznanih situacijah je Kagan z ekipo meril tudi njihov srčni utrip, krvni pritisk, temperaturo rok in druge pokazatelje živčnega sistema. Vsi ti znaki so namreč odvisni od organa znotraj možganov, ki se imenuje amigdala. Amigdala leži globoko v limbičnem sistemu, možganskem omrežju, ki ga najdemo celo pri živalih kot so miši in podgane. Ta del možganov, poimenovan tudi čustveni možgani, vključuje veliko osnovnih instinktov, ki jih delimo s temi živalmi, kot so apetit, spolno poželenje in strah.

Amigdala služi kot sprejemalec čutnih informacij in pokazatelj ostalim možganom in živčnemu sistemu, kako odreagirati. Bolj je amigdala pri otroku odzivna, višji je njegov srčni utrip, njegove oči bolj razširjene, več stresnega hormona je v njegovi krvi, torej bolj je občutljiv na srečanje z novim okoljem. Visoko-reaktivni otroci imajo torej močneje odzivno amigdalo.

Visoka in nizka reaktivnost pa nista edini biološki poti do introvertiranosti in ekstravertiranosti. Veliko je introvertov, ki niso preobčutljivi, majhen procent visoko-reaktivnih celo odraste v ekstraverte.

Občutljivost živčnega sistema visoko-reaktivnih otrok ni povezana le s spoznavanjem novih stvari, temveč opažanjem na splošno. Visoko-reaktivni otroci uporabljajo več očesnih gibov kot ostali, ko primerjajo možnosti pred odločitvijo. Globlje procesirajo informacije, ki jih odkrivajo o svetu. Razmišljajo in občutijo globlje, kar opažajo. To se lahko odraža na različne načine; če je otrok bolj socialno usmerjen, lahko veliko časa porabi za opazovanje drugih. Če ima določena zanimanja, kot npr. sestavljanje puzzel, ustvarjanje, gradnja peščenih gradov, se bo na to nenavadno močno koncentriral. Če visoko-reaktiven otrok poškoduje igračo drugega otroka po nesreči, pogosto občuti močnejši občutek krivde in obžalovanja kot pa nizko-reaktiven otrok.

Je introvertiranost in ekstravertiranost torej podedovana lastnost naše osebnosti? Študije z enojajčnimi in dvojajčnimi dvojčki kažejo na to. Susan Cain po pregledu drugih raziskav tako zaključuje, da je možnost, da smo to odliko naše osebnosti podedovali od staršev, 40 do 50 odstotna.

Vendar ali je res tako preprosto, se sprašuje avtorica knjige Quiet: the Power of Introverts in a World That Can’t stop Talking. Ali res lahko introvertiranost oz. ekstravertiranost povežemo zgolj z živčnim sistemom, s katerim smo bili rojeni? Da bi izvedela več, se je namenila opraviti intervju s samim profesorjem Kaganom.

Ugotovi, da se Kagan kot avtoriteta na področju raziskovanja temperamenta začuda ne zaprisega zgolj biološkemu izvoru introvertiranosti oz. ekstravertiranosti. Pravi,da je vzrok otrokovi zadržanosti statistično najpogosteje res občutljiv živčni sistem, a ni nujno; na to lahko vpliva tudi to, kako je otrok preživel prva tri leta in pol svojega življenja. Morda so ga zdravstvene težave pripeljale do tega, da se je bolj osredotočal na to, kaj se dogaja znotraj njega. Ali pa je kot otrok užival v razvijanju novih idej tako zelo, da je večino časa preživel v svoji glavi. Seveda pa se je introvertiranega vedenja lahko naučil tudi preko opazovanja svojih ravno tako introvertiranih vzgojiteljev.

Vendar je treba življenje predvsem sprejeti, ne pa razumeti, pravi naš veliki učenjak Trstenjak. Tudi Cainova se sprašuje, če se ni bolje raje vprašati, kako se naš vrojen temperament prepleta z okoljem in našo svobodno voljo, kot pa razmišljati, kolikšen procent osebnosti je podedovan in kolikšen naučen. Torej – do kakšne mere je naš temperament tudi naša usoda?

Cainova pravi, da se bodo visoko-reaktivni otroci bolj verjetno razvili v umetnike, pisatelje, znanstvenike in mislece, ker se

raje zadržujejo v varnem okolju svojih misli. Vendar pa to ni edini izid takšnega temperamenta. Visoko-reaktivni otroci so bolj podvrženi izkušnjam okolja, negativnim in pozitivnim. Ti otroci so v primeru večjih travmatskih izkušnjah kot so smrt starša, zloraba ali ločitev bolj podvrženi depresiji, anksioznosti ter sramežljivosti. Vendar pa imajo v stabilnem okolju tudi oni lahko manj čustvenih problemov in več družabnih kompetenc kot njihovi manj reaktivni vrstniki. Pogosto so bolj empatični, skrbni ter kooperativni. Uspešni so v stvareh, ki so pomembne le njim samim. Nizko-reaktivni, ekstravertirani otroci, vzgojeni v spodbudnem okolju, lahko odrastejo v energične močne osebnosti. Nasprotno pa lahko ob zanemarjajoči vzgoji odrastejo v prestopnike.

Dobri zgledi so pomembni tako kot tudi produktivne dejavnosti (npr. vključevanje v organizirane skupinske športe). Psiholog Jay Belsky z Univerze v Londonu, strokovnjak za otroško nego, celo pravi, da so starši visoko-reaktivnih otrok lahko neizmerno srečni. Čas in trud, ki ga bodo vložili v svoje otroke, bosta namreč v resnici obrodila dobre sadove. Namesto, da te otroke pojmujejo kot občutljive pred svetom, bi jih starši morali videti kot vodljive – v dobrem in slabem. Pomembno je spoštovati otrokovo identiteto, vendar pa je potrebno biti odločen v postavljanju zahtev, ne da bi bil strog, zanemarljiv do otroka ali nekonsistenten. Belsky še dodaja, naj starši svojim otrokom privzgajajo tudi radovednost, odlaganje zadovoljstva in samokontrolo ter razvijajo veselje do šolskih dosežkov.

Viri:

• Susan Cain: Quiet: the power of Introverts in World That Can’t Stop Talking. New York: Crown Publishers, 2012.