Morska cvetača in ocvrto jajce

Če ste mislili, da boste v tem prispevku dobili nasvete za slastno kulinarično morsko specialiteto, ste se pošteno zmotili. Morska cvetača oziroma »ocvrto jajce«, kot temu nenavadnemu prebivalcu morja pravijo Angleži, je meduza, ki smo jo ob tokratnem – verjetno že zadnjem letošnjem – namakanju v morju lahko opazovali čisto od blizu.

Ko v plitvini zagledate velik, rumenkasto rjav klobuk z nagubanimi, pisanimi izrastki, je prvi odziv pogosto previden korak nazaj. Meduze pri večini ljudi pač niso med najbolj priljubljenimi spremljevalkami kopanja. Toda morska cvetača je ena tistih, ob katerih se lahko za trenutek ustavimo, jo opazujemo in otrokom pokažemo, kako zanimivo je lahko življenje pod morsko gladino.

Foto: Esculapio

Morska cvetača (Cotylorhiza tuberculata)

V slovenskem morju poleti in zgodaj jeseni lahko naletimo na plavajoča »ocvrta jajca«. Angleži tem meduzam zaradi značilne oblike pravijo kar fried egg jellyfish: svetlejši rob klobuka in izrazitejši rumenkasto-rjavi osrednji del res nekoliko spominjata na jajce, ki je pravkar pristalo v ponvi.

Morska cvetača je pri nas med bolj opaznimi meduzami, saj lahko njen klobuk zraste do približno 30 centimetrov v premeru. Ko se počasi premika tik pod gladino, je videti skoraj kot nenavadna morska roža. Posebno zanimiva je njena spodnja stran, kjer so zraščena ustna ramena z množico raznobarvnih, mešičkastih izrastkov. Prav ti so ji dali slovensko ime.

Čeprav je velika in na prvi pogled morda nekoliko strašljiva, za večino kopalcev ni nevarna. Njene ožigalke so precej šibkejše kot pri nekaterih drugih vrstah meduz in jih veliko ljudi sploh ne zazna. To pa ne pomeni, da jo je treba prijemati ali z njo rokovati. Ko smo v morju gostje, je najlepše, da živali opazujemo z mirne razdalje in jih pustimo tam, kamor sodijo.

Meduzaa, meduzaa!

»Tati, tati, poglej. Tati, poglej,« so me iz poznopoletnega uživanja na soncu predramili klici otrok. V njihovem glasu ni bilo pravega strahu, bolj vznemirjenje ob odkritju nečesa nenavadnega.

Kaj pa je to? Oooo, meduza. Toda ne tista majhna, skoraj prosojna, ki jo hitro spregledaš. Pred nami je bila velika, lepa meduza, ki ji pravimo morska cvetača.

»Zakaj pa ima tako ime?«

Otroci imajo čudovito lastnost, da ne sprejmejo zgolj hitrega odgovora. Če jim nekaj pokažeš, želijo vedeti še, zakaj je takšno, kako živi in ali je nevarno. Zato je bilo naslednje vprašanje povsem pričakovano.

Morska cvetača je dobila ime po zraslih ustnih ramenih z raznobarvnimi mešičkastimi izrastki na spodnji strani, ki res nekoliko spominjajo na cvetačo.

»Kje se pa to vidi?«

Zakorakam v morje, obrnem morsko cvetačo na hrbet in jo za kratek trenutek privzdignem iz vode. »Evo, poglejte, otroci, to je spodnji del meduze, ki spominja na cvetačo.«

Od blizu je bila še zanimivejša. Klobuk je bil čvrstejši, kot bi človek pričakoval, spodaj pa so se nežno pozibavali izrastki, podobni majhnim pisanimi cvetovom. Takrat je k obali prišlo še nekaj kopalcev. Tudi oni so se ustavili, pogledali in za nekaj minut pozabili na brisače, napihljive blazine in pogovor o tem, ali je morje danes dovolj toplo.

»Kaj so pa tiste bunkice?«

To so meduzina ustna ramena in lovke. Pri morski cvetači navadno ne povzročajo težav, vendar to ni razlog, da bi jo jemali iz morja ali jo prenašali po plaži.

Ko sem jo spustil nazaj v vodo, je počasi nadaljevala svojo pot. V trenutku, ko meduzo opazuješ pod gladino, se zdi skoraj neprimerljivo bolj domača kot takrat, ko jo morski tok prinese čisto do kopalcev. Ni vsiljivec, temveč del morja – prav tako kot ribe, ježki, rakovice, školjke in alge na skalah.

»Sluzasto je,« je rekla deklica, ko se je z vodo dotaknila meduze. Ravno tako kot zelo drseče stopnice in skale na poti v morje, ki se jim na naši obali včasih tako težko izognemo.

Ob takšnih srečanjih je dobro ohraniti nekaj zdrave pameti. Tudi če nas odrasle meduza ne draži, lahko otroci z rokami ponesreči prenesejo drobne ožigalke v oči ali usta. Zato je bolje, da jo pogledajo, morda fotografirajo, potem pa pustijo pri miru in si roke po kopanju običajno umijejo.

Meduze niso sovražnik kopalcev

Kadar se v morju pojavi več meduz, hitro slišimo, da je morje »polno nevarnosti«. V resnici pa so meduze pomemben del morskega ekosistema. So hrana drugim živalim, same pa se prehranjujejo z drobnimi organizmi v vodi. Njihova prisotnost ni znak, da je z morjem nujno nekaj narobe, ampak predvsem opomnik, da obala ni bazen in da si morje delimo z mnogimi živimi bitji.

Za kopalca je najpomembnejše, da meduzo opazi pravočasno. Če ne poznamo vrste, je ne prijemamo. Če nas meduza vendarle ožge in se pojavi močnejša bolečina, večja rdečina, slabost ali kak drug nenavaden odziv, poiščemo pomoč reševalca ali zdravnika. Pri morski cvetači so resnejše težave redke, vendar je previdnost vedno boljša od dokazovanja poguma.

Tako, upam, da sem vam uspel približati del morskega sveta in vsaj malo odgnati strah pred morskimi cvetačami. Čeprav so za večino ljudi popolnoma neškodljive in prav zanimive za opazovanje, jih raje pustite pri miru. Morje bo s tem lepše tako za nas kot zanje.