Besede, besede, besede …

»Zdravo, kje najdem Davida?« prestopila sem pisarno in zrla v sedečo prijateljico, ki ni odmaknila oči od ekrana pred sabo.

»Mislim, da je v skupnih prostorih. Zakaj?« obrnila sem se na črni ošiljeni peti med vrati in odšla navzdol po hodniku do majhne čajne kuhinje. Mislim, da je v resnici moj odgovor sploh ni zanimal.

»Dober dan!« Glasno in odločno pozdravim ter za sabo zaprem vrata. Prestrašila sem se lastnega glasu. V majhnem prostoru je v trenutku nastopila tišina. Jaz in še trije presenečeni obrazi smo obstali na mestih in se opazovali. Peti prisotni pa mi sploh ni namenil pozornosti.

»Sanjica, nerad te zapuščam, ko si nas končno spet obiskala, a moram nujno zdaj poiskati v arhivih dokument o … Bi mi vidva pomagala? Nisem čisto prepričan, pod katero letnico se nahaja fascikel.« In so v trenutku zbrisali iz prostora. Kot bi jim gorelo pod nogami. Peti, »nezainteresirani«, se je namenil za njimi. Odločno sem stopila predenj in hvaležno zaprla vrata za prvimi tremi. Iskala sem njegov pogled. Deset centimetrske pete so me držale v njegovi višini. Počutila sem močno in pogumno. Stisnila sem mišice na svoji riti in tako podkrepljena pričela s svojim današnjim poslanstvom.

»Včeraj sem bila v cerkvi. Po dolgem času. V tisti uri razmišljanja sem dojela, da je napočil čas, da prekinem s preteklostjo. Bi me poslušal, prosim?« David se je namreč takoj obrnil, ko sem pričela govoriti in se namenil pospravljati kavne skodelice. S svojim delom je mirno nadaljeval. Ignoriral me je! A me to ni ustavilo.

»Takrat, tisti dan, po kosilu, ko si se mi končno pridružil in mi pomagal pri delu, se nisem znala drugače izraziti kot sem se.« V spomin so mi priletele prav vse grde, ostre in nič primerne besede tistega dne. Kot bi govoril moj hudobni jaz, tisti dan.

Prostor v katerem sva bila, ni bil velik in bila sva sama. Tudi, če me ne gleda, še ne pomeni, da me ne sliši, sem sklenila in nadaljevala s samogovorom. Od vrat se nisem odmaknila, da mi slučajno ne bi pobegnil!

»Vse tiste jezne besede, ki sem jih izrekla …  so bile pravzaprav razočaranje, ker dopoldneva nisi preživel z mano. Da si odšel k mlajši kolegici in me pustil samo. Počutila sem se osamljeno, nezaželeno in nevredno. Obupno sem si želela tvoje bližine! Pogovora s tabo! Celo leto sva preplesala v harmoniji zadovoljstva drug z drugim! Tisti dan pa – kot da sem nekaj spregledala in sem nenadoma postala odveč.« morala sem zajeti sapo. Še vedno je moški pred mano dajal vtis, da govorim rumenim omaricam na steni.

»David, danes sem tu, da najdem svoj mir. Navsezadnje, sem celo zamenjala delovno mesto, ker sprava, ki sem jo že enkrat poskušala izvesti, ni uspela. Nisem zmogla delati v istem prostoru ob tebi, kot da meni. Zdi se, da mi niti ta sprava ne bo uspela. A tokrat bo zame zadeva končana zdaj in tukaj.»

Nastopila je tišina, ki mi je razžirala sleherno kost v telesu. Čakala sem. Mislila sem, da bo sedaj kot v filmih, da mi bo skočil v objem in bo vse kot je bilo, pred konfliktom. On pa je še vedno prekladal skodelice in se nezmenil za mojo prisotnost. Spoznala sem, da sem tu svoje opravila. Dokončno. Globoko sem zavzdihnila in izdihnila. Odprla sem vrata.

»Nisem prisluškovala, ravno sem hotela vstopiti!« pred mano je stala moja prijateljica. Pogledala sem jo naravnost v oči. Pogled je pobesila. Kakšna lažnivka!

»Potem pa izvoli, jaz sem svoje opravila!« odšla sem mimo nje in samo še zven petk je bilo slišati za mano. Nihče me ni niti poskušal ustaviti.

V svoji pisarni, me na , ni čakal nihče. Sedla sem v objem mehkega črnega stola, vklopila prenosnik in se poskušala posvetiti delu.

Le kaj sem mislila! Izrečenih besed ne morem izbrisati! Kar sem rekla, ga je prizadelo. Kako zelo razsežno rušilno moč imajo izrečene besede sem spoznala danes. Izgubila sem človeka, ki sem ga imela rada. In nekoč je on imel rad mene. Zdaj pa zanj sploh ne obstajam!

»Bravo, Sanja, tvoja mama je imela prav, jezik te res tepe!« sem na glas oštela samo sebe. Obraz sem zakopala v dlani in jokala. Prvič po šestih mesecih sem dovolila svojim čustvom na dan.

Nenadoma sem začutila, da nisem več sama. Ampak, saj nisem slišala nikogar vstopiti! Moja vrata pisarne vendar škripajo!

»Najina sodelavka me je prosila za pomoč, vedel sem, da boš TI zmogla sama. Ona pa je bila začetnica. In sem šel.«

Pred mano se je od nikjer znašel David. Mojih solz ni opazil. Kar stal je pred mano in nadaljeval: »Ti si me napadla z besedami. Sploh mi nisi dala možnosti razlage! Samo nase si mislila, name sploh pomislila nisi. Videla si, samo tisto kar si ti hotela, za ozadje dogodkov se pa nisi zmenila. Za negativne občutke o sebi, nisem jaz kriv. Sama si si jih pripisala. Jaz mislim, da si ti najbolj očarljiva ženska na tem svetu. Komaj sem čakal, da pridem spet k tebi.« Za trenutek je utihnil. Z rokavom sem si obrisala solze in vstala iz stola.

»Zdaj menim, da si bila zaslepljena z ljubosumjem, a to ni opravičilo za obnašanje, ki je sledilo. Lahko bi mi povedala z besedami, ki si jih povedala danes.«

Stopil je predme.

»Teh šest mesecev je bilo moje najbolj žalostno obdobje v mojem življenju. Bil sem brez prijateljice, zaupnice in brez ženske, ki jo ljubim. Dan za dnem. Do danes.« Z dlanmi je objel moja lica, me potegnil k sebi in poljubil.

»Sanja, obljubi mi, da tega nikoli več ne ponoviva, prosim.« V odgovor sem mu ponudila svoj objem. Pa sva le dobila svoj srečni konec!