Njeno življenje (3)

Prejšnjič: Njeno življenje (2)

Sonja je rada hodila v šolo, dokler se nekateri njeni sošolci in tudi otroci iz drugih razredov, niso začeli norčevati iz nje in za njo klicati: špeglarca, naočnik, naočalnik in podobno. Ker je škilila (škiljenje pa je bilo posledica ošpic, ki se jih je nalezla od svojega bratranca, ko je imela samo leto in pol) na eno oko, je morala nositi očala. Sram jo je bilo, ko so se nekateri norčevali iz nje. Seveda teh opazk zaradi stroge tovarišice ni slišala med poukom, pač pa med odmori, po pouku in na poti domov. Če je le našla priliko, je očala skrila. Doma so ji razlagali, da tega ne sme več delati, ker se bo njen vid še poslabšal. Počasi se je le vdala v usodo in očal ni več skrivala. Mamo pa je večkrat vprašala: “Zakaj moram ravno jaz imeti očala?”

Pa je prišla starka zima, ki so se je vsi otroci zelo razveselili. Tovarišica v šoli je otrokom obljubila, da bodo imeli športni dan in se bodo šli sankat. Toda Sonjo je veselje takoj minilo, saj ni imela sani. Ko je prišla po končanem pouku domov, je mami in očetu povedala za sankanje. Oba sta njo in Vesno imela zelo rada. Zato je oče takoj začel sam delati sani in jih do napovedanega športnega dne tudi dokončal. Sonja jih je bila zelo vesela – toda ko je s svojimi velikimi, težkimi, doma narejenimi sanmi prišla pred šolo, je bila spet deležna ponižujočega posmeha. Ko se je spustila po hribu, se je v dolino pripeljala zadnja. Medtem ko je ona težke sani samo enkrat privlekla na vrh, so se njeni sošolci že trikrat odpeljali v dolino. Še enkrat se je odpeljala po hribu, potem pa žalostno sedla na sani in čakala, da jim je tovarišica dovolila oditi domov. Čeprav je bila še majhna, ni doma o tem nič povedala, saj je vedela, da ji sani starši v trgovini ne morejo kupiti.

Vedela pa je tudi, da sredi zime njena stara mama praznuje god. Tega dneva se je zelo veselila in ga težko pričakovala. Vsa družina je šla stari mami voščit v približno tri ure oddaljeno hribovsko vasico. Od doma so se morali odpraviti že zgodaj, da so prišli na cilj do kosila. Največkrat so vso pot gazili visok sneg … prvi je šel oče, za njim sta po njegovih stopinjah hodili Vesna in Sonja, zadnja pa je bila mama.

V mamino rojstno hišo so prišli mokri, premraženi in lačni. V hiši (tako so imenovali velik dnevni prostor), ki je bila že polna tet, stricev, sestričen in bratrancev, pa jih je pričakala stara mama. Hiša je bila topla, saj je bila v njej zakurjena kmečka peč, na kateri so se stiskali.otroci in z velikimi očmi pogledovali na kmečko mizo, okrog katere so sedeli njihovi starši. Na mizi je bilo toliko dobrot, kolikor so jih videli le redkokdaj: lonec :”suhe juhe” z vlivanci (suha juha je juha, v kateri se je kuhalo suho meso), pečeno meso, “suho” (prekajeno) meso, klobase, salame, potica, krofi in piškoti. Za otroke je stara mama pripravila čaj in malinovec, za odrasle pa domači sadjevec. Na mizi je bil tudi domač kruh, čeprav je stara mama rekla, da se za praznik z mesom je potica in ne kruh. Seveda je stara mama dobrote dala tudi otrokom na peči.

V hiši je bilo zelo živahno; starejši so se pogovarjali, smejali, peli in plesali, otroci pa so tiho čepeli na topli peči in jih poslušali. Niti pomislili niso, da bi šli iz tople hiše. S peči so zlezi le toliko, da so se malo razgledali po ostalih prostorih domačije. Sonji je bila najbolj všeč črna kuhinja. To je bil prostor, v katerem so kuhali na odprtem ognjišču, iz katerega pa dim ni bil speljan skozi dimnik. Kuhinja je bila res vsa črna: imela črne stene, črn strop in črna tla. V odprto ognjišče so lončene posode potiskali z burkljami (to je bila posebna priprava: ročno kovan polkrog, velik kot posoda za kuhanje, na njem pa daljša lesena palica, ki je služila kot ročaj).

Kazalci na veliki stenski uri so se kar prehitro pomikali naprej. Ko se je začelo zunaj temniti, se je bilo treba posloviti od stare mame in od sorodnikov, saj je družino čakala še pot domov. In ker niso želeli hoditi v mraku skozi gozd, so se odpravili na pot. Stara mama jim je še napolnila cekar z domačimi dobrotami in potem so odšli. Seveda pa je bila zasnežena pot navzdol polna nevarnosti in morali so hoditi zelo previdno. Do doline so spet hodili v vrsti: oče naprej, nato dekleti in nazadnje še mama. Vso pot do doma pa so se veselo pomenkovali o lepem dnevu.

Se nadaljuje …