Nocoj je ena luštna noč
Naslonim se na točilni pult, ki stoji malo zamaknjen, takoj ob vhodu v dvorano, kjer se odvija naš letni večer. Ker sem trenutno tam edina, k meni takoj pristopi moški v beli srajci. Pogleda mi v oči. S prsti se oprimem njegove podlahti. Roke ne odtegne. Rahlo se sklonim k njemu.
Da bi me res slišal, saj se hrup, kljub zgodnji jutranji uri, še ni umirjal. Še vedno se je dogajalo…
»V tisti mali kozarček mi natoči,…, vodo!« njegov pogled spremlja moj prst, ki je usmerjen v polico za njegovim hrbtom.
»Da bo videti, kot da na dušek pijem žganje! Če me slučajno gledajo!« svoj obraz približam njegovemu. Ponudim hitro razlago.
»Ampak, saj ti ne piješ alkohola, izrecno si naročila, da ti moram streči samo neodprte plastenke z vodo!«
»Horda ljubosumnih babnic tega v tem trenutku ne ve, a ne? Pomežiknem na eno oko, se usedem na visok stol, popravim zeleno obleko, ki mi sega ravno do kolen, primem kozarček in ga na dušek izpijem, pri tem glavo nagnem globoko nazaj. Sicer si ne zlomim vratu (v tem trenutku sem si to zaželela, a samo za trenutek!), a za igralske veščine tega večera sem si zagotovo zaslužila vsaj zlati kipec. Saj je bilo tri četrtine sodelavk jeznih name, ker se je ON posvečal meni.
»Še enega!« trdo postavim kozarček na pult ,vidim njegov nasmeh, a brez obotavljanja mi natoči še enega. Zavrtim se na barskem stolu in tako prefinjeno opazim prikrito spogledovanje za mojim hrbtom. Zasmejim se. Na ves glas, iz srca. Tale zabava je dosegla vrhunec! Predvsem pa se zavem, da je to moj vrhunec, ko moram oditi. Malo me zbode pri srcu. Ne odhajam sicer kot Pepelka, prej kot ena iz med njenih polsester. Osramočena, zapuščena, a vendarle srečna. Svoje sem dokazala. Večina večera je bila MOJA in ne njihova. Pripravila sem super večer, no, sva. V njem odigrala svojo glavno vlogo, pravzaprav sva… in pri tem dobila še svojih petnajst minut slave. Pravzaprav, sva. Sedaj pa lahko grem, nazaj v realnost in ves ta kokodajs pustim za sabo. On, pa… vrag ga naj vzame! Babjak, kot je, mu nisem dovolj, imeti mora VSE! Moj ranjeni, poteptani ego. Le kaj mi je – bilo!
»Hvala,« nagnem se preko pulta, se naslonim na svoji roki in mu na lice stisnem moker poljub. »Lahko noč!« spustim se na tla in odidem. Ne da bi se še enkrat ozrla. Razočaranje je bilo enostavno preveliko v tem trenutku. Zavila sem na žensko toaleto. Morala sem se preobleči. Prvi korak, ki naj bi pripomogel pri brisanju spominov zadnjih treh mesecev.
***
»Kam je šla?« Nemirno je postal pri točilni mizi, samo toliko, da je lahko videl barmanov namig, ki pa je deloval zelo brezbrižno. Če bi ga pozorno pogledal, bi videl, da umika pogled, njena energija ga je očarala in bil je hud na tegale, ki je ni zaščitil!
A moškemu v zeleni srajci je v glavi vrelo in se ni brigal za karkoli okoli sebe. Videl jo je piti žganje, preden je odvihrala. Zadrževale so ga pri mizi, če ravno jim je jasno nakazal, da mora – za njo! Ko je prejel nemi barmanov namig, je odšel proti toaletam.
Vdrl je v notranjost, ni se oziral na zasebnost, in jo iskal, a toaleta je bila prazna. Planil je skozi vrata, po stopnicah in tekel na parkirišče za mestno dvorano. Videl jo je zapeljati se na glavno cesto. Vrnil se je po svoje avtomobilske ključe in zdirjal za njo. Vendar kje naj jo išče? Kam bo šla? Kaj bo storila? Preplavila so ga lastna vprašanja brez odgovora. Zagotovo obstaja mesto, kjer se bo ustavila. Takšna se ne bo odpeljala domov. Zagotovo je to vedel . Vendar nekje kjer je nihče ne bo našel. Pomisli, pomisli, Nejc…, kam gre… Drvel je skozi speče mesto.
Sploh ni pomislil, da ima mogoče malo pretežko nogo. Zdramila ga je šele rdeča luč na semaforju v temni jasni noči . Ustavil se je in ob zeleni luči nad njim, zavil levo. Ven iz mesta.
***
Nisem vedela točno kaj naj zdaj naredim. Odpeljala sem se, vendar domov … ne še. Ne takšna. Zavila sem k jezeru. Voda me bo pomirila. Parkirala sem. Ob tej uri me ne bo nihče motil. Teme in gozda me ni bilo strah.
Prevzela sem organizacijo večera v okviru svoje službe. Mislila sem, da bom zmogla sama. Pa se je izkazalo, da vseeno potrebujem še dodaten par rok. Dvorano ni bilo problem najeti, a sploh si nisem predstavljala, koliko podrobnosti še naredi popoln-dobrodelni večer. Sploh, če nisem želela ničesar prepustiti naključju. Svojo pomoč je ponudil na enem iz med sestankov, ko me je šef gnjavil, kako mi gre. Oba sva vedela, da poleg celodnevnega tekanja za ponudbami, ni lahko najti še čas za organizacijo večera. Pa sem stisnila svoj ponos v kot in prikimala. »Ogenj in led« za isto mizo…on in jaz.
Najino druženje se je iz dneva v dan stopnjevalo. Našel je razlog, da sva se morala dobiti in premleti neko podrobnost. Ogenj je talil led… in zdaj sem bila tu. Na leseni klopi ob jezeru z gozdom ob robu. Sama s svojimi, na novo odkritimi občutki, ki jih je prebudil. Občutke za katere sploh nisem vedela, da obstajajo v meni. Objela sem svoji koleni in vanje uprla svojo brado. Trapa jaz, namenil mi je cele tri mesece, le kaj več sem pričakovala. Zvestobo? Vedela sem, da je svet njegov. In jaz sem mu bila samo nepomemben košček.
»Sinem!«
Stal je za mano. Moški, ki je v meni odprl neskončen vulkan energije. Njegov glas ga je spet prebudil. Solze so tekle, sprva solza za solzo, nato sta se na mojih licih usula potočka. Spustila sem koleni in vstala. Stal je pred mano. Dvignil mi je brado s svojo tresočo dlanjo. Ustnici sta mu trepetali. Skozi solze sem poiskala njegov pogled.
»Sinem! Ne joči! Prosim, ne prenesem solz,« svoje ustnice je prilepil na moje in me stisnil k sebi. Čutila sem lahko njegov utrip. Še zadnji koščki jeze so se je razblinili. Objel me je in vedela sem, da je to – to! To kar sem iskala, do zdaj.