Iz črnega na belo

Roka me je začela že malo boleti, čutil sem komolec, odkar sem padel, imam probleme. Od devetih že gonim smirkov papir po zidu.

»Dajmo, Jure, Mitja, Matjaž, Martin, pa vidva frajerja tudi! Smirkajte, smirkajte!« sem jih priganjal skozi bombažno masko. Tudi za fante sem jih priskrbel, res se je kadilo kot hudič. Naprosil sem jih pri skladiščniku kamnoseštva čez cesto. »Kaj pa te larfe, to ja ni noben strošek, seveda ti jih bom dal. Ker si vredu človek. » Rad slišim, ko mi to reče. Fantje, drgnili pa so, kot bi delali za denar. Tile pobi, čisto za svoje sem jih vzel. Saj me kdo včasih pošlje v pičko materino pa jaz njih tudi. Zadnjič me je Feri vprašal:«Bosanc, a ti veš, kaj je demokracija? Ni to, da lahk rečeš, kar češ. To, da ko te pošljem v pizdo materno, ti ni treba it tja, ampak lahk greš, kamor sam hočeš!« Režali smo se kot pribiti, če nas je kdo gledal, je najbrž mislil, da smo zadeti …

»Šmirglajte, se reče, ne smirkajte! Tri četrt življenja si že v Sloveniji, naš kruh si žrl, pa še ne znaš slovensko!«

»Tvoj kruh, pizda ti čorava, a? Če bi tvojega žrl, bi bil že mrzel. Ti pa še nisi tolk naredil, da bi lahko kdo tvoj kruh žrl. Še sam boš crknil, če boš samo od svojega živel. Ajde, šmirkaj, me boli kurac kak dolgo, sam da zglihate tale zid, da bo raven in gladek kot miza! Ene praske da ne vidim, ene packe da ne vidim! Ker če ne, ga boste lizali do gladkega, tin ejdžeri! Pa saj vem, da boste v redu zrihtali, ker ste fejst fantje. Naj vam drugi pravijo mafijoze pa barabe. Za mene ste taboljši!«

Ne dobim več kot 100 eurov na mesec za tole mojo hišniško funkcijo. Če bi jo opravljal za denar, bi že davno odstopil. Ampak sem vesel, ko vidim, da me imajo ljudi radi. Ko so lani ponovno glasovali, sem bil spet potrjen s 95 odstotki. Saj vem, Grajfar je bil proti pa ena dva druga še … Kaj pa kurba laže. Sam sem videl njegovo babo, ki je prišla zvečer pijana s popoldanskega šihta, da se je zakantala v avto na parkir placu. Vem tudi, kje je pila, s kom, vse sem videl. In to, kolk je požrla. Z dvema babama je sedela zunaj na terasi pri Vovku, pile so mali točen pir. Šest rund. Vsaka je dala za dve. Jaz sem okoli bloka in do terase kosil travo. Tak lep, topel poletni večer je bil … Tak, kot včasih v Vojvodini, ko smo z brati in majko in očetom sušili seno in je na večer vse dišalo. Ko se je žito rumenilo v soju polne lune. Tišina, tišina, samo reka je šumela in veter je gonil žito, da je plesalo kot morje. Ne dam salaš kraj maloga rita, ne dam svoja vojvođanska žita …

Malo jo je zanašalo, Grajfarjevo babo, ko se je basala v avto, ko je speljala zadenjsko, je počilo. Potem je videla, da jo gledam, pa je pička zlezla ven in nekaj koketirala z mano. E, baba zgužvana, preveč kadiš, tak fris imaš kot pomečkan papir … nisi ti moj tip, tudi rit imaš premajhno in joške prenizko …

Klical sem policijo, potem je pa Grajfar hotel naložit, da je on vozil. Seveda, on je bil trezen, saj eden pri bajti pa zvečer mora bit trezen, da spravi otroke spat. Ampak jaz sem škifu povedal po pravici. Grajfar mi je potem jebal mamico, pa sem mu tudi povedal, zakaj sem ga zafukal: ker sem mu stokrat rekel, naj pelje psa srat v gozd, ne pa za blok. Pa je njegov pes vsako jutro še zmeraj sral dva metra od vhoda. Naj mu serje pes pred vrata, ko bo živel v svoji hiši. V bloku, kjer sem jaz hišnik, pa tega ne bom dovolil. Za prekletega Bosjaka me je zmerjal. Jaz pa njega primitivec slovenski. Takrat sva se skoraj stepla … vem, da on je bil proti, ampak skoraj vsi drugi so me podprli.

»Zakaj pa Štiha pa Bručnika ni?« se je zadrl Jure, da se je iz prašne maske pokadilo, kot bi se mu vžgala.

»E, to se pa sami zmenite! Jaz sem poklical vsakega posebej in vsak posebej mi je obljubil, da pride. Ne bom raziskoval, kdo je čečkal po stenah, to zdaj ni več važno. Dol je treba spravit! In dol boste spravili sami, tako ali drugače.

Pol boste drugič preštudirali, preden boste kozlarije pisali na zid. Skulirajte se, zadosti ste stari! Ko vse posmirkano, bom poiskal sponzorje za barvo in čopiče in bomo lepo zrihtali. Kakšne barve bi najbolj pasale, kaj rečete?«

»Jaz bi dal črno«, se je šalil Jure.

»Ne zezaj, nekaj veselega mora bit. Rumeno, oranžno, kaj takega!« je padel predlog.

»Kakršno farbo bo Bosanc zrihtal, taka pa bo. Šenkanemu konju se ne gleda na zobe, nafehtani farbi pa ne na odtenek, a ne?«

Davno sem jim že povedal, da nisem Bosanec … Pa si ne dajo reči … Saj je vseeno, zdaj smo itak vsi Slovenci.

»Pridni ste bili, tin ejdžeri! Zdaj pa gremo v klet, Bosanc časti pijačo!« sem jih povabil. Zavreli so po stopnicah v klet, zmetali zaprašene maske v kot, si otresali majice, trcali hlače in potem posedli na stare jogije. Oprema še pride … Tele jogije smo zamenjali, dva sta iz našega stanovanja, enega je pripeljala moja hči iz sosednje ulice … Za začetek je dovolj. Naložili smo vse tri na kup, od prijatelja sem dobil še čisto lepo koco, deko, z velikim rdečim srcem na sredini, okoli je pa rumena. Vesela deka. »Tule bo lahko tudi naš fuk plac, sam urnik moramo nastavit!« se je režal Martin. Pogrnili smo veselo deko čez jogije in nastala je nekakšna sedežna garnitura. »Pa ja, Martin, ti boš ziher kmalu rabil fuk plac, fejst si za pogledat.« Osemnajst let bo že star. Doma jih je šest v enosobnem stanovanju … »Kar reci meni za ključ, če se ti kaka bejba dopade in je za akcijo!« ga zbodem pod rebra. Mali se reži kot pečen maček in vzame pločevinko kokakole. V dušku izpije, vsi drugi tudi. Grla so prašna, suha, obrušen prah se je zarezal še v oči. Vse dopoldne so drgnili kot naviti … Imam še za vsakega eno pločevinko, od privatnika sem dobil naročilnico za diskont. Za cel plato kokakole. Ker on ima tudi sina v lokalni mafiji, pa me je razumel. Vse sem mu razložil, da bi rad mladino zaposlil, da ne bodo čečkali po stenah in delali sranja po mestu. Ker smo tudi že igle pobirali pod cipresami.

»Fantje, pri županu sem najavljen. Grem fehtat denar za teniško mizo! Da vam preberem!« Iz žepa potegnem osnutek prošnje, ki jo moram še malo popraviti in dati ženi v lektoriranje. Ona je tajnica na šoli, brezhibno obvlada slovenščino. Pa saj je bila rojena tukaj, madona. Jaz srbščino tudi obvladam. Ali pa ne več, še sam ne vem, a sem jo sploh kdaj obvladal. »Dragi gospod župan! Sem hišnik stanovanskega bloka na Cesti talcev. V tem bloku je veliko mladih, ki sicer hodijo v šolo, ampak popoldne in čez vikende so nezaposleni. In ta isti mladi so se obrnili na mene, da jim pomagam urediti sobo v kleti, kjer bi preživlali prosti čas. V dalni prihodnosti imamo v planu ureditev fitnesa, za začetek bi nujno potrebovali mizo za tenis. Loparje bomo kupili iz drugih virov. Menim, da je moja gesta družbeno potrebna in koristna, sam se bom angažiral, da bomo čim več storili sami. Za kakršnokoli finančno pomoč se vam že unapred zahvaljujem! Panić, hišnik.«

Fantje so zaploskali. Čez mesec dni smo imeli stopnišče pobeljeno z oranžno, kletno sobo pa z bledo roza barvo, za čiščenje so poskrbela dekleta.

Štih in Bručnik sta zdaj vedno zraven, Urška, Polona in Maja so privlekle še star tepih. Ko me je tajnica iz urada župana poklicala na moj mobilni telefon, mi je srce zatolklo z višjo frekvenco. Cepec, kaj si toliko jemlješ k srcu! Če bo, bo, če pač ne … Tajnica je bila prijazna, precej bolj kot takrat, ko sem potrkal na vrata urada in prosil za razgovor z županom. Do njega nisem mogel, lahko pa sem pustil pismo zanj in čez kakih štirinajst dni sem bil povabljen na pogovor. Osebno sva se spoznala in župan se mi je zdel preprost, dostopen, ljudski župan … Pozdravil je mojo idejo in dejal: »Več takih hišnikov, manj problemov!«

»Gospod Panić, iz urada župana kličem. Sporočam vam, da lahko pridete po naročilnico!«

S fanti in dekleti smo imeli potem pravi praznik!

»Tin ejdžeri, loparje zrihtajte sami!«

V lokalnem časopisu je izšel kratek člančič med pismi bralcev. Napisal sem ga sam, anonimno, ker se ni bilo treba podpisati. Edino vsebine, ki koga žalijo, tiste izločijo, vse drugo objavijo. lektorirala ga je moja žena … Pohvalil sem hišnika nekega bloka, ki je omogočil mladim, da lahko koristno porabijo prosti čas. In omenil še župana.

V našem fitnesu smo debatirali. Kadar so bili sami fantje, sem jim razlagal, kako sem prvič, kako dobiš punco, kako jo obdržiš … Če so bila poleg dekleta, smo klepetali o njihovih problemih. Pa o moji mladosti.

»Bosanc, a v Vojvodini nisi imel kaj delat, da si tako daleč šel?«

Imel sem delo, še preveč. Doma.« Saj sem jim že pravil. Ne enkrat, večkrat.

Res, imeli smo posestvo, 25 hektarov ravnine. Kamor je neslo oko, so se vlekla žitna polja, močvare, kiselkaste trave, šašje in trs. Veliko mesa smo pojedli, ker skoraj ni bilo dneva, da se ne bi kakšna jerebica ali divja kura zapletla v tisto džunglo … Otroci smo dežurali vsak na svojem vogalu in polovili ubogo perjad. Včasih z golimi rokami, včasih smo jo potolkli s palico. Ko je obležala, smo ji kar tam z žepnim nožem odrezali glavo. Če se je še branila, ni bilo zmeraj enostavno. Bil sem še majhen, droban, ptica pa rejena, težka. Kako ne, ko pa so žrle samo žito in ribe. Peruti si moral stisniti ob ptičje telo, trup pa potem vtakniti med svoje noge, z levico prijeti za glavo in nategniti vrat, z nožem v desni pa opraviti do konca. Prvič sem gledal stran, ko sem prerezal vrat, drugič ne več … Sedem bratov nas je bilo, seveda smo veliko pojedli. Če ni bilo fazana, jerebice, kure, smo ribarili. Nekoč smo stavili, kdo bo živi ribi odgriznil glavo. Bila je dolga kaki dve pedi in nisem imel občutka, koliko je moram vtakniti v usta, da bom zadel vrat. Ribji vrat, hudiča. Kdo ga najde. Pregriznil sem jo skoraj na polovici. V zimskem času je oče hodil nad divje svinje. Vzhodno od nas, proti madžarski meji, so stali velikanski hrasti. Želod je bil vaba za prašiče in pogosto smo pekli pečenke … Nismo slabo živeli. Enkrat sem komaj ušel divji svinji, ko sem ji skoraj izpod seska ukradel mladiča. Zarjula je in zdirjala za mano proti reki. Prasca sem zabrisal v valove in skočil za njim. Prase je utonilo, jaz pa sem svinjo potem pet večerov čakal v šašju pri hrastih, da bi se ji maščeval. Za svojih 13 let sem zelo dobro meril, očetova flobarca je res natančno nesla, ampak dva prasca sta mi vseeno ušla … Komaj smo dobro shodili, nas je oče že učil, kako se ubija …

Mlade psičke je psica vedno skotila v skrivališču. Ko smo opazili, da je bolj suha in da ime viseče, polne seske, smo uprizorili pravo iskalno akcijo. Zmeraj smo jih našli in jih pometali v reko kot kamenčke. Enega mrtvega mladiča je nekoč reka naplavila na prod in psica ga je zvlekla nazaj v skrivališče. Tistega smo ji pustili … Mlade mačke sem nekoč naložil v aluminijasto škatlo od cikorije, jo zaprl in potočil v reko. Saj še dlake niso imele, kot da sploh še ne bi bile žive …

Taki smo bili. Nihče ni vse življenje enak.

Tisto o mački me vedno znova sprašujejo. Kako da se nam ni smilila. Komu so se pa smilili Vukovarci, kdo se je pa sekiral za tisto nosečo črnolasko, ki je rojevala v goreči hiši … Pustili so jo … Jaz sem jo videl šele potem, ko je bila že mrtva, otrok je pa še jokal … v vojski ni milosti … Ampak človek se lahko zmeraj spremeni. Ali pa človeka lahko nekdo čisto spremeni … Iz črnega na belo.

»A veste, otroci pridejo na svet vsi pridni. Potem se pa učijo. Doma dobijo vzgled in živijo tako, kot so se navadili! Saj je z vami tudi tako, tin ejdžeri, a ni? Vaše tastare vse poznam. Ene sem poznal že, ko so bili toliko stari, kot ste vi zdaj … Točno vem, da ste jih nekateri pogosto dobili po riti. Še čisto majhni otroci, pa tudi potem. Brez potrebe. Namesto da bi se stari pogovorili z vami, da bi vam povedali, kaj ni prav … Kot moj oče. Nikoli ni vprašal, samo lopnil je. Takrat nisem vedel, da to ni v redu, ker nisem vedel, kako je lahko drugače.

Tvoji, Jure, nikoli nimajo časa. A je tako? Je. Nikoli jih ni doma. Tvoj foter misli, da bo fabriko nesel s seboj v grob. Čisto nikoli skupaj nikamor ne greste … Kako vem? Vem, ker imam oči in ušesa.«

Potem se začnejo odpirati kot školjke. Ni treba nič več spraševati. »Bosanc, da ne boš mislil, da jaz nisem še zdaj tepen. Še v soboto sem bil. Najraje bi spizdil nekam … Samo kam brez keša … Da veš, moja mat se me sramuje, ker nisem odličen. Ker je profesorica … Požrla me bo, ko bom prinesel manj kot odličen izkaz … Mene je foter otipaval pod majico, ko sem bila stara dvanajst let. Ko sem se jokala, je rekel, da se je samo hecal … da to tudi drugi ateki počno. Ubila bi ga. Dve leti še vzdržim. Ko bom polnoletna, grem delat in me več ne bo videl … pa tastara tudi ne, ker je njemu verjela.«

Marsikaj vem. Marsikaj mi sami povedo … ampak nisem socialni delavec. Otrokom bi pa rad pomagal. Ker eni so že na napačni strani. Ampak vsak se lahko spremeni. Ali pa najde koga, ki ga čisto spremeni. Iz črnega na belo. Vidim, kakšno družbo vodijo pred blok, vidim jih pijane v soboto zvečer, ko bruhajo za cipreso … Tudi džointe voham. Starši ne prepoznajo vonja …

»Saj moji so bili tudi dobri starši, v bistvu, učili so nas preživeti. Pri nas je foter rekel A in smo pol vsi rekli A. Nihče B, tudi majka ne. In foter nas je hoblal, vsak vzrok mu je prišel prav, da nas je. In majko tudi. Pol smo bli pa tolk tepeni, da že nismo več vedeli, kdaj nazadnje nismo bili tepeni. Za vsako stvar smo se stepli tudi med seboj. In še majka nas je tepla. Vsi smo tepli in vsi smo bili tepeni. Razen foter. On je samo tepel.«

Spet hočejo slišati še o mački.

»Enkrat smo ujeli mačko. Vsi moji bratje in jaz. Tako lepo, šareno mačkico. Ujeli smo jo v naši kleti, ko je lizala smetano. Ne vem, od kod je prišla. Nikoli prej je še nisem videl. Majka je vpila, jaz sem zaprl vrata kleti in sklenili smo krog okoli živali, jadna žival je letala v krogu kot bi se ji zmešalo. Ko smo sklenili krog čisto na tesno, še majka je pokleknila na tla in tiščala kolena tesno skupaj, da mačka ne bi ušla pri luknji, je v grozi skakala v nas, nas praskala, pa smo jo zbili na sredo kroga in jo tako dolgo mučili, da je od udarcev po glavi in hrbtu obležala. Takrat smo jo prijeli, stlačili v torbo in nesli v gozd. Tam smo imeli skopano jamo. Ne za to mačko, pač pa je bila past. Čez jamo smo nadevali veje in včasih je kaj padlo vanjo. Kaka srna. A veš, kak dober je golaž … Jama je bila globoka več kot meter, sigurno. Mačko smo zabrisali v jamo in jo pokrili z lesenimi vrati. Potem smo hodili gledat, enkrat eden, enkrat drugi, kako umira. Prvo noč je tako mijavkala, da smo se morali pokriti čez glave, da smo lahko zaspali. Džuro, najstarejši brat, je preklinjal in komaj smo ga zadržali, da ni stekel k jami. Glavo ji je hotel streti s skalo. Tretjo noč je mijavkanje skoraj zamrlo. Bratje so se norčevali, da je mačka najbrž ušla, da je ni več slišati. Zjutraj bomo šli pogledat in bo luknja prazna! Kaj pa, če je lisica zlezla v luknjo in je mačko pojedla. Ali pa je srna padla na njo in jo je ubila. Smeha je bilo veliko … Pozno, ko se je vse umirilo, so končno vsi zaspali … V meni pa se je nekaj premaknilo. Sam ne vem, kako, zakaj. Nikoli prej nisem občutil usmiljenja. Takrat pa, kot bi imel kamen na srcu. Malo sem že zadremal, pa se mi je prikazala krvava mačka, oči so ji izstopile, svetile so se kot žarnice, iztegnila je košat rep, kot bi jo tresla elektrika … Spet sem zadremal, mačka je lezla po mojih nogah na trebuhu, krvava sled se je vlekla za njo in tiste oči so bile že čisto zunaj. Takrat sem skočil pokonci, hiša je spala … V kratkih hlačah in strgani maji sem skliznil ven, potiho, kot vlomilec sem se izvlekel iz hiše. Pod oknom sem se sklonil, da me ne bi oče ali majka videla, če slučajno bedita. Okrogla luna je svetila tako živo, da sem videl razločno vse okoli sebe. Tihotapil sem se proti luknji, glasu ni bilo slišati iz nje. Odmaknil sem vrata, na dnu se je nekaj zganilo. Razumete, mačka je še živela. Vrgel sem not desko, ki sem jo privlekel s seboj, ampak mačka ni kapirala. Ali pa je bila preveč slaba. Skočil sem v jamo, potipal in zagrabil kosmato telo. Bilo je še toplo in malo se je upiralo. Vrgel sem jo ven, sam pa splezal po deski. Uboga muca je kot omamljena ležala na robu jame, a gledala me je prav v oči. Ko sem videl tisti pogled, me je postalo sram. Sram me je bilo pred mačko. Pograbil sem jo, jo stisnil pod majo, mačka je drgetala, jaz pa tudi. Tekel sem domov. Pri nas vrat nismo zaklepali, na selu ni bilo tako, kot je tukaj, v Sloveniji. V kleti sem poiskal skledo s smetano in mačkico prislonil k skledi. Pila je tako, da sem se bal, da se bo razpočila. Božal sem jo po hrbtu, jokal sem in jo klical: »Maca, maca!« Tedaj pa je nekaj padlo po mojem hrbtu, usula se je cela kanonada udarcev, bobnelo mi je v ušesih in ko sem se zbudil iz nezavesti, sem ležal na tleh, na mrzli ilovki, na trebuhu pa mi je ležala glava od mačkice. Rep je bil obešen na zidu.

Potem sem bruhal. Pograbil sem hlače, košulju, čevlje in tekel. Nisem vedel kam, nisem imel nič. Bilo je rano jutro in cel dan sem hodil, pil vodo iz reke, jedel jabolka in prišel do mesta. Prvo noč sem spal u cerkvi. Tako sem lutal iz mesta v mesto, kradel malo tu, malo tam, nikjer pa toliko,da bi me lovili.

Potem sem neko noč prespal na kamionu, zlezel sem pod cerado in se zakopal med vreče žita … Kamiondžija me je pripeljal v Slovenijo. Tu sem malo prosil, malo kradel in takrat, več kot 40 let nazaj, me nihče ni iskal … Na neki kmetiji sem potem kar ostal. Imel sem 15 let. Počasi sem začel govoriti slovensko, tisti ženski sem se zlagal, da sem izgubil vse dokumente, da mi je družina umrla … In tako … Našla mi je šiht u fabriki, še sam ne vem, kako mi je zrihtala dokumente in tako …«

Lahko bi jim povedal, da sem jo tudi fukal, čeprav mi ni bila všeč. Naučila me je. Postarana vdova. Tudi tega jim ne bom pravil, da sem našel neke prijatelje. Bosanski Srbi so bili res prasice. Spoznal sem ene tipe, že pred vojno smo hodili dol. Kar tako so me vzeli zraven, med dopustom, za praznike … Za eno firmo so vozili, oče in sin pa še neki strici … med vojno so švercali vse živo … Mislil sem, da se bom takoj vrnil, pa smo se izgubili, ni bilo veze, nismo se več našli. Osem mesecev sem bil dol, od marca do novembra … Tiste tri punce, res smo bili prasice …

»Potem sem prišel nazaj v Slovenijo. Dobil sem šiht. Delal sem kot nor in dali so me v tečaje. Dobil sem spričevalo, da sem KV. Tako, tin ejdžeri, da mi nikdar ne rečete, da se kaj ne da. Vse se da. Če je volja, je pot. Tako pravi naš pregovor.

»Kako si se lahko tako spremenil!« je zašepetala Rebeka. Ostali so molčali.

Ja, včasih srečaš koga. Takrat v lokalu sem Danico prvič videl. Ko sem šel mimo nje, sva oba obstala. Kot bi med nama nekaj delovalo, neka sila, magnet. Ponudil sem ji pijačo in je rekla, da me je prejšnjo noč v sanjah videla. Točno takega, s tankimi zalizci in herpesom v kotu ustnic. Verjela je, da je to usoda. Povedal sem ji, da nisem človek, ki bi si ga ženska želela za moža. Danica je trdila, da je v svojem bistvu vsak dober, samo tisto bistvo je včasih poteptano tako globoko v blato, da ga ni lahko izkopati nazaj ven. In ga očistiti. Da nisi več isti. Potem sem nekega dne kupil brikete za mačko, ki se je vlačila okrog bloka …

Nekdo je udaril ob vrata. Razjarjena gospa Marta iz tretjega nadstropja se je razkoračila med podboji: »A boš kar tukaj spal? Ura je skoraj polnoč!« Matjaž je sklonil glavo, rekel adijo in šel. Marta me je srepo gledala. Kot tista mačka, ki je imela dve žarnici namesto oči. »Gospod Panić, A vi nimate drugega dela, kot da tule naše otroke zabavate?«

»Lahko noč, gospa Marta.«

Imam delo, gospa Marta. Imam dosti dela, ampak vaši otroci ga nimajo. Ker vi nimate časa, ker imate preveč skrbi sami s sabo … Matjaž mi je povedal, da ima ljubčka in da se ločujeta … Da se z možem samo še dereta drug na drugega. Nič ji ne rečem. Naj misli, da je res dobra mama, ker je prišla po fanta. Ampak Matjaž vedno manj postopa okoli bloka, tiste njegove klape, ki je stalno visela na ograji in razbijala steklenice, ni več blizu. Saj vem, vsi bi radi, da bi otrok nekje bil, ampak ne v vašem stanovanju. Naj se zbirajo kje drugje, ne ravno pri vas. Pa problemov naj ne delajo. Pa naj počnejo kaj pametnega … Ampak ura je enajst proč, otroci so še skoraj vsi mladoletni, pa niti eden od staršev ni prišel ponje, ni jih poklical … no, gospa Marta je zdajle prišla. Ni se mi zdela zaskrbljena, samo jezna. Tisti »zabavate« je zvenel preveč cinično. Upam, da imajo res vsi naloge za drugi dan … najini trije so jo vedno naredili takoj po kosilu … Danica je vztrajala. Ona je zrasla v ljubeči družini. Njeno bistvo ni bilo nikoli pogreznjeno v blato.

Spomladi smo od sponzorjev dobili rabljene uteži in sobno kolo. Naš fitnes je začel dobivati kar lepo podobo. Dve sobi imamo že opremljeni. Ena, iz nje smo zvozili za dva kesona same svinjarije, je velika 6 x 6 metrov. To je naša soba za druženje. Spremljal sem male oglase po spletu, po časopisih – in našel kar precej takih, kjer zastonj ponujajo staro pohištvo. Ni ravno vse v stilu, je pa udobno. Kavč, fotelji, mizica, bar. Fantje so sami prinesli glasbeni stolp, cedejev je na kupe. Punce vsako soboto obrišejo mizico, pod, posesajo fotelje, stresejo deke … Fantje nabavijo pijačo. Zadnje tedne dekleta celo spečejo pecivo. Dogovora se držijo: nisem jih še zalotil, da bi v sobo nosili alkohol. Spoštujejo me, čutim. Prvič, ko smo vse uredili, sem zahteval popolno tišino. »Samo tole vam povem: če zavoham ali vidim alkohol, je konec. Zaklenem sobo in jo dam v najem upokojenkam, ki bi v njej rade kvačkale. So me že prosile za ta prostor. Enako velja za čike. Tukaj se zabavamo, plešemo, pojemo, lahko pripeljete prijatelje … prvi čik, prvi pir – konec. Brez zajebancije.«

»Bosanc, zmenjeno!« Leto dni, pa še nisem zavohal čika. Ne pira. Ustanovili smo kulturno društvo. KUD BLOK 63. Konec počitnic smo pripravili prvo predstavo. Na trati pred blokom. Sodelovali so skoraj vsi najstniki bloka 63. Od 14 do 19. leta. Starejši prihajajo občasno. Vseh skupaj je okoli 30. Nekaj jih je iz drugega bloka, prijatelji pač. Ko bi imeli več prostora … Dekleta so napisala vabila, jih vtikala v nabiralnike po vsem naselju, fantje so čedili okolico. Bila je predstava z naslovom »MLADI SE IMAMO RADI«. Polona je napisala kratek skeč, Maja recital na temo: odnosi med starši samimi in med starši in otroki. Razmišljanja mladih, njihov pogled na vzgojo … Jure, Branko, Alen in Feri so sestavili ansambel. Imeli smo dogovor: vsak ponedeljek in četrtek je bila soba zvečer namenjena njim za vaje. Včasih še vmes. Drugi so jih lahko prišli gledat. Navadno je bila soba čisto polna, gledalci so zraven ploskali, peli … Kar dobro že igrajo. Brankova mati sploh ni imela pojma, da zna fant igrati na kitaro. Vadil je samo spodaj, na izposojeno kitaro …

Jaz sem napisal zgodbo. Žena jo je lektorirala. Prebral jo je Alen. Zgodbo o mački. Le da sta v moji zgodbi bila samo dva otroka. In nista rešila mačke. Umrla je v luknji. Oba sta postala kriminalca. Lara je na koncu prebrala nauk: NASILJE RODI NASILJE. PROBLEMI SE NE REŠUJEJO Z NASILJEM. POGOVARJAJTE SE MED SEBOJ. STARŠI, POGOVARJAJTE S SVOJIMI OTROKI. TUDI ČE NISO TAKI, KOT STE SI JIH ZAMISLILI, TUDI ČE SO NA NAPAČNI POTI, VEDNO SE LAHKO SPREMENIJO. ALI PA SREČAJO KOGA, KI JIH BO SPREMENIL … IZ ČRNEGA NA BELO.

Dve, tri mame so bile solzne. Program je trajal več kot eno uro in pol. Barbara je vodila plesno skupino. Šest fantov in šest deklet. Še sam ne vem, kdaj so tako zvadili. Čedna koreografija. Pa še čudovito vreme, prava predstava na prostem.

»Bosanc, a je res? Da smo dobili vabilo, da bomo nastopali v domu?« Nejeverno strmijo vame.

»Res.« (v resnici sem sam poslal ponudbo na več krajev, sestavil sem jo jaz, lektorirala pa Danica. Zaenkrat so se odzvali samo iz Doma za varstvo odraslih). »Za Silvestrovo smo vabljeni. Da popestrimo popoldne starostnikom.«

Moji tin ejdžeri so potem vadili kot obsedeni. Vsi. Pilili, popravljali, spraševali za mnenja. »Bosanc, ali bi pobrali tudi vstopnino?«

»Ne, ne še. Ko bomo boljši, ko bomo hodili gostovat okoli kot kaka Beltinška banda, takrat je. Zdaj še ne. Naj nas starci gledajo džabe. Zastonj.«

Po predstavi sem šel na bankomat. Evo, decembrski honorar za mojo hišniško funkcijo je že nakazan. Dva dni prej kot navadno. Dvignil sem tistih 100 eur. »Gremo, tin ejdžeri, na torte in sok. Na vsakega tri evre pa pol raskiram! »

Vsuli smo se v delavski klub. Stole so v trenutku zložili v krog, v sredino kroga pa potisnili dve mizi. »Jure, pazi, ne ropotaj tako, saj nismo sami!« Obstal sem. Da je Feri to rekel? Ta, ki me je še lani za vsako pripombo na njegovo obnašanje pošiljal v … Nihče ni sedel na stol, dokler nisem sedel jaz … »Bosanc, kako ti je pravzaprav sploh ime?«

»Jovan!«

»Jovan, ajde, usedi se!«

Hoteli so, da sem se usedel prvi.