Neskončna zgodba (36)
Preden se je odpravila domov, je Irena zavila še v salon. Spomnila se je, da je pozabila na svojo knjigo naročil, da si napravi načrt za naslednji teden. Peter je šel seveda spet nazaj na delo. Ko je odklepala vrata, se ji je za trenutek zazdelo, da jo nekdo opazuje. Ozrla se je nazaj in ravno še ujela, kako se je v novi trgovini premaknila zavesa. Morda zgolj naključje, si je mislila in vsej stvari ni pripisovala prevelikega pomena.
Naslednji dan je bila nedelja. Še en dan za počitek. Ireni se je zdelo, da si je že s sobotnim popoldnevom več kot opomogla in da še enega dneva zase ne bi dobro prenesla, zato se je namenila odpraviti na celino, da bi nakupila nekaj potrebščin za salon in morda še kaj, kar ji bo prišlo pod roke.
Čakala je na trajekt za ob deveti uri, ko se je v pristanišče pripeljal Maks in parkiral na dovozni poti. Tudi on jo je videl, saj je bila mala pristaniška pisarna daleč naokoli edina stavba v zalivu. Iz avta se je tako odpravil naravnost k njej. V roki je držal papirnat kozarec kave, ki si ga je najverjetneje priskrbel v kavarni, kjer je Irena spila svojo skodelico, preden se je odpravila do pristanišča. Ta navada ji je vedno za kak centimeter zvišala osebno dostojanstvo, ne glede na to, kako visoko je bilo v danem trenutku.
»Hej! Kaj pa ti počneš tukaj?« jo je pozdravil Maks. Videti je bil utrujen. Irena se je spraševala, če je ponoči sploh kaj spal.
»Zdravo! Ah, grem na lepše. Preverit, če poleg nas na otoku na zemlji prebiva še kakšen pripadnik naše rase,« se je pošalila Irena.
Maksu so se na obrazu zarisale gubice, pod očmi pa nabrali dve gubi podočnjakov, ki jih do tedaj še ni opazila.
»Ja, mislim, da se nam obeta še en čudovit dan,« je zamišljeno rekel in se zazrl na morje, po katerem se je otoku že bližal trajekt. Razdalja med njim in celino ni bila velika. Vožnja ni trajala pol ure.
»Včeraj si spoznala Petra.«
»Ja, res nenavadno, da ga nisem srečala prej. Kje si ga le skrival?« Tvojim šalam ni videti konca, si je rekla Irena v mislih. To bo verjetno posledica viška energije.
Maks je ostal zamišljen. Še vedno je gledal trajekt.
»Peter je kar v redu, ja. Malo plašen morda. Zdaj pa sploh, ko se trgovina na novo postavlja.«
Plašen? Njej se ni zdel plašen. Morda pa ga ni še videla v delovnem okolju. Saj pravijo, da si ljudje lahko precej mojstrsko zamenjajo svoje maske. Logično, še konzerve se hitro pokvarijo, če so dalj časa odprte. A kljub vsemu plašnosti Petru ne bi pripisala.
»Včasih pri njem težko pridem do svoje veljave. Navsezadnje smo se domenili, da trgovino pravno napišemo pod moje ime. Torej imam glavno besedo, mar ne?« je strumno nadaljeval Maks.
Irena je upala, da je bilo to zgolj retorično vprašanje. Kaj pa ve, kdo bi moral poslušati koga. Sama sebi je bila šef, odkar je prevzela salon, ko pa je še delala z Ano, pa ji je bila vse karkoli drugega kot pa šefica. Le kaj je ta človek, s katerim se trenutno pogovarja, storil z Maksom?
Trajekt je pričel z vkrcavanjem. Irena je vstala in si začela oblačiti svojo jakno.
»Tole je resnično lep jesenski površnik,« je pripomnil Maks.
»Uh, hvala, res je že nekoliko star, a mi je že skoraj prirasel na kožo. Ne dobesedno, seveda.« Ireni se je dobra volja očitno spet začela vračati.
»No, še vedno lahko prideš k meni in ga zamenjaš, saj veš, ne? Mislim, da imamo trenutno nekaj podobnega na zalogi …«
Irena ga je pogledala. Želela je le preveriti, če je pravkar slišala kompliment ali bila priča zgolj še eni reklamni potezi. Morda pa je Maks bil res glavni v svojem poslu. Ali pa je bil posel glavni v njegovem življenju?
Se nadaljuje …
