Julka

Julka in Tončka sta zlagoma drsali iz domske jedilnice proti njuni sobi. Ena v temno modrem, druga v grahastem predpasniku, obe z enakimi natikači. Za prejšnjo pisanko sta jih dobili od Tončkine hčere. »Da se ne bosta kregali, čigavi so kateri, sem prinesla različni številki!« se je pošalila dobrodušna gospa. Julkina drobcena stopala bi se izgubila v Tončkinih natikačih, ženska je motorna in ima temu primerno številko noge …

»Jutri bomo imeli pa v avli!« je z navdušenjem že tretjič povedala Tončka. »Pa menda bo za vse, ne samo za ženske!« Tončka se je vedno veselila skupnih prireditev, veselila se je življenja.

»Ja, so povedale …« Drobila je svoj rogljiček, ki ni in ni šel iz ust, zadnji krajček je vtaknila v žep predpasnika.

»Tončka, pridi še malo gledat televizijo!« je povabila Marica z druge strani hodnika … Da čujemo, kaj se bo Pahor spet zlagal!« Marica se je široko zarežala, Tončka pa jo je jadrno, kolikor so ji dopuščali obrabljeni sklepi, ubrala pot proti njej. »Jula bo šla kar spat, z njo se tako ne morem nič zmenit po večerih!« je potožila prijateljici, ki je razumevajoče prikimala. »Jula je bolj dolgocajtna kot ponedeljek!«

Julka je v sobi slekla predpasnik, si pri zlivalniku umila obraz in s težavo nadela spalno srajco. »Kaj se bom vsak večer prala, saj nič ne delam, da bi se umazala …«   Pokrila se je z mehko karirasto odejo, čez potegnila še deko, ugasnila luč na nočni omarici in v temi z vajeno kretnjo poiskala molek … iz Lurda ji ga je prinesla soseda, patnošter, ki se v temi sveti.   »Sveta Marija, mati božja, prosim za srečo svojih otrok …« Nekje med desetinkami je utonila v spanje.

»Julka, a greš z nama v avlo, bojda Avseniki špilajo!«

»Ja, Avseniki špilajo po radiu! » je Julka zamahnila z roko. »Pa naj špilajo, meni ni za radio, imam raje svoj mir … Če ti je za muziko, pa pojdi, mogoče bo Lojz tudi tam, pa bosta še plesala!«

Tončka se je na široko nasmejala in zaradi edinega zoba, ki je zazeval iz praznih čeljusti, se je zdela še starejša, kot je bila v resnici. Če so ji svojci predlagali, da bi lahko nosila protezo, je vselej zaključila, preden bi lahko kdorkoli pomislil, da bi o zadevi morda vsaj premislila:«Se ne splača, tistih par tednov, ki me še čakajo …« Teh par tednov se je raztegnilo že v dvanajst let življenja v domu ostarelih.

»Julka, ti si čisto preveč dolgočasna! Če bo Lojz prišel po mene, bom plesala, pa če kar izdihnem. Tako ali tako imam rajtam še samo par tednov!« Odkrevsala je proti domski avli, od koder je Julka ujela žametne zvoke pesmi, ki jo je nekoč oboževala ….naj bo pomlad, ko prek livad nasula vesna bo svoje zlato … čakala bom …

Danes bodo vse čakale. Materinski dan je. Za Dan žena njenih ni bilo, Tončkini pa so prišli. Polna soba jih je bila … »A vaših pa ni?« so spraševale Tončkine hčerke. Vse tri so sedele ob materini postelji, potem so prišli še vnuki, pa že pravnuka so pripeljali. Jakec, komaj je shodil in Tončke se je bal, pa so ga vseeno prepričali, da ji je dal poljubček in šopek zvončkov. »Ni me vajen, ko bi bila doma, bi me večkrat videl, saj stanujejo kar blizu mojega doma! » Dva zeta sta prišla skupaj z ženama, eden pa je zadihan pritekel pozno, že v trdi temi, stisnil tašči roko in vtaknil rdečo vrtnico v že prepolno vazo:«Oma, danes pa nisem mogel prej iz službe, se nam je nekaj zakompliciralo! Skoraj bi mi ušli spat in tega si ne bi nikoli odpustil!«

»Bi me pa v spanju kušnil!« se je zarežala Tončka. »Če bi že dremala, bi mogoče mislila, da me je Lojz!« Vsi so se zasmejali njeni hudomušnosti. Skoraj jih je imela 90, ampak dobra volja je nikdar ni zapustila in tisto o Lojzu je prav rada poslušala. Dedec ni slab, samo malo premlad je zanjo, je komaj nekaj čez 80 je star… On bi še plesal in skakal, kaj pa, a ona mu že težko sledi..pa da je le še tako, da še ni treba bergel pa vozička.

Julka je zvečer, ko so zaprli vrata za sabo, pred Tončko opravičila svoje otroke: «Saj Dan žena se po novem bojda ne praznuje več! Zdaj je v modi Materinski dan, takrat bodo pa naši najbrž tudi prišli!«

»Pač kakor komu paše, moji pa so še bolj na star ogenj….nagnat jih pa tudi ne morem, če pridejo!« se je naredila nejevoljno…«Najbrž te glava boli, ko celo popoldne nisi imela miru! »

Julka se je pokrila z odejo:«Res me malo boli glava, bom kar zaspala… še večerja mi ne diši … kar sama pojdi v jedilnico.« Ko je Tončka previdno, oprijemajoč se stene, lezla iz sobe, tisti kozarec cvička je bil za drobno starko že kar preveč, je Julka začela prebirati jagode na rožnem vencu in izpod deke je dolgo v noč prihajalo žebrajoče šepetanje…. Prosim za srečo svojih otrok, ljubi bog, da bi bili zdravi in srečni… prosim za srečo svojih vnukov….

Za Materinski dan je bila v kapelici maša. »Veš, o Marija, moje veselje, veš moje želje, ljubil bi te…« se je razlegalo po podzemnem hodniku, kjer je čisto v kotu na oltarju stala Marija v svetlo modrem plašču in gledala po tej množici ostarelih… eni na vozičkih, eni pol slepi, gluhi, prizadeti od kapi, drugi še kar mladostni in polni življenja… po maši so imeli kosilo, po kosilu pa je v avli nastopil pevski zbor in mlad harmonikar, ki je spremljal pevce, je po odpetem programu zaigral V dolini tihi. Le kdo je ne zna, že davno je ponarodela in varovanci so skupaj s strežnicami in medicinskima sestrama, zdravnikom in direktorico v en glas peli, da je odmevalo pod visoke strope… Brezzobi starec, dolg in suh kot lojtra, je zavriskal, za njim so začeli juckati še drugi in harmonikar je vlekel in vlekel meh in Lojz se je prvi skorajžil, pristopil k Tončki, stisnil levico k prsim, z desnico pa napravil kretnjo, kot bi dvignil klobuk , se narahlo priklonil in kot zapeljivec iz kakšnega filma gledal ženko naravnost v oči:«Upam, da mi ne boš dala košarice!«

Tončka se je malo obotavljala, kot da ji ni bog ve koliko do plesa, potem pa popustljivo zamrmrala:«No, če že res hočeš!«

Harmonikar je potegnil Slakovega Čebelarja…valček, da bi starca laže sledila taktu. Ljudje so ploskali, Lojz je Tončko galantno držal na spodobni razdalji in ko sta počasi stopicala v krogu, kajti tudi Čebelar je bil prehiter, je z njunih lic odsevala sreča… vsak jo je lahko zaznal..

Počasi so v avlo že vstopali obiski… bilo je odprto za vse… veselica se je nadaljevala v pozni večer, otroci so plesali s svojimi mamami, hčerke z očeti, iz torb so jemali biskvite in banane .. pevski zbor je avlo že zapustil, harmonikar pa je ostal do noči … Šalil se je, da sprejema glasbene želje in da ima čisto vsako pesem v harmoniki…

Julka je sedela bolj zadaj in pogledovala skozi režo v zavesah…dolgo je že svetlo, seveda, konec marca bo.. noč dol, dan gor od Treh kraljev naprej.. Nekdo je povedal vic, vsi v avli so se zakrohotali,   drugi je začel peti in kmalu so pritegnili še drugi… neubrano petje je v red spravil zvok harmonike, ki je vse skupaj malo preglasil in spravil na pravi dur… Julka se je oprla na lesene stranice stola in počasi poskusila vstati. 89 jih ima na križu, ne more kar planiti pokonci….«Kam pa že greste, gospa?« je vprašal mlad moški ob njenem stolu…obiskovalec. »Na stranišče moram,« ji je laž v trenutku zletela z jezika.. drugi se niso zmenili zanjo.

Prilezla je do svoje postelje,   sedla na pisano odejo in gledala v steno. Prav tja, kamor je najlaže videla s postelje, so obesili slike, vsi štirje so viseli tam: Jožek v policijski uniformi, Marica, ki je vzgojiteljica, Tone je slikan na motorju, za njim sedi njegova, pa Milena, najmlajša. Vse je izšolala, od ust sta trgala z atijem, da so vedno imeli za knjige, za avtobus, za šolske izlete .. takrat ni bilo kar tako priti do denarja, živeli so od atijeve skromne fabriške plače.. A hotela sta, da vsi pridejo do poklica, v tistih časih se niso vsi otroci šolali, po osnovni šoli je večina šla na šiht. Gledala je zdaj to, zdaj drugo sliko in še sama ni vedela, kdaj se je v njenih rokah znašel patnošter. Pokrila se je z odejo in med prošnjami za srečo otrok zdrsnila v spanec.

Zbudil jo je Tončkin razposajeni glas… Julka, vstat bo treba! Boš fruštik zamudila!«

Julka je pokukala izpod odeje, pomela oči in na nočni omarici presenečena zagledala šopek rož v kozarcu za vlaganje. Tončka je vlekla nogavice na otekle noge, pomagala si je z dolgo žlico za obuvanje čevljev, kajti njena trda hrbtenica se nikakor ni hotela upogniti kot nekoč. Videla je Julkin vprašujoči pogled in pojasnila: »Jaz sem ti jih dala nekaj v glaž, moja vaza je tako čisto prepolna!«

Julka ni odgovorila. Dala si je opraviti z gumbi na bluzi in njen pogled je bil uprt v tla, ko sta skupaj šli proti zajtrkovalnici.

Ravno sta pojedli, ko je k Julki pristopila strežnica:«Gospa Julka, telegram ste dobili!«

Julka ni bila vajena telegramov in najprej se je neznansko ustrašila … v starih časih je prišel telegram samo, če je kdo umrl. Z drhtečimi rokami je trgala roza kuverto narazen in njene misli so letele od Milene do Marica in od Jožeka k Tonetu … menda so ja vsi zdravi..

Ko je iz raztrgane ovojnice končno izvlekla vsebino, je na sliki pred njo cvetela temno rdeča gerbera..samo dišala ni, tako naravna je bila videti.. tako lepa. Julka je razprla stranici voščilnice, da bi prebrala vsebino in iz nje je priplavala melodija…. Kakšne čestitke pa danes že delajo.. Julka je čestitko podala strežnici in prosila:«Gospa, preberite mi, kaj piše, jaz brez očal ne vidim brati!«

Strežnica je držala razprto čestitko, da so se po jedilnici vedno znova ponavljali isti takti Golice in glasno prebrala: Draga mama, čeprav malo pozno, pa vendar iz srca, vse najboljše za vaš praznik želi Milena!

Strežnica ji je vrnila čestitko, Julka jo je stisnila na prsi in ponosno pogledovala po mizah, kjer so starci in starke brezbrižno mleli svoje rogljičke in tako začeli še en dan, ki se je po včerajšnjem prazničnem zdel bolj dolgočasen kot navadno.