Zemljica naša

Tu pa tam me spomin zanese v čisto rosno otroštvo, vsakega kdaj…Kak utrinek je iz tretjega leta, to vem, ker sem bila takrat v bolnišnici zaradi škrlatinke in se, na primer, spomnim, da sem ležala v otroški posteljici, zraven mene pa punčka, ki je dobila obisk. Jaz ga najbrž nisem, predaleč smo bili od Celja in še dlje je bilo treba pešačiti do prvega vlaka…No, tisti punčki so prinesli žele bonbone. Sladke barvite lunice. Prav te se spomnim, kajti tista teta je tudi meni dala eno…

Drug spomin je malo mlajši. Zagotovo pa sem bila predšolska. Živeli smo na samem, le moja teta je sama stanovala v majceni hiški tik ob naši … hodila je v službo in zdela se nam je nobel, kajti imela je kolo. In fant je k njej prihajal z mopedom! Moja mama je bila doma, kam pa bi bila šla s petimi otroki…in naše otroštvo je bilo seveda silno skromno…Ampak ta teta je iz mesta nosila dobrote, za katere mi še nismo vedeli. Konzerve, klobase in take reči. In paradižnikovo mezgo v tubah. Njena bajtica je stala le kak meter od potočka, v katerem so tiste čase plavale še rejene pikčaste postrvi. In pa konzervne škatle in tube od mezge. Da, teta je prazne embalaže gladko metala skozi okno naravnost v potok. Spomnim se, da sva z bratcem stalno lazila po vodi in iskala te reči. In kar je najbolj čudno (za današnje čase), iz tube sva z veseljem izsesala preostanek sladkaste rdeče brozge in po robu škatlice od paštete s prstkom šobala morebitne ostanke. Najbrž je bilo tega tako malo, da naju niti črvičiti ni moglo…

Pa takrat tete nihče ni obsojal, kajti taka je bila ustaljena praksa na podeželju. Odpadke pač nekam, saj jih bo voda odnesla ali pa gošča prerasla. Vsaka hiša je imela svoj odpad. Naša manjšega, ker nismo razmetavali za nepotrebne stvari, plastike praktično ni bilo, nobenih embalaž, saj kar je zraslo na naši njivi in vrtu, ni bilo nikoli zavito v kak nerazgradljiv material. Kvečjemu v časopisni papir. Kar je zgorelo, je mama tako ali tako pokurila. In za nas, otroke, ni bilo lepše zabave, kot da smo šli na sosedovo smetišče, kjer smo našli prave čudeže. Živo se spomnim kozarčkov od kolonjske vode, ki jo je uporabljal sosedov gospod, bogat kmet. In mnogo mogočnejši, tudi večji in z večjim trebuhom kot naš drobcen, od dela izžet ati. Kozarčki so nebeško dišali in z bratom sva jih domov nanosila kar lepo zbirko. Rada sva pobrala tudi stare piskrčke, čeprav so imeli luknje, kakšne aluminijaste škatle in podobno kramo. Doma smo se potem radi igrali trgovino…kupite kolonsko-devetsto dinarjev, kupite kekse (lesene trske v škatli) – dva milijona… kot pač vsi otroci tistega časa.

Kaj hočem pravzaprav reči : to, da ne moje tete ne nikogar drugega nihče ni klical na zagovor, niti postrani je ni nihče gledal, se ne obregnil ob smetišče na robu gozda… čeprav je na njem mrgolelo miši in kač in podgan…

Nostalgija za starimi časi je lepa reč, ampak nov veter je pa na marsikaterem področju prinesel resnično samo pozitivne spremembe. Ena je gotovo pri ravnanju s smetmi. Mene je sram odvreči papir na tla in tako smo naučili seveda tudi naše potomstvo. Sram pred samo sabo, tudi če me nihče ne vidi. In vsa ta odlagališča so večidel zasuta, počiščena ali vsaj preraščena…Pred vsako hišo zabojnik za smeti, v naših krajih po dva: eden samo za plastiko in kovinske odpadke, drugi za ostalo drobnjarijo. In dva, tri kilometre proč še dodatni skupinski zabojniki za papir, tekstil…. Urejeno. Hvala bogu, si mislim, da smo tako daleč. Da se vsaj s kotičkom razuma skoraj vsak med nami že zaveda, da zemlja ni samo za našo generacijo in še za naše otroke, da ni naša, da ni nikogaršnja. Da je božji dar, dan za to, da na njej vsak preroma svojo pot in udejani namen, zaradi katerega je bil poslan nanjo.