Čakalnica v bolnišnici

Sedim na hodniku z neštetimi belimi stoli, ki so bili kljub zgodnji jutranji uri že do zadnjega, presenetljivo – zasedeni. Verjetno so sedeli tu z enakim razlogom kot jaz. Čakala sem na posvet z zdravnico, ker sta me zadnji mesec mučila kašelj in nenehno solzenje. Sedaj pa se jima je pridružilo še kihanje.

Pa se razgledujem okoli sebe v pričakovanju, da najdem sogovornika, ki bi se bil pripravljen z mano pogovarjati. Že zdavnaj sem si priznala, da jezika pač ne znam pustiti počivati. V mojem poskusu navezovanja stika mi soseda na moji levi zelo prijazno in komaj slišno ubije željo po klepetavosti: »Tiho morate biti, ker sicer ne boste slišala kdaj vas bodo poklicali v ambulanto!«

Na hitrico še doda: »če preslišiš svoje ime, bo klican naslednji s seznama, potem pa boš zadnja na vrsti in čakanje je že tako ali tako predolgo.« ja, logična posledica, moram priznat. Presenečena nad izjavo ostarele gospe, obmolknem.

Pa začnem oči pasti po polepljenih stenah. Nad vrati opazim številke in na belem papirju zapisano ime ambulante. Sedem številk sem zasledila. Sedem različnih ambulant?! V tem hodniku? Ozrem se po zapolnjenih stolih. Nekateri so-čakajoči so sedeli in gledali predse. Brezizrazno. Vdani v usodo. Kakšno? Nekaj je bilo takih, ki so sedeli a ob sebi imeli bergli, nekdo je celo sedel na vozičku in imel ob sebi kisikovo jeklenko. Spremljevalka ob njem je zdolgočaseno prestopala na mestu. Gotovo je želela biti kje drugje, sem pomislila.

Za njima opazim malomarno prilepljen list papirja z nekakšnimi zapovedmi, ki so bile zapisane v tujem jeziku. Berem jih. Nič me ne sili na smeh. Samo obnemim ob branju pete zapovedi: »Čakalnica ni mesto druženja, temveč je čakalnica…« hmmm, zakaj pa je ta zapoved potrebna? A se kdo hodi sem družit in predpisana zapoved namiguje, da delamo namerno gužvo? Med branjem tega »letaka« nehote prisluhnem pogovoru dveh sester, ki sta se ustavili na sredini tega hodnika, malo pred mano.

»..pa kaj si ona misli, kar ne pride v ambulanto… jaz pa naj jo iščem. Osem pacientov si je naročila! Poglej!« pod nos je sogovornici potisnila papir.

»… pa popoldan ima še eno ambulanto, veš. Sploh ne vem kaj naj rečem pacientom, ko pridejo. Kje naj jo iščem…« ji odgovori sogovornica.

Njunega pogovora nisem razumela, a sami nedvomno sta ga. Odbrzeli sta vsaka v svojo smer, vsaka s svojim papirjem v rokah. Mi pa smo zbegano strmeli drug mimo drugega, nevede kako naj razumemo njun razgovor.

Ozrem se na uro, kot večina v tem trenutku in ugotovim, da sedim že debele pol ure ali petnajst minut že čez uro, ki mi je bila določena. Zakaj so mi določili uro, če pa se je ne držijo? Pa stopi k sprejemnemu okencu, po mojem mišljenju, zdolgočasena spremljevalka invalidnega čakajočega človeka in nagovori sestro za računalnikom: »Mi lahko prosim poveste, kdaj bo gospod na vrsti? Čakava že eno uro.« Njen glas je bil umirjen.

»Gospa, katerega zdravnika čakate?« ji odgovori nemirno. Prisluškujem dalje, če že ne smem klepetati, ko čakam…

»Za pljuča, » ji odgovori spremljevalka. S prsti bobna po lesenem pultu.

»Glejte, zdravnika še ni. Ko pride, vam povem.«

»Ampak gospod je na kisiku in njegova jeklenka se bo počasi izpraznila,» se ne da odgnat spremljevalka. Zdaj nisem več imela občutka, da je zdolgočasena in bi raje bila nekje drugje. Samo skrbelo jo je!

»Počakajte trenutek!« Sestra zapre okence in stopi na hodnik. Odpre vrata ene iz med ambulant.

»Pridita, zdravnika še ni, vam pa lahko pomagam drugače,« spremljevalki nakaže še z roko, naj vstopita. Spremljevalka potisne voziček svojega varovanca skozi vrata. Čez nekaj minut se vrneta obe ter odideta po hodniku s pacientovo jeklenko v roki. Pred okencem pa se je pričela nabirati vrsta novih ljudi, ki so prišli na dogovorjen termin s specialistom. Stolov je bilo že zdavnaj premalo.

Ko takole vdana v usodo že jaz čakam, spoznam, zakaj vse več čakajočih v rokah drži svoje mobilnike. Preganjajo dolgčas. Med tem pa opazim, da se nekje pa vendarle na vsakih deset minut odprejo in zaprejo vrata. Vsaj to, ko enkrat delo v ambulanti steče … si mislim in zaslišim svoje ime.

Hitro vstanem, saj se spomnim, kaj mi je povedala zjutraj soseda na levi!

»Dober dan, gospa! Izmerila vam bom pritisk, lahko?« prikimam, obenem pa razmišljam o tisti »gospe«, s katero me je sestra nagovorila … Dlake so se mi naježile. Sanja, sem ali Sanjica za prijatelje in znance.

»Slecite si raje pulover, bova hkrati posneli še en EKG. Kdaj pa ste si nazadnje slikali pljuča? Usedite se,« pove v eni sapi vsa štiri navodila.

Vauuuu, gospa se naj sleče pred tole neznano osebo! Pa skupaj bova snemali, no, da vidim. kako to zgleda, snemati nekaj, v dvojini … kaj že je rekla? Med tem si brez besed ugovarjanja zvlečem pulover čez glavo in pokažem svoj rdeč modrček. Usedem se na zeleno mizo, prevlečeno s papirjem. Sestra mi na roko vleče podlogo, jo ovije in zapne. Prične stiskati balonček in podloga okrog moje roke se napihuje.

»Sedaj pa se ulezite in povejte svoje ime, priimek, letnico rojstva, telesno težo, višino in katero ambulanto čakate, prosim.« Mi zdrdra mimo ušesa, med tem pa že v roki drži tanke kable , ki mi jih montira na roki in nogi, zatem pa že čutim njene prste na mojem prsnem košu.

Povem ji in dvomim, da si bo vse podatke tudi zapomnila! Posvetim se piskom na napravi. Sestra vzame papir iz aparature, na njega napiše moje podatke, šele kasneje ugotovim, da si je vendarle zapomnila čisto vse! Še en vauuuu, zanjo! In že me postavi za zaveso, zaslišim še »hvala« in skozi vrata že zadoni njen glas z novim priimkom »gospe«, ki je na vrsti za mano. Med tem ko se oblačim, se moj celoten scenarij ponovi pri moji naslednici, ki si že vleče obleko skozi glavo. Hitro grem ven.

Čisto sem presunjena nad njenimi zverziranimi rokami in umom ter dejstvom, da hiti, kot da dela za tekočim trakom. Moj stol je že zaseden, seveda, se prislonim na košček prazne stene in čakam, da se me pokliče. Zdaj vem, da bom kmalu na vrsti in mi teh nekaj minut ne bo problem stati.

»Dober dan,» pozdravim, ko vstopim, se nasmehnem zdravnici, ki pa me sploh ne pogleda. Gleda v papir. Naredi kljukico pri mojem priimku in v roke vzame mapo z mojim imenom in priimkom. Prične brskati po njej in ven izvleče različno spete papirje. Ob tem hladnem sprejemu razočarano obstojim.

»Sedite, gospa. Aha, letnik 79 ste. Pa poglejva, « mi veli in pokaže na stol poleg njene mize. Še vedno nisem videla njenih oči in ona ne mojega nasmeha, ki ji je bil namenjen.

»Glejte, vaši izvidi kažejo, da ste najverjetneje alergični na cvetni prah. Predpišem vam terapijo in se vidiva spet čez mesec dni. Takrat pa bova videli, če se vam bo stanje umirilo ali ne. Prav?«

Pogledala me je. Prvič v nekaj minutah. Priimek in letnik 79, sicer ob kupu papirjev v njenih rokah. Razumela sem, da je to iztočnica za moj odhod. Kaj pa moja vprašanja? Diskusija mojega stanja? Samo terapija in adijo? Še bolj razočarana stopim do sestre, kateri podam svoj karton.

»Sta se zmenili? » me vpraša sestra.

»Ne, nisva se.« sem odrezava. Moje razočaranje po eni uri čakanja, za svojih deset minut z zdravnico, je bilo preveliko, da bi to lahko zadržala zase.

»Zakaj pa ne?« me presenečeno pogleda med tem, ko tišči zeleno bel papir v tiskalnik z eno roko, z drugo roko pa tipka po tipkovnici.

»Saj me sploh ni pogledala! Sploh se ni pripravila na moj primer! Moje izvide je brala pred mano in se v parih sekundah odločila, kaj mi je in mi napisala tablete! Nobenih vprašanj, kaj pa jaz menim …« zavem se, da prestopam tanko linijo dobrega odnosa. Sestra za pultom ni kriva.

»Sestra, stopite z mano, nekaj mi morate pridržati, pacient ne zmore sodelovati!« izza vrat ene ambulante stopi zdravnik. Ni se ozrl name, ki stojim pred pultom in čakam svojo zdravstveno izkaznico in recepte, kaj šele, da bi opazil, da je sestra spustila vse iz rok in šla z njim tisti trenutek, ko si je to zamislil! Brez možnosti ugovora. Čez nekaj minut se je vrnila.

»Se opravičujem, gospa. Danes je tu norišnica. Delajo vse ambulante, me smo pa samo tri! Pa saj ni vedno tako. Izvolite.« koga opravičuje, sebe ali zdravnike, me prešine, ko iz njenih rok vzamem ponujeno. Nasmehnem se ji, zahvalim in hočem že oditi, ko se nagne skozi okence in mi reče:

»Gospa, pa naročiti se še morate na vratih številka 8!« obrnem se in ji pokimam v potrditev in zahvalo.

Jaz zmedena od vseh novih vtisov, ona pa tako mirno preskakuje od enega dela k drugemu in še pazi, da se jaz ne pozabim naročiti!