Kategorija: Literarni kotiček

Čakalnica v bolnišnici

Čakalnica v bolnišnici

Sedim na hodniku z neštetimi belimi stoli, ki so bili kljub zgodnji jutranji uri že do zadnjega, presenetljivo – zasedeni. Verjetno so sedeli tu z enakim razlogom kot jaz. Čakala sem na posvet z...

Od kdaj ni več kul biti normalen?

Živimo v obdobju ekstremistov. Živimo v času, ko se povsod oglašuje svoboda, zahteva enakopravnost, išče drugačnost in kupuje voda v plastenkah. Živimo v svetu, ki hkrati omejuje svobodo izražanja, deluje na podlagi prirojenih srebrnih...

Besede, besede, besede ...

Besede, besede, besede …

»Zdravo, kje najdem Davida?« prestopila sem pisarno in zrla v sedečo prijateljico, ki ni odmaknila oči od ekrana pred sabo. »Mislim, da je v skupnih prostorih. Zakaj?« obrnila sem se na črni ošiljeni peti...

Nocoj je ena luštna noč

Naslonim se na točilni pult, ki stoji malo zamaknjen, takoj ob vhodu v dvorano, kjer se odvija naš letni večer. Ker sem trenutno tam edina, k meni takoj pristopi moški v beli srajci. Pogleda...

Zemljica naša

Zemljica naša

Tu pa tam me spomin zanese v čisto rosno otroštvo, vsakega kdaj…Kak utrinek je iz tretjega leta, to vem, ker sem bila takrat v bolnišnici zaradi škrlatinke in se, na primer, spomnim, da sem...

Ljubiti pomeni več stvari

Ljubiti pomeni več stvari

Tisti dan, ko so pokopavali Milana, je deževalo. Pogrebci so se razkropili, ker sedmine ni pripravljala, Milan si je tako izgovoril. Stala je ob gomili, polni rož in izza za meglene koprene časa so...

Julka

Julka

Julka in Tončka sta zlagoma drsali iz domske jedilnice proti njuni sobi. Ena v temno modrem, druga v grahastem predpasniku, obe z enakimi natikači. Za prejšnjo pisanko sta jih dobili od Tončkine hčere. »Da...

Tok misli

Praznina. Tesnoba. Potreba po kriku in hkratna želja po begu, umiku. Noče biti edina odrasla, zatežena in zaradi njega “zamorjena”. Verjamete ali ne, rada je srečna in neobremenjena s tujimi odgovornostmi, ki so kar...

Iz črnega na belo

Iz črnega na belo

Roka me je začela že malo boleti, čutil sem komolec, odkar sem padel, imam probleme. Od devetih že gonim smirkov papir po zidu. »Dajmo, Jure, Mitja, Matjaž, Martin, pa vidva frajerja tudi! Smirkajte, smirkajte!«...

Kava, samo kava

Naj še tako gledam v kavo pred seboj, ne vidim nič. Iščem zgodbo, pa slutim le usedlino. Več kot nujno rabim navdih. Trudim se razbrati svetlo rjave pene in krogce na površju, a se...

Zakaj živim

Zakaj živim

Nos sem potisnila na okensko šipo … po zunanji strani so se vlekle dežne kaplje, tugoten začetek oktobra je, meglen in radodaren z dežjem, ki ga sovražim, kar pomnim. Notranja stran šipe pa je...