Osebna asistenca v praksi

Z zakonom o osebni asistenci se ureja pravica do osebne asistence in način njenega uveljavljanja, z namenom omogočiti posamezniku oziroma posameznici z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jo v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovala v družbi na vseh področjih življenja enake možnosti, večjo neodvisnost, aktivnost in enakopravno vključenost v družbo, skladno z določbami Konvencije o pravicah invalidov.

Tako je zapisano v prvem členu zakona o osebni asistenci.  Zadnje tedne je bilo namreč veliko slišati o sprejetju spremenjenega le-tega zakona. Tako o njegovih dobrih lastnosti in tudi slabih straneh. Mene pa je zanimalo, kako je zakon prenesen v prakso. Nehote sem to lahko preverila na lastne oči minuli vikend.

Nenačrtovano sem soboto in nedeljo z družino preživela ob obali v manjšem hotelu. Kjer seveda nismo bili edini. Na sprehajalni poti ob obali je na desni strani  morje, na levi pa nas je obdajala obala s klopcami, igrali in fitnes napravami.  Otroka sta tekala od ene naprave do druge in navihano poskušala izvajati vaje po zapisanih navodilih. Zaviti v topla oblačila, a z nasmehi, smo si v razdalji sledili sprehajalci. S soncem obsijanim popoldnevom smo vdihavali svež morski zrak. Verjetno zadnji takšen konec tedna.

Pred nami je tako tudi hodila mlada ženska. Lešnikovi dolgi lasje so ji padali po hrbtu.  Pred seboj je potiskala manjši voziček z negotovo hojo. Ob njej pa je stopala starejša ženska. Na vsakih deset korakov ji je narahlo, z že utečeno gesto, popravila smer vozička. Ja, štela sem njene drobne in kratke korake. Klepetali sta, skoraj tako glasno, da bi jima lahko prisluhnila. Pritegnili sta me. S svojo drugačnostjo.

Na kocu sprehajalne poti so bile tri stopnice. Spremljevalka je prijela voziček z eno roko, z drugo roko pa je objela mlajšo žensko, da jo je podprla in skupaj sta prestopili stopnice. Nista se dali motiti. Malo sta zaustavili nas, preostale sprehajalce, a se nista zmenili kaj posebno za to.

Ponovno sem ju zagledala v jedilnici. Gospa je bila ob  njej in njenem pripomočku. V roke je vzela krožnik in nanj nalagala hrano, katero si je zaželela dolgolaska. Zadovoljni sta odšli za prosto sosednjo mizo.  Odložila je krožnik na mizo pred njo. V naslednjem hipu je že držala njeno jakno in previdno slačila rokav z njene roke. Jakno je odložila, z eno roko odstranila voziček z drugo pa pazila, da se je prav usedla.  Odšla je in čez nekaj minut prišla še s krožnikom hrane zase. Usedla se je nasproti nje. Ponovno si je predse potegnila njen krožnik. Vzela vilice in nož. Razrezala ji je zrezek.  Vse to je delala mimogrede, med klepetom. Sporazumevali sta se tudi s pogledi. Impresionirana nad njunim sodelovanjem, sem pojedla svojo večerjo.  Preletela me je ideja, da je to lep praktičen prikaz osebne asistence v praksi. Zaželela sem si, da bi prisedla in poklepetala z njima. A sem hitro opustila misel, saj se mi je zdelo, da bom zmotila njun mehurček ritualov. Kdaj drugič, nekje drugje. Za zdaj naj bo tako, samo od daleč potešena moja ženska radovednost.

Njuno sodelovanje me je res prevzelo. Delovali sta tako vsakdanje, usklajeno in prav nič  drugače kot mi, na zdravih nogah. Bili sta kot jaz, ki vsakdan vstanem in vstopim v jutro. Z načrti za nov dan.

Za mano je lep sončen družinski vikend. Res, da smo nadaljevali vsak svojo pot, naučila sem se, da  življenje ni problem, ki ga moramo rešiti, temveč resničnost, ki jo moramo izkusiti.