Večplastnost ali kako se počutiš

Ljudje me velikokrat sprašujejo, kako se počutim. Moj odgovor je odvisen od tega, kdo me vpraša, v katerem delu dneva me vpraša; v zadnjem času pa tudi od tega, zakaj me vpraša. »Kako se počutiš?« je pogosto uporabljena vljudnostna fraza, ki služi kot pripravno mašilo na začetku pogovora in hkrati še lepo zveni. Meni osebno se zgornje vprašanje zdi butasto. Zato, ker vsebuje vse karakteristike pogovora o vremenu. Zato, ker v večini primerov sogovornika sploh ne zanima, kako se v resnici počutimo. Moj odgovor na vprašanje: »Kako se počutiš?« največkrat zveni: »Večplastno.«

Reakcije ljudi, ki so deležni takšnega opisa mojega počutja, so različne. »Hahaha!« – »Večplastno? Kot čebula. Za zjokat torej.« – »Zanimiv odgovor.« Ta zanimiv odgovor občasno potrebuje tudi razlago. Le te so seveda deležni tisti, ki jih moje počutje dejansko zanima. (Ostali namreč na »večplastni« odgovor dodajo nekaj v stilu: »Ja fino,« medtem ko razmišljajo, kaj bodo danes jedli za kosilo in kam morajo jutri po opravkih …)

Kot sem zapisala, je moj odgovor odvisen od tega, v katerem delu dneva mi je vprašanje zastavljeno. Zgodnje jutranje ure mi niso pisane na kožo. Vsaj med tednom ne. Če si sposodim misel, ki sem jo zasledila na spletu in gre nekako takole: »Niti vsa zrna kolumbijske kave skupaj me ne morejo spremeniti v jutranjo ptico.« Mislim, da ta trditev zajema bistvo mojih običajnih jutranjih občutkov.

Kriterija kdo me vpraša in zakaj me vpraša pa sta medsebojno povezana. Kadar mi vprašanje »Kako se počutiš?« zastavi znanec, ki ga po dolgem času srečam v trgovini ali na bencinski črpalki, se zagotovo ne lotim poglobljene samoanalize, ampak se poslužim socialno ustrezne in pričakovane razlage (mašila) v smislu kako-se-imam-dobro. Kadar pa me o počutju pobara nekdo od bližnjih, ki vprašanja ne postavlja v tri dni, se tudi pri izbiri odgovora nekoliko bolj potrudim.

In kaj naj bi pomenila ta »večplastnost« mojih občutkov?

Ljudje smo kompleksna bitja. Prevečkrat tudi zakompleksana (mogoče ravno zato). Sposobni smo občutiti široko paleto čustev. Takšnih in drugačnih. Pozitivnih in negativnih. Trudim se biti čim bolj pozitivno naravnana. Včasih zaidem v okoliščine, ki pač ne dopuščajo drugega kot negativna čustva. Tudi to je kdaj dobro. Veseli pa me, da sem se naučila na številne situacije odreagirati s pozitivnimi čustvi.

Tako npr. ob koncu napornega delovnega dne nisem več samo izčrpana, ampak tudi ponosna na svoje dosežke. Po dolgi vožnji nisem le utrujena, pač pa tudi hvaležna, da sem srečno prispela na cilj. Ob ugotovitvi, da sem pozabila kupiti glavno sestavino za pecivo, sem sicer razočarana, a hkrati vesela, da si priboljške sploh lahko privoščim.

Moja »večplastnost« pomeni mešanico čustev, ki me navdajajo v določenem trenutku. Včasih izstopajo puhaste plasti belih oblakov, na katerih stojijo pravljični gradovi, spet drugič prevladujejo jokajoče plasti čebule.

Večplastnost zame predstavlja vmesno stopnjo prehoda od negativnega k pozitivnemu. Kot neke vrste osebna evolucija. Trenutno sem še v fazi glavonožca. Pa upam, da ne bo trajalo milijone let, preden dospem do vretenčarjev …