Kava, samo kava

Naj še tako gledam v kavo pred seboj, ne vidim nič. Iščem zgodbo, pa slutim le usedlino. Več kot nujno rabim navdih. Trudim se razbrati svetlo rjave pene in krogce na površju, a se domišljija oprime le robov, na katerih se je že naredil rjav strdek. Pa jasno, ko pa tako dolgo strmim v skodelico.

Če odpijem požirek…. ? Stvari se niso bistveno spremenile. Ali pač? Seveda! Nivo kave v posodi se je znižal, pene so zaplesale v druge oblike in naredile na površju nerazpoznavno figuro. Skušam razvozlati pomen. Edino kar zaznam je to, da sem naredila predolg požirek in s tem odpila skoraj vso peno. Dolg požirek, velika usta, nagnjenost k pretiravanju, kaj bi neki to pomenilo po Freudu. Pusti Freuda! Torej v kavi ne najdem nič.

Kaj pa zunaj. Posoda kot posoda. Bele barve, spodaj ožja, na vrhu razširjena, z ročajem ob strani. Dolgčas. Ne čisto. V robove pod ročajem se je zažrla umazanija. Posledica površnega pomivanja. Pomivanje pač ni moja odlika, so pač važnejše stvari na svetu. Krožnik pod skodelico je ravno tako nem. Ponavadi ga niti ne priložim, samo danes sem postregla kavo v kompletu. Zaradi pričakovanja zgodbe. Zgodbe iz kave.

Pomota. Tudi krožnik ne da nobenega izhodišča, nobene izvirnosti ni na njem. Kvečjemu me opomni, da sem ga sunila. Izdajalski znak restavracije me spominja, da sem, ga vzela za spomin. Trajen in samo moj. Hecno. Za krožnik in skodelico, ki sta praktično brez vrednosti sem bila pripravljena tvegati, da me zalotijo pri nečastnem dejanju. Zaradi bednega znaka, ki mi je bil všeč. Včasih sem res….! Natakar je najbrž opazil. Zagotovo. Kako ponižujoče! Lahko bi pritekel za mano in kričal po ulici:«Vrnite skodelico, vrnite krožnik, poklical bom policijo!« Pretiravam! Ne vem zakaj tako rada pretiravam. Ampak hecno bi pa bilo. Če bi natakar tekel za menoj.

Zgodbe pa ni. Zgodba je bila takrat, ko sem stvari ukradla. Zdaj pa je to čisto navadna skodelica z zamazanim ročajem.
Spet sem pri kavi. Odkar sem izpila požirek se je gladina oblikovala na novo. Svetlo rjava pena na kavi, se je strnila v srce. Tipično. Ravno danes se mi je pojavil srček. Kot, da je to znamenje. Je morda dobro znamenje? Se bo moj ljubi končno odločil! Ne, to ni ta zgodba, ki jo iščem. Tega ne prodam.!

Torej spijem še požirek. Kava je že skoraj mrzla, zato je še bolj intenzivno okušam njeno grenkobo. Najraje imam grenko kavo. Zato si jo tudi kuham sama. Za dve skodelici samo žličko sladkorja in potem štiri zvrhane žličke kave in ponavadi še ena za dobro mero. Takšno kavo imam najraje. Moji prijatelji me zato za vsak slučaj naprosijo za sladkornico. Tisti, ki me premalo poznajo. Drugi si takoj dodajo sladkor. Brez vprašanja. Ampak včasih sem malo zlobna. Včasih jo sladkam. Preveč sladkam. In prijatelji si jo še dosladkajo. In potem se smejem sama pri sebi. Včasih sem tako … Nagajiva? Ja, to bo. Ne zlobna, ampak nagajiva.

Poskusim še z enim požirkom. Skoraj sem že pri dnu skodelice. Zdaj je kava le še črni napitek; smetana je že zdavnaj izginila skupaj s srčkom in mojo bežno mislijo na popoldan. Pa vendar je še vedno mamljiva. Njen okus je še vedno tisti okus po jutru, po prebujanju, po pričakovanju. Prva kava je vedno pričakovanje. Sto možnosti za čez dan, še več izzivov. Samo zgodbe ni.
Pred zadnjim požirkom počakam. Včasih zanalašč pustim malo kave na dnu. Verjetno je to posledica mojega načina življenja. Stvari pustim nedokončane. Vedno še kaj ostane za menoj. Četudi samo požirek kave.

A tokrat srknem. Poslednjič. Popijem do čistega, z zocom obloženega dna. Nato pomijem krožnik in tudi ročaj je za spremembo čist. Skrbno pomijem, izmijem še zadnji rjavi nič.