Neskončna zgodba (39)
Irena je spet čakala na trajekt. Za njo je bila dobra ura druženja z bratom, ki ji je pomagal izbrati nove zavese za kuhinjo. V gospodinjskih opravilih je bil nedvomno boljši od nje. Izbral ji je zavese v rumenem odtenku z drobnimi resicami, ker je bila njena kuhinja na senčni strani hiši. Da bo tako najbolje, je menil Jaka. Imel je tudi dober stilski občutek. V družini je krožila anekdota, da je ženi Urši lastnoročno izbral poročno obleko. Ko je moral oditi domov kuhat kosilo, je Irena opravila še druge nakupe, si v miru privoščila kosilo in sedaj je bila spet tu. V pristanišču čakajoča trajekt.
»Ne morem verjeti! To je pa res naključje. Že drugič danes!«
Irena je nekoga slišala spregovoriti. Rahlo je upala, da se njene slutnje ne bodo uresničile. Obrnila se je. O, ne. Upanje je splavalo po vodi.
Maks je nasmejan z vsemi svojimi očesnimi gubicami prihajal po rahli klančini do čakalnice v pristanišču. Njegov korak je bil vznesen in videti je bil skorajda evforičen.
»Ja, pa res, kakšno naključje. Si kaj pozabil ali greš na izlet na otok?« ga je zbodla.
»Ah, saj veš, nedelja je, človek ne ve, kaj bi sam s seboj, pa sem se odločil, da grem kar v trgovino. Nekaj dela je še … Kaj pa ti? Imaš danes že kaj v načrtu?«
Irena je menila,da je za nedeljo doživela že dovolj. Verjetno se bo s knjigo ulegla na kavč in se nato prestavila v posteljo, ko bo čas za spanje.
»Imam. Nekaj manjših opravil.«
»Aha! No, če je tako, bi mi pa lahko … Ko seveda vse opravim v trgovini … Malce razkazala otok. Če si seveda za to?«
Maks se je začel nad otokom zelo navduševati. Po Ireninem okusu celo nekoliko preveč.
»Joj, a veš, da za kaj takega morda le nisem pravi naslov. Glede na to, da je na otoku uradno še poletna sezona, bo najbolje, da se oglasiš kar v turistični pisarni. Mislim, da imajo vodene oglede vsaki dve uri ali nekaj takega …« je odvrnila.
Maks ni bil videti preveč zadovoljen.
»Ah, ti vodeni ogledi mi nikoli niso bili preveč všeč. Neprestano se moraš prilagajati drugim in gledati pod noge, da koga ne pohodiš … Sploh pa sem prepričan, da ti kot avtohtona naseljenka otoka poznaš več skritih kotičkov kot kdorkoli drug,« se je pomenljivo nasmehnil Maks.
Irena si je predstavljala, kako je vzdihnila. Njen čut za olikanost ji ni dovolil, da bi to storila tudi v resnici. Maks je bil tudi še vedno potencialno dober znanec. Torej ne bo nič z mirno nedeljo.
»No, če je pa tako, ti pa podarim dve uri svojega časa, da se tu ne boš počutil kot tujec,« je še rekla, preden sta se vkrcala na trajekt.
Maks je upal, da se bodo stvari zapletle v takšno smer. Kolikor je poznal Ireno, je le stežka kaj odklonila človeku. Nisi slab v poznavanju nasprotnega spola, si je polaskal pri sebi. Morda se mu je končno začelo dogajati življenje. Nova služba, nov kraj, novi ljudje. Morda se bo našlo še kaj drugega novega, kdo ve.
Se nadaljuje …
