Ljubiti pomeni več stvari

Tisti dan, ko so pokopavali Milana, je deževalo. Pogrebci so se razkropili, ker sedmine ni pripravljala, Milan si je tako izgovoril. Stala je ob gomili, polni rož in izza za meglene koprene časa so pogledovali spomini na skupno prehojeno pot. Dvainpetdeset let sta bila mož in žena …

Za seboj je začutila človeka. Sunkovito je dvignila črn dežnik in se ozrla. Pokopališče je bilo v brežini, stala je više od pojave na spodnjem robu in najprej je zagledala samo črn klobuk brez obraza, eleganten balonar in dolge konice zloščenih črnih čevljev. Nekaj dolgih trenutkov je tako strmela v moškega, ki je počasi dvignil obraz, snel klobuk in se sočutno zazrl v njene oči. Helena je olesenela, nagonsko je stegnila roko, ko ji je ponudil svojo in komajda je iztisnila »hvala«.

»Izvedel sem, pa sem ti prišel izreči sožalje. Kolikor vem, sta se razumela..«

»Razumela, razumela …« je odtegnila roko in jo potisnila v žep jakne.

Privzdignil je klobuk, jo blago objel s pogledom in zlagoma odšel po peščeni potki proti parkirnemu prostoru. Zaradi sivega in deževnega vremena je noč legla prej, kot je za ta čas običajno in tudi ona je sklonjene glave in z robcem v desnici odšla. Milan je hotel, da je opravila vozniški izpit. Hvala, Milan, takrat ga ni imela vsaka ženska … vsak dan te pridem obiskat …

Minili so prazniki, kmalu bo zadišalo po pomladi in Helena je skidala debel plašč snega s svoje rožne grede, kot bi ne mogla dočakati, da bo skopnel. Taka gmota, žafrančki bodo prej, če ga malo odmečem … Tako ali tako mora nekaj početi, kar brati cele dneve tudi ni dobro, treba se je razgibati. Dokler je bil zdrav, sta vsak dan odšla na dolg sprehod. Sama se še ni odpravila po tistih poteh, ni zmogla, preveč spominov je bilo ob vsaki korenini, v vsaki skali …

Obrisala je potno čelo in se naslonila na lopato. Ni kondicije, kako pa naj bi bila. Zima je bila dolga … S kotičkom očesa ga je zagledala, ko je stopical po dovozu. Avto je moral pustiti spodaj, pri glavni cesti, ker še niso preorali do hiše in ga ni slišala. Pravzaprav so stalno vozili mimo in ni bila pozorna, da je nekdo obstal. Stala je kot bi zmrznila. Brez besed se ji je približal na manj kot meter in šele ko je iztegnil desnico, je dahnil:«Pozdravljena, Helena.«

»Pozdravljen, Ivan.« Oba sta stala in molčala. Kar malo mučno je že postalo, pa je le izustil:»Pogosto se spomnim nate, pa sem rekel, grem pogledat, kako si..«

»Lepo. Saj veš, kako sem. Kolikor sem slišala, si tudi ti vdov.«

»Ja, že pet let.«

»A imaš opravke v našem koncu?« je brez potrebe vprašala. Do tistega dne, ko je prišel na pokopališče, ga ni videla več kot petdeset let. Takoj ga je spoznala. Seveda je postal star, pol stoletja je bilo vmes. Moral je imeti 78 let, je izračunala. Pet let je starejši od nje. Ampak na nek način je bil še isti.. Petdeset let ni imel opravkov v tem kraju, zakaj bi jih imel danes …

»Ne, nobenih opravkov. Pač, sem pomislil, malo grem pogledat staro prijateljico, pa da kakšno rečeva, če bi me hotela povabiti na čaj …« Pomel je roki, kot bi hotel reči, prijal bi mi, hladno je …

»Staro prijateljico,« je vzdihnila Helena. »Če se prav spomnim, se nisva razšla kot prijatelja.«

»Nisva, Helena, ampak nikoli ne boš izvedela, kolikokrat sem obžaloval, da je bilo tako …«

Molče je snela rokavici in odprla vhodna vrata. Ni rekla, naj vstopi, le odprta je pustila in ko je natikala kosmate copate iz ovčje kože, je še kar stal zunaj. »A smem naprej?«

»Smeš.«

Srebala sta kavo in klepetala. O starih časih, o starih prijateljih, le tistega leta se nista dotaknila.

»A te lahko pokličem, Helena, tako za kako kavo …«

Oklevala je, on pa je potrpežljivo molčal in čakal …

»Ne kliči me. Ne kliči me še. »

Stisnil ji je roko, se zahvalil za kavo in zapustil kuhinjo. Ni šla za njim in ko je zaprl vhodna vrata, se je pogreznila v fotelj, v svoje gnezdo, ob katerem je imela na mizici vse albume s fotografijami. Milan na vrtu, Milan z njo v hribih, Milan z njo na morju …

Še en mesec je spolzel mimo in včasih je bila tako osamljena. Otrok nista imela, enkrat je zanosila in ni mogla donositi. Sprijaznila sta se in eden drugemu sta bila zadosti … Imela sta prijatelje, ampak eni so v domu, nekatere je že vzel čas..veliko sta bila sama skupaj …

Telefon je vztrajno brnel in ko si je ovila brisačo okrog mokrih las in zaslišala njegov glas, je obstala kot vkopana. Ni hotela misliti nanj, svoje osamljene večere je polnila s spomini na Milana.

»Ivan. «

»Helena, ali smem priti jutri na kavo. Rad bi malo pogovoril.« Pomolčal je. Slišala je, kot bi vzdihnil. »In zelo rad bi te spet videl!«

Kratek čas sta oba molčala in potem je, ne da bi prav pomislila, položila slušalko. Bila je vznemirjena. Kaj se zgodi v njej, ko ga zagleda. Ne bi se smelo. Res ga je ljubila, zmešana je bila, ampak imela je 17 let.   Kako pa naj bi bilo drugače v takih letih. Čeden, črnokodrast, z jantarjevimi očmi. Skoraj je izjokala oči, ko je izginil. Čez nekaj let je slišala, da se je oženil, ampak takrat je poznala že Milana. Bila je ljubezen, velika, a drugačna. Milan jo je spoštoval, jo nosil po rokah, a tista najbolj nora leta so bila mimo. To se pač zgodi samo enkrat v življenju, veliko takih romanov je prebrala …

Že ob devetih je pozvonil. Malo postal, kar zaneslo jo je, ko je odprla. Ravno tako se je ustopil, kot tiste dni … Z eno nogo naprej, malo pokrčeno koleno in v desno nagnjena glava. Kaj ji je, ženski.

Srebala sta kavo in hotel je načeti pogovor o tistem dnevu. Pa je speljala tok drugam, v politiko. Pred kosilom ga je odslovila, rekoč, da ima opravke.

Čez nekaj dni je v nabiralniku ležalo pismo. Roza pismo. Malo je drhtela. Brala je spet in spet in vmes odložila papir in spet brala. Kar ji ni mogel ustno povedati, ji želi napisati . Na gosto, na polnih dveh straneh. Da ne ve, kaj mu je bilo takrat. Da je imel rad obe, ampak ona je zanosila. In vsa leta ji je bil zvest, ampak ni je res ljubil. Zdi se mu, kot da bi bilo življenje šlo mimo njega. Da je veliko mislil na njo, pa seveda ni storil nič, saj sta bila oba poročena. Da pa je vedel vse o njej, tu pa tam je poklical krajevnega učitelja, s katerim sta malo prijateljevala, pa malo iz teh in onih čvek … vsakih nekaj let je obiskal stare sošolce, pa je izvedel, kar je hotel. Da ji gre dobro. Vesel je bil zanjo.

Na robu pisma je narisal potok, na eni strani napisal njeno, na drugi strani pa svoje ime. Vmes pa brv.

»Tale struga naju je ločila petdeset let. Ampak most je čez.«

Ivan.

Čez kake tri mesece je prvič pristala na to, da je šla z njim v avto. Zdelo se ji je, da izza vsakega zagrnjenega okna kukajo radovedne oči, da ju vsi vidijo in klevetajo. Šla sta na kavo v gostilno v sosednje mesto. Zelo nesproščena je bila in ves čas ji je v misli uhajal Milan …

Čez dobro leto je slekla črnino. Ivan je rekel, da je mlajša. In da je še vedno lepa. Tisto noč je malo spala.

Peljal jo je v trgovski center, kjer sta skupaj ogledovala razstavljene torbice, čevlje, se po tekočih stopnicah peljala nadstropje više in sedla na bambusova sedišča na terasi. Položil je svojo roko na njeno in ni mu je odtegnila. »Helena, vse sem ti razložil. Mladostna neumnost pač. Ampak vsa ta leta sem ti želel srečo. Sam sem bil srečen, če sem pomislil, da ti dobro gre. Saj meni tudi ni šlo slabo, rada me je imela, ampak tisto, kar sva imela midva, je bilo nekaj drugega …«

»Rada te je imela. Pa si ti imel rad njo?« ji je zletelo z jezika. Kot bi hotela slišati, kar je nekoč, pred pol stoletja noro želela slišati iz njegovih ust. Da ima rad njo, samo njo.

»Imel sem jo rad, na svoj način. Nisem pa je ljubil. Saj pravim, zanosila je, saj veš, da so bili drugačni časi. Hvala bogu, otroci so v redu … pridni. Molčal je in ona tudi. Potem jo je pogledal naravnost, globoko, da se je zganilo v njej. »Kaj pa ti, a si ga ljubila?«

Ni zmogla izreči resnice. Zdelo se ji je, da bi ga izdala, Milana, ki je bil vsa leta dober mož. Ni pa niti zmogla reči, da ga je ljubila. Ne tako, kot Ivana takrat, tisto leto. In še potem nekaj let, ko je že odšel.

»Ivan, ljubiti lahko pomeni več stvari, saj veš…«

»Vem, Helena. Ena izmed njih je to, kar jaz čutim do tebe.« Oklenil se je njenih drobnih, negovanih prstov in jih prepletel s svojimi. Ko je začutil rob njenega poročnega obročka, se je zdrznil in malo odtegnil prste.

»Ostal bo tam … za vedno …« je odločno rekla in stisnila Ivanovo dlan. Ljubiti pomeni več stvari.