Izbira poklica: naj ukazuje razum ali srce?

Izbira poklica, oziroma smeri, v katero se bomo podali je pomembna, težka in predvsem odgovorna življenjska odločitev.

Informativni dnevi so mimo in so bili ponovno namenjeni vsem bodočim dijakom in študentom, da so obiskali šole in fakultete, za katere se zanimajo. Upam, da so ta dva dneva dobro izkoristili za nabiranje vseh možnih informacij, ki jim bodo olajšale odločitev o izbiri poklica.

Izbira poklica oziroma izobrazbe je težka, pa naj si osnovnošolec pred vstopom v nov svet ali pa srednješolec, ki izbira nadaljnje poti. Kaj naj prevlada? Srčna želja, ali razum? Sploh v časih, ko je tolikšna brezposelnost med nami. A vendar, samo zaradi morebitne kasnejše zaposlitve izbrati poklic, ki nas ne veseli in nam nikoli ne bo v veselje, pač pa neizmerna muka? Ne, to se mi ne zdi najpametnejša izbira. Kajti čez deset let (ali še prej), bomo imeli na nekem delovnem mestu nezadovoljno osebo, ki sicer ima ustrezno izobrazbo, a prav nobene motivacije, veselja in želje za opravljanje dela.

Kaj pa izbira poklica na podlagi želje, priporočil staršev in drugih sorodnikov? Nikakor ne! Starši sorodniki, so imeli svojo priložnost za izbiro poklica. Bodoči dijak ali študent pa naj ima na voljo svojo. Če vas veseli npr. veterina, potem sledite svoji želji, in ne želji vaših staršev, ki vas morda usmerjajo v npr. ekonomijo.

Seveda je pogovor s starši pomemben! Vsekakor.

A starši, svojemu otroku pustite naj vam razloži, kaj so njegove želje. Poslušajte. Svetujte. Ne zatirajte jih v kali in mu ne vsiljujte svojih želja, ki jih imate za njih. Predvsem se pogovarjajte. Naj bo komunikacija obojestranska.  Seveda svojemu otroku predstavite, razložite, zakaj se vam neka izbira poklica zdi zanj smiselna. A če se vaš otrok ne bo odločil za ta poklic, mu ne zamerite. Ne bodite jezni. Vzpodbujajte ga pri njegovi odločitvi.

Si želite da bo vaš otrok poklicno uspešen? Potem ga vzpodbujajte v tem, kar si sam želi! Ne vsiljujte mu svojih (neizživetih) sanj.

Oni bodo, ko odrastejo morali živeti svoja življenja, ne vaša. Zato jim dovolite, da se za izbiro poklica odločijo na podlagi sebe, in ne vas. Naj bo izbira poklica prijetna odločitev, ki vas po povezala, ne pa razdvojila.

Res je, malo kateri osnovnošolec ve kaj bi rad počel v življenju (poklicno). Zato je izbira pravega poklica tu težja. Marsikdo se ravno zato odloči za gimnazijo. Pa je gimnazija rešitev? Tu odločitev prepuščam vam. Vsekakor pa še vedno velja, poslušajte, kaj vam ima vaš devetošolec za povedati.

Naj z vami delim mojo izkušnjo

Moja izbira poklica, je bila vse prej kot idealna. Po končani osnovni šoli nisem in nisem vedla kam naprej. Želela sem si zdravstvene smeri, a me je učiteljica v kali zatrla, da naj si ne delam utvar, da tega ne zmorem. Da nisem dovolj pametna. In tako sem svoje želje potlačila nekam v ozadje. Starši so ”navijali” za izobrazbo ekonomske ali turistične smeri.

In sem šla …

na Srednjo poklicno šolo, smer trgovec. Razlog? Čredni nagon. Večina mojih sošolcev in sošolk se je odločilo za to šolo, pa sem šla še jaz. Pa še dokaj blizu je bilo željam staršev.

Sicer sem v srednji šoli uživala, bila sem tudi odlična učenka, saj sem končno imela učitelje, ki so v meni videli potencial, ne pa mojega sorodstva in nagajivega starejšega brata. Po končani tri letni poklicni šoli, sem  se odločila za nadaljevanje šolanja. Tako sem opravila še 2 letno šolanje za ekonomskega tehnika. Ponovno sem zaključila z odliko, bila sem celo zlata maturantka.

Vsi so mislili, da sem na pravi poti, le jaz sem vedela, da nekaj ni prav. Kajti …

… spoznala sem pisanje.

Res je. Tekom srednje šole sem začela pisati kratke zgodbe, pesmi. Uživala sem v tem, kako je pero komaj sproti zapisovalo vse moje misli na papir. Imela sem odlični učiteljici slovenskega jezika. Videli sta, da v tem uživam, da me zanima, da snov kar vpijam vase kot goba. Pomagali sta mi celo izdati mojo prvo pesniško zbirko.

Konec srednješolskih dni se je bližal. Jaz sem si želela eno. Starši drugo.

V času srednje šole sem spoznala, da me ekonomija ne zanima. Sicer jo razumem, in vse predmete sem brez težav izdelala, a čutila sem, da to ni zame.

Ker sem bila zlata maturantka, se je od mene kar nekako pričakovalo, da grem naprej, na fakulteto. Tudi sama sem, zaradi veselja, do učenja, ki sem ga pridobila v srednji šoli, želela nadaljevati. in oditi naprej, ”študirat”.

Navzkrižje želja in premalo samozavesti, da se postaviš sam zase.

Študijsko pot sem želela nadaljevati v popolnoma drugačnih vodah. Zaradi odlično opravljene mature, sem imela dovolj točk, da bi se lahko vpisala praktično kamorkoli. Prva izbira je bil študij novinarstva, drugi pa študij slovenskega jezika s književnostjo. To sta bili moji srčni želji.

A se nista uresničili

Ko sem omenila, kaj si želim študirat, so moje razloge ”ZA” zatrli v kali. Morda se jim danes, ko berejo te vrstice ne zdi tako, a jaz sem takrat tako čutila. Za študij novinarstva so mi dejali, da naj ne bom neumna. Tam ni prihodnosti. Po njihovo je bilo to delo celo zelo nevarno. Študij slovenskega jezika pa … ”ma kaj si nora? Bodi pametna in pojdi študirat ekonomijo. Nadaljuj s smerjo, ker si uspešna, poglej kako lepo ti gre.”

In sem šla …. na ekonomijo …

Študij ekonomije me je po eni strani potegnil vase, po drugi pa me je vse bolj začel odbijati. Zaradi pomanjkanja časa sem pozabila na mojo strast, pisanje in takšno in drugačno ustvarjanje. Postajala sem vse bolj nesrečna, vrtela sem se v začaranem krogu, kjer je bila edina možna in dovoljena opcija ”dokončati študij”. No, zadnji letnik se je iztekel, meni pa so ostali še trije izpiti in diploma. V moji glavi pa neprestano obremenjevanje, za zraven pa še očitki staršev, sorodnikov zakaj še nisem diplomirala.

No, pa naj vam povem, zakaj nisem diplomirala, ker sem odšla po poti, ki ni bila moja. Bila je njihova izbira zame. Seveda sem na koncu jaz rekla DA odločitvi. A ne zato, ker bi si to srčno želela, pač pa zato, ker nisem dovolj verjela, zaupala vase. In je bilo lažje verjeti, da drugi vedo, kaj je bolje zame, kot pa jaz sama.

Vseeno sem se trudila, da bi v času ”absolventa” naredila izpite, diplomirala. A vendar nisem. Takoj po izgubi statusa sem se zaposlila. Služba mi je bila sprva v užitek. Dokler se niso začele dogajati nepravilnosti, kot so: delo več kot 14 dni in več zaporedoma in posledična preutrujenost, neredna plača. Še celo med dopustom nisem imela miru.  A nekako sem vztrajala, saj sem delo imela rada. Govorila sem si, da rada delam z ljudmi. In pa … služba je le služba. Sploh v teh časih.

In tako človek srečno nesrečen vztraja. Do samega konca.

Poslovalnica je zaprla svoja vrata, delovnega mesta zame ni bilo več. Pristala sem v morju brezposelnih. Čas brezposelnosti pa je bil neke vrste dramilo iz sna, v katerega sem, najbrž že v študijskih letih, potonila.

Ponovno sem se našla in nekje na dnu mojega srca so ponovno začele utripati moje srčne želje.

Začela sem ustvarjati. Pisati. In tudi objavljati. In potem mi je življenje, čisto naključno podarilo možnost, za nov poklicni izziv. Delo s starejšimi. In, če bi mi nekdo v času študija dejal, da bom čez nekaj let zaposlena v Domu upokojencev in v delu s starostniki neizmerno uživala, bi mu brez dlake na jeziku rekla, da je nor. Jaz bom vendar ekonomistka! V ekonomiji pa ni prostora za srčnost.

In ravno zato, ker v ekonomiji ni prostora za srčnost, sem bila v tistih vodah tako zelo nesrečna.

In sedaj me je srce, približno 10 let kasneje pripeljalo tja, kamor bi se že sprva morala usmeriti, pa zato nisem zbrala poguma in sem ubogala druge. Še vedno ne vem, kam me pot vodi, vem pa, da sem v tem trenutku točno tam, kjer moram biti. Pa naj bo to z vidika mojega avtorstva, ali pa poklica, ki ga opravljam. Da boste bolje razumeli moje besede, vas vabim k prebiranju: Dobrota je sirota. Pa je res?

Zato, vam polagam na srce, da si izberite tisti poklic, katerega si zares želite. Ne izberite tistega, kar si za vas želijo drugi. Če boste izbirali s srcem, boste vedno našli pot, četudi bo situacija življenja še tako težka. Saj veste, kjer je volja, je tudi moč.

Nič hudega, če se morda na koncu izkaže, da odločitev in izbira poklica ni bila pravilna (za vas), srce vas bo slej ali prej pripeljalo tja, kamor spadate.

Pa srečno!