Tok misli
Praznina. Tesnoba. Potreba po kriku in hkratna želja po begu, umiku. Noče biti edina odrasla, zatežena in zaradi njega “zamorjena”. Verjamete ali ne, rada je srečna in neobremenjena s tujimi odgovornostmi, ki so kar naenkrat postale njene. Brez vsakršne nagrade, pozornosti ali vsaj občasne razvade.
Kima, se strinja. A v notranjosti vse vre, hkrati odmira. Ni ključnih besed, vse postaja tiho, s pticami vred. Od kje vsa ta jeza, stres in potlačen bes? Ne, tako več ne gre. Dragi moji, tako ljubezen umre.
Prešibka, premalo samozavestna, da uveljavi svojo voljo, svoj prav. Ne razume čemu strah, saj se vse tako ali tako ruši, lomi, drobi in izginja dan za dnem. Ali ji mora biti žal?
Veter jo odnaša stran kot smet, jo razdaja kot cvetni prah. Kaj lahko še da, kaj sploh še ima? Polna iskrenih nesmislov in praznih želja.
Ni kriv PMS, ni kriva soseda. Niso krivi alarm, slab dan ali ure in minute zmetane stran. Pravijo, da je za svoja dejanja in odločitve odgovorna sama. Pa je res?
Je kriva sama, da se ponavlja kot slaba reklama, ki te zagotovo odlepi od ekrana? Čuti in sluti, da živi v zmoti. Zakaj torej ostaja, ko ji nihče ne stoji na poti. Nihče, tudi on ne. Saj se sploh ne zaveda, sploh ne ve. Bo njegov svet lepši, če ona gre?
Tok misli, miselni tok. Vprašanje smisla. Kateri izmed namišljenih smislov bo njen naslednji urok? Ujeta v lastnih lažeh. Tam nekje med čisto posodo in urejenimi papirji je izgubila nasmeh. Delati s srcem, ljubiti z razumom. To ji nikdar ni uspelo, srce pač nikoli ni razumelo.
Stoji pred vrati. Čaka na pravi trenutek. Upa na pogum. Čeprav le njegov lažni občutek. Kljuka ni bila še nikoli tako glasna. Spustila je skoraj enak zvok, kot stari kavč nekaj let nazaj. Ko sta še obstajala drug za drugega, vsak dan bolj strastna. Zdaj pa stoji tam v kotu, že nekaj mesecev tih kot nikoli prej. Skoraj tak kot ona, enoličen, izven mode in skrit v objemu odej.
Morda bo zavila na obalo. Od nekdaj je ljubila morje. Mogoče nov tatu, ki se bo videl le ponoči, tam nekje na dnu. Jutri bo splezala na drevo za mamino hišo. Na veji stare lipe je včasih rada sanjarila, kako leti nad obzorjem. Morda nova služba, novi obrazi, drugi ljudje. Le midva, jaz in ti, sva ostala za tistimi vrati, na prašnem kavču skrita pod odejami … tam davno nekje.
