Potep po nizki deželi: Nizozemska (2)
V 1. delu potopisa sem se osredotočila na najbolj priljubljeno prevozno sredstvo Nizozemcev, opis kanalov in posebne arhitekture v Amsterdamu, ter podala nekaj znamenitosti, ki si jih je dobro ogledati ob obisku mesta. Sedaj pa se bom osredotočila na nekaj bolj žgečkljivega, na tisto, kar je v večini držav »prepovedano«, na Nizozemskem pa legalizirano in samoumevno.
Mesto “greha”
Kaj se da videti v Amsterdamu? Na kratko – vse. To je mesto za ljudi vseh profilov – za ljubitelje umetnosti, kulture, narave, arhitekture, zabave in predvsem, raj za uradno »prepovedane« stvari. Ne morem mimo tega, da ne bi omenila območja rdeče četrti, ki še zdaleč ni samo to, na kar večina najprej pomisli. Tete v izložbi so sicer svojevrstna atrakcija, saj nikjer na svetu ni ničesar podobnega. No, vsaj ne na tako očiten način. Moja sopotnica je bila kar malo šokirana na začetku, saj ni pričakovala niti ni vedela, da se prostitutke dejansko »nastavljajo« v izložbah, tako podnevi kot ponoči. Sama sicer nisem za prostitucijo, saj imam neko popolnoma drugačno filozofijo glede vsega tega. Kljub temu pa je bilo zanimivo videti (zelo) pomanjkljivo oblečene ženske vsemogočih postav, ki se zadovoljno nasmihajo mimoidočim. V eni ulici so vitkejše, v neki drugi močnejše postave. Večinoma so tujke, ki jim to delo predstavlja dodatno zaposlitev. V enem od vodnikov sem prebrala tudi, da veliko njihovih partnerjev sploh ne ve, s čim se ukvarjajo. Zanimivo pa je predvsem to, da je v neposredni bližini rdečih luči cerkev. To me niti ne preseneča.
Vse skupaj mi je delovalo bolj kot turistična atrakcija, saj se tu gnetejo trume turistov. Še zdaleč ne samo moški! Rdeča četrt pa v Amsterdamu pomeni tudi coffeeshop pri coffeeshop-u, erotične trgovine in muzeji, ulice s klubi, kjer se odvijajo »drag show-i«, trgovine in hoteli za geje in lezbijke itd. Ena najbolj zanimivih ulic s tovrstnimi trgovinami, hoteli in coffeeshop-i je Warmoesstraat. Omeniti moram verjetno najbolj oblegano in fascinantno trgovino v Amsterdamu, Condomerie. Verjetno se vam že sanja, kaj prodajajo tu. Kondome, seveda. Pa ne tiste tipične od Durex-a, tu so šli korak naprej. Kondomi različnih barv, oblik, okusov in velikosti visijo že v izložbi, ter privabljajo nasmehe in množice ljudi, ki fotografirajo pred trgovino kot nori. Amsterdam je 100% »gay and lesbian friendly«.Tu vse, kar je še vedno tabu, predsodek, stereotip in »nelegalno«, dobi popolnoma drugačno perspektivo. Nizozemci veljajo za izjemno toleranten narod, kjer si lahko to, kar si, pa te zato noben ne bo gledal postrani, ali te celo zmerjal ali zaničeval. Na ulici za roko držeči se homoseksualni pari niso nobena redkost ali posebnost. V začetku avgusta se odvija tudi velika parada ponosa, ki pa sem jo na žalost zamudila. Priporočam pa ogled enega od številnih erotičnih muzejev, kjer je prikazan seks skozi zgodovinska obdobja. Zelo zanimivo in zabavno!
“Don’t drink & drive, just smoke & fly.”
Tako se glasi slogan na nekaterih majicah v trgovinah s spominki. Tako imenovani coffeeshops so v bistvu bari, kjer strežejo marihuano in hašiš, poleg tega pa ponujajo tudi brezalkoholne tople in hladne pijače. Alkohol je prepovedan. Coffeeshops so posejani po celotni Nizozemski, vendar pa jih je največ prav v Amsterdamu. Ne pretiravam – na vsakem koraku so. Če se jih že ne opazi takoj, te pa na njih opozori specifičen vonj marihuane, ki se ga voha vsepovsod. Veliko mladih pride v Amsterdam zgolj zaradi legalnega uživanja marihuane. Po prekrokani noči pa potem prespijo pol dneva v hostlu. Temu sva bili priča ves čas najinega bivanja v hostlu. Na začetku sem bila precej skeptična glede coffeeshop-ov, mislila sem namreč, da so notri vsi zelo »zadeti« in da je obvezno naročiti marihuano, vendar se je izkazalo, da temu ni tako. Ravno poleg najinega hostla je bil en, in ker se ne spodobi obiskati Amsterdama brez obiska coffeeshop-a, sva se odločili, da vidiva to čudo od kanabis barov še od znotraj. Ambient večine barov je v preprostem, bolj rastafarijanskem slogu, okrašen z zanimivimi slikami konoplje ter prežet z dimom. Že ob vhodu sva vprašali, če je obvezno naročiti marihuano, in prijazen natakar je rekel, da ne. Kajenje marihuane naj bi po mnenju rastafarijancev dvigalo ravni zavesti in poglabljalo um, pa vendar ne vidim potrebe po kajenju česarkoli, tako da me sploh ni niti malo zamikalo.
Bolj so mi bile zanimive trgovinice, kjer prodajajo izdelke iz konoplje. Od kozmetike, olja, lizik, čokolade z okusom konoplje, cookie-jev, pa vse do kondomov, energijskih pijač, dišečih palčk in sladoleda. Vse iz konoplje! Ko bi vsaj kaj takega že bilo na voljo pri nas. Čas bi že bil, da povrnemo slavo rastlini, ki ji je bila narejena velika krivica skozi zgodovino. Ob obisku muzeja konoplje pa sem pričakovala malo več, vendar več od nekaj slik, razstavljenih produktov in treh konopelj na ogled skozi steklo, nisem dobila. Moram priznati, da sem bila kar malo razočarana. Vseeno pa je bilo nepozabno spoznati kulturo kanabisa in drugačen pogled na vse skupaj.
Sledi tretji del opisa potepanja po tej zanimivi deželi. Tokrat bom zapustila Amsterdam in vas popeljala na nizozemsko podeželje, daleč stran od norega mestnega vrveža, ter na mogočno obalo Severnega morja in v Den Haag.