Za vse so krive petke

Moji vinsko rdeči salonarji so se tisti dan ujemali s prav takšno vinsko rdečo bluzico iz šifona. K sebi sem tiščala še črno usnjeno torbico, ki mi je visela čez rame in skoraj tekla po vijugastih stopnicah. Želela sem čim prej oditi iz četrtega nadstropja butastega podjetja, kjer sem ravnokar opravila najslabši intervju v mojem življenju. Podjetje sem označila za butastega seveda samo v moji glavi, ker je kadrovnica gledala skozi okno, nekdo iz najetega servisa pa se sploh ni trudil z vprašanji, ko sem sedela pred njima. Bilo je tako zelo očitno, da sem prišla tja brez namena, da bi mi sploh dala priložnost! Le kdo je NJIMA dal službo!

V tistem trenutku mojega dinamičnega teka po stopnicah in podoživljajočega razmišljanja, nisem pazila na svoja gležnja, ki sta se, roko na srce, zelo trudila ostati nad petkama. V enem določenem trenutku, pravzaprav na predzadnji stopnici, sem spoznala malce kasneje, me je spodneslo. Zgrešila sem stopnico in padla, na svojo rit. Ulile so se mi solze, ko sem se z rokami poskušala oprijeti ograje in vstati.

»Gospa, je z vami vse v redu?« fino, moj ne ravno lep padec je očitno dobil še gledalca! Točno to sem si ta trenutek želela.

Pred mojim obrazom se je znašla roka, moška roka, ki mi je bila na dosegu bolj kot ograja. Zgrabila sem jo in se potegnila na svoji, zdaj bosi, nogi. V levem gležnju me je zabolelo. Nisem spustila krika bolečine, le sesedla sem se na predzadnjo stopnico in pobrala svoje čevlje, da bi si jih nataknila na noge in vsaj poskušala samozavestno odkorakati do avta. Avto sem imela parkiran pred vhodom. Do tja bom pa ja zdržala! Čim prej se moram spraviti stran! Dovolj sem se osramotila za danes, pa ura še niti deset ni…

»Hvala, v redu sem,« obrisala sem si solze in upala, da si nisem razmazala skrbno naličenega obraza. Moški se je usedel poleg mene in odložil mapo za nama na stopnice. Ni mi verjel.

»Naj pokličem pomoč?«

»Hvala, ni treba, avto imam tamle, čisto blizu vhoda. Bom doma dala led na gleženj, pa bo do jutri vse ok…« hotela sem vstati, saj sem si medtem obula petke. Še dobro, da mi gleženj še ni otekel.

»Ste preveč hiteli po stopnicah? Res vas občudujem, da ste sposobne sploh hoditi v tej zadevščini, mogoče pa bi morali z dvigalom. Veste, imamo ga, tamle, poglejte,« z eno roko me je zadržal, da sem obsedela ob njem, z drugo pa pokazal na kovinska vrata pred nama.

»Nisem želela, čakati na dvigalo! Želela sem čim prej proč! Niti sanja se vam ne, kako je priti nekam poln upanja, tam pa te gledajo, kot da te ni. Ime, priimek, kljukica in sem lahko šla. Sploh nista prebrala mojega življenjepisa, nista me povprašala – nič! In spet bo dobil delovno mesto nekdo, ki mu ni mar delo, a je doma v bližini podjetja. Saj se bo naučil, ne? Kdaj? Da se nekdo vpelje v delovno mesto potrebuje novo zaposleni dve leti. Dve leti! In moje delovne izkušnje ne štejejo, odnosa pa sploh nisem imela priložnosti predstaviti!«

Iz mene je vrela vsa potlačena jeza pred popolnim neznancem. Ob zadnjem izhodu iz podjetja, na predzadnji stopnici, z zatekajočim gležnjem, sem si lajšala prizadeto dušo. Poslušal me je.

Ko sem le utihnila, sem si ga uspela ogledati. Na hitro, seveda. Sive hlače je imel zlikane na oster rob in njegova siva srajca je tudi izgledala kot da je ravnokar prišla iz pod likalnika. Na obrazu pa sem našla par modrih oči, ki so me resno gledale. Ni se mi smejal. Olajšano sem izdihnila. Spet sem se zavedla bolečega gležnja in dejstvo, da se moram spraviti domov »na led«. Oprijela sem se ograje.

»Kaj ste imeli v mislih, ko ste rekli »odnos«?« pa me je spet vrglo na rit. Poslušal me je! Ni me imel za nervoznico, ki je zgolj zgrmela po stopnicah in se je mora čim prej rešiti, da bo šel lahko po svojih opravkih.

»Mislila sem dve stvari. Praktično sem odrasla v proizvodnji. Kjerkoli sem do sedaj delala, sem bila povezava med proizvodnjo in upravo, ne? Obe relaciji sta pomembni. Težko razložim, sicer pa, ne bi vas rada zadrževala. Grem domov si hladit gleženj, vi pa… hvaležna sem vam za pomoč. Res, nasvidenje,« sedaj sem zares vstala, odločna in zbrana. Odkorakala sem skozi vrata in v meni ni bilo trohice razburjenosti več. Ženske smo res praktične, v enem trenutku nam tečejo solze, v naslednjem pa že korakamo z bolečim gležnjem in to v petkah!

Zame je bila zgodba zaključena, ko so se za mojim hrbtom zaprla vrata podjetja. Doma sem si v nekaj dneh opomogla in živela naprej. Torej, ko je ob meni zazvonil mobilni telefon sploh nisem gledala izpisane številke .

»Pozdravljeni, gospa, ali ste še zainteresirani za delovno mesto, za katerega ste se prijavili pri nas?« Pozdravil me je od nekje znan glas na drugi strani, njeno ime sem preslišala.

»Seveda!« hitro, prehitro odgovorim, saj sem prepoznala glas kadrovnice iz »butastega podjetja«, kot sem ga poimenovala tisti dan.

»Potem, če lahko, se prosim v ponedeljek zjutraj, ob sedmih, oglasite v naši pisarni. Prosila bi vas, če imate sabo delovno obutev.«

»Seveda, lahko. Prosim? Delovno obutev? » zajela me je rdečica. Na dan je privrel dogodek iz pred enega meseca.

»Direktor si je zamislil, da bi tokrat kandidata izbrali po enem tednu dela pri nas. Seveda boste dobili malico in povrnjene potne stroške,« je hitro dodala še zadnji stavek.

Brez besed sem obstala. A vedela sem, da me sogovornica ne vidi, zato sem nekaj morala spraviti iz sebe. »Veselim se tega delovnega tedna v vašem podjetju. V ponedeljek bom ob sedmih pri vas. Hvala!« sem odgovorila in odložila mobilnik na mizo, kot bi bil iz žerjavice. Nič več mi ni bilo jasno.

Ni mi potrebno poudariti, da sem tisti teden uživala v dani priložnostni vlogi. Bila sem polna vprašanj in pričakovanj in moj mentor ni nikoli ostal brez odgovora zame. Zdelo se mi je, da sva se ujela. Ujela sem se ob misli, da bi si želela ostati kaj dlje kot samo en teden. A o mojem obstoju nisem odločala samo jaz. Ves teden sem tudi razmišljala o skrivnostnem neznancu, ki mi je pomagal na tisti sramotni dan. Upala sem, da ga bom srečala in se mu opravičila. Takrat ga nisem povprašala po imenu, le stresla sem nanj svoj žolč in odkorakala!

Torej, ko sem vstopila v pisarno, v petek popoldan, sem pričakovala kadrovnico in mojega mentorja. Na prizor, ki pa me je dejansko čakal, pa nisem bila pripravljena. Noge me niso ubogale, pa sploh nisem imela obutih visokih pet. Obstala sem na mestu, ko se je moški pred mano obrnil. Na licu je imel nasmeh in iz modrih oči mu je sijalo zadovoljstvo.

Oglasil se je moj mentor, ki je stal poleg mene: »Naj vam predstavim direktorja našega podjetja.«

Stopil je k meni in sprejela sem ponujeno roko. Že v drugič! » Mislim, da se že poznava, le nisva se imela časa predstaviti…« in rešil me je zadrege.

»Bi sedla?« sledila sem mu in se usedla na ponujeni stol. Za sabo sem slišala zapiranje vrat. Na mojo grozo sem spoznala, da sva ostala sama.

»Vsi štirje izbrani kandidati ste se odrezali odlično. Trije so bili izbrani s strani najetega servisa in naše kadrovnice, vas pa sem dodal jaz. Ker se niste predstavili, sem imel nemalo dela, da sem vas našel med vsemi kandidati tistega dne. In prav ste imeli, strošek uvajanja novega svežega kandidata na to delovno mesto, presega stroške vašega prevoza, oz. z novim kandidatom tvegamo, da ne ostane. Vi pa ste že izoblikovana oseba z jasnimi cilji. Tako pravi mentor in njegovo mnenje spoštujem.« Udobno se je namestil na svojem usnjenem stolu. Privoščil si je pogled na mojo osuplo zmedenost. Mi je pravkar ponudil delovno mesto!?

»Navsezadnje sem imel čast spoznati obe vaši značajski plati, če sem natančen. Kako je sicer z vašim gležnjem, je bilo tri tedne dovolj, da je bolečina minila?« je nadaljeval, ker sem še kar bila tiho. Zabaval se je ob moji osuplosti.

»Dajte mi ponudbo, jaz pa jo premislim. Da, hvala za skrb,« pa naj bo to izhodišče za pogajanje, če me že tako dobro pozna. V tem trenutku sem se zbrala in bila spet jaz.

»Super! Že vidim, da bova odlično sodelovala. Tudi vaš mentor je nad vami čisto očaran. Prijetna sprememba po dolgem času boste v našem podjetju.«

Zmagala sem, dobila sem delovno mesto! In za vse so bile krive vinsko rdeče petke!