Študentska

S prašnim in zelo ropotajočim avtobusom drvimo proti Mariboru. Sedeži v sebi držijo mlada telesa, ki so polna želja. Študentje polni pričakovanja, da se pravljica iz materinih ust uresniči pa razposajeno vse povprek izmenjujejo izkušnje.

Kot vsak teden na poti v veliko mesto študija, bi bil dolgčas, če ne bi študentje na svoj način, zapolnili čas s prostim programom. Smeh smo potrebovali kot Sahara vode, da smo preslišali ropotajoče dele avtobusa, ki so s svojim ječanjem naznanjali skorajšnji pokoj. Tisti mrzli januarski večer je pred mikrofon stopila dolgolasa in drobna študentka. V roki je imela polo belega papirja, ki je bil ročno popisan. Njeni drobni prsti so z drugo roko stiskali mikrofon. V očeh sem prebral žalost, strah. Lahko bi trdil, da sem občutil hlad, ki jo je zajel, ko nas je gledala in z očmi begala po naših razposajenih in nasmejanih obrazih. Steklenica, ki je romala z roke v roko je to samo stopnjevala.

»No, dajmo priložnost naši Nini, da pove svoje.« sem poskušal prisiliti razgreti avtobus v poslušanje čakajoče deklice pred mikrofonom. Ni delovalo. Vzel sem Nini mikrofon in bil pošteno glasen:

»Sedaj pa vas več ne prosim ampak zahtevam tišino! Nina bi nekaj rada povedala!« Uspelo mi je. Pričakujoče smo prisluhnili.

»Dober večer, sem Nina. Z vami želela deliti izkušnjo, ki se me je dotaknila preteklo poletje.« Popravila si je pramen las, ki ji je silil na obraz, sicer hkrati tudi nujna kretnja zaradi nemira, ki je divjal v njej. Pričela je brati.

»Torej, bil je večer kot mnogo drugih poletje. Čeprav komaj dvajsetletno telo, je bilo utrujeno od nenehnega tekanja, kramljanja, popisovanja in nenazadnje tudi razmišljanja, da česa ne pozabi. Ko je zaključil svoje delo, se je poslovil od sodelavcev, sedel v avto in se odpeljal. Mislil je na dom, kjer ga je čakal prepotreben tuš, večerja in njegovo dekle. Skoraj pred domom so se pričeli vedno navihani ovinki in avtomobilski števec je kazal hitrost, ki se nikakor ni ujemala s cesto pred njim. Kdo ve, kje so bile njegove misli, pogled … zagotovo ne v njegovem avtu in na cesti pred njim. Torej, bil je klanec, bil je ovinek in bila je hitrost. Kot vedno doslej glede nato, da je tu odrasel! Ni pa bilo več njega in njegovega avtomobila v tistem trenutku. Odneslo ga je. Svoje življenje je podaril bukvi, ki raste ob cesti. En sam trenutek nepozornosti. Nebo je postajalo rdeče in glasba je utihnila. Za trenutek je nastala oglušujoča tišina.«

Glas se ji je zlomil. List ji je zdrsel med prsti in solze so stekle po njenih licih. Spreletelo me je po celem telesu. Ozrl sem se po avtobusu in opazil, da se podobno dogaja tudi ostalim. Izkušnja tega dekleta se je dotaknila vsakogar. Sedaj več ni brala. Pogumno je zrla v vsakega posameznika nekaj trenutkov in govorila skozi polzeče solze.

»Ko sem ga videla ležati tako mirnega in tihega, še vedno nisem mogla dojeti. Čakala sem, da se bo zdaj zdaj prikazal iz množice njegovih domačih in prijateljev, se nasmejal, me objel in mi rekel, da so to samo nore sanje. Pa niso bile. Stali smo vsi tam, še zadnjič v njegovi družbi. Imela sem zadnjo priložnost, da ga imam ob sebi. Zadnjo možnost, da se ga dotaknem. Zadnjo priložnost, da se poslovim. Veste, včasih ga sanjam. Pogovarjava se. V teh pogovorih me spodbuja, hrabri in mi govori, da naj živim naprej. Zase in zanj. Obljubila sem mu, da bom natanko to tudi storila. Danes sem tu in z neznanci delim njegovo in mojo zgodbo. Nikoli ne bo pozabljen in živel bo naprej.«

Obrisala si je solze v rokav. Pobrala je papir pred svojimi nogami in odložila mikrofon. Še vedno je vladal ropot študentskega avtobusa. Odsotnost razposajenega čebljanja je bila srhljiva. Stopil sem proti njej in jo stisnil v svoj objem. Njene besede niso bile izbrane, bile pa so naravnost iz bolečega srca. Uspelo ji je, da je vznemirila slehernega študenta na tem ropotajočem avtobusu. Trenutek in minljivost si hodita z roko v roki, če si to priznamo ali ne.