Neskončna zgodba (38)
Ura je bila še zgodnja, zato v nakupovalnem centru še ni bilo veliko ljudi. V glavnem upokojenci in Irena. Sama se je tega še prav dobro zavedala in se prav zaradi tega odpravila že na prvi jutranji trajekt. Nakupovanje se je zdelo mnogo prijetnejše in posvečeno dejanje, če se ji med njim ni bilo treba izogibati tekajočim otrokom in obloženim nakupovalnim vozičkom.
Brskala je po žepu svoje jesenske jakne, da bi jo nakupovalni seznam spomnil, kaj vse potrebuje. Šment, spet se je moral zatakniti v tisto luknjo v žepu, ki bi jo morala zašiti že pred kakim letom. No, bo pač morala nekoliko pomisliti …
»Glej, jo!«
O, ne, spet človek, je pomislila Irena v tisti mikrosekundi. Obrnila se je in tam je stal Jaka, njen starejši brat. No, to je bil človek, ki ga je z veseljem srečala tudi v nedeljo.
»Jaka! Kaj pa ti tu? Ni to nekoliko prezgodnja ura zate?«
Sorojenca sta se v pozdrav objela in se v objemu nekoliko zadržala. Minilo je že dolgo časa, od kar sta se nazadnje videla v živo.
»Nič več, od kar sem poročen moški. Urša vztraja pri vsakodnevni skupni jutranji telovadbi. Udeležba je obvezna.«
Irena se je zasmejala. Jaka, ki telovadi?
»Zagotovo so sankcije hude, če si privolil v to?«
»Bah, ti si tega še predstavljati ne moreš,« je zamahnil z roko in ji vrnil nasmeh.
Jaka je v glavnem zdravstvenem domu v mestu delal kot psiholog. To je bil poklic, ki si ga je od nekdaj želel opravljati. Irena mu je vedno zavidala, da se je bil tako sposoben zavezati neki odločitvi za celo življenje. Tudi kasneje, ko je spoznal Uršo, je v resda ne najbolj treznem stanju vedno trdil, da je ona tista prava. Taka gotovost ti je morala biti položena v zibko. Ali pa si se moral le dovolj dolgo prepričevati, da si v nekaj začel verjeti še sam.
»In ti? Kako kaj življenje na otoku? Še miroljubno ali se je zgodilo kaj, kar je razburkalo vse do kraja?« se je pošalil Jaka.
»No, v bistvu se je res.«
»Ne? Gotovo se šališ! V Doljavi, ki daje vtis, kot da bi v njej prebivalo 400 Gandhijev?«
»Ja, prav zares,« se je nasmehnila Irena. »Dobili smo novo trgovino. Tam, kjer je prej stala stara pekarna. Se spomniš?«
»O, ja. Po dveh mesecih ali nekaj podobnega se je sumljivo zaprla. Škoda. Rogljički so bili še kar okusni. No, in, kaj prodajajo? Izdelke iz domače ovčje volne?«
Domača ovčja volna! Če bi postrigli vse ovce na otoku, ne bi dobili dovolj volne za pet puloverjev. Kot da bi Jaka na otoku odraščal v 17. stoletju.
»Trgovanje iz druge roke. Vzamejo staro, ti pa lahko dobiš novo. Torej, novo staro. Ali denar. A mislim, da večina ljudi stara oblačila raje kar zamenja.«
»To pa je nekaj novega! Tako svobodomiselni še tu v mestu nismo!«
Irena je pomislila.
»Svobodomiselni? Se ti zdi to svobodomiselno?«
Jaka je zmignil z rameni.
»Pa ja, no, kaj jaz vem, tako na hitro sem nekaj bleknil. Ampak če dobro razmislim, se mi zdi res svodobomiselno. Mislim, vse te velike trgovske korporacije delajo na tem, da bi ljudje čim več kupovali, ne? Da bi se v njih stekalo čim več denarja. In vsi kupujemo nove stvari, majico oblečemo enkrat in gremo kupit novo, namesto da bi jo preprosto oprali. Dobro, Irena, vem, da malo pretiravam. No, a potem se na nekem odmaknjenem otoku najde trgovina, kjer oblačila krožijo med ljudmi, a od tega nima nihče prav velikega dobička. Od česa pa lastniki sploh živijo, mimogrede?«
»Mislim, da se o tem sprašujejo tudi sami,« je odgovorila Irena.
Se nadaljuje …