Je nedosegljivo res boljše?
Včasih mislimo, da je nedosegljivo boljše. Tako nekako kot pravi tista fraza, da je sosedova trava bolj zelena. Zgodi se tudi to, da jemljemo za samoumevne ljudi, ki so nam naklonjeni, medtem, ko pa na neki nezavedni ravni hlepimo po tistih, ki se nam zdijo “nedosegljivi”.
Sama sem pred leti tako delovala, ko sem hrepenela po družbi ljudi, ki so me tako rekoč ignorirali oziroma jim do moje družbe sploh ni bilo. Tisti, ki so me na nek način najmanj marali, se celo odklonilno obnašali do mene, so mi bili v »največji izziv«. Bilo je kot, da bi me od zadaj nekaj vleklo, neka čustvena ranjenost, ki je stremela k temu, da sem se vedno znova želela pokazati pred njimi in jim dokazati, da sem »dovolj«. Toda najbolj žalostno pa je bilo to, da je bilo medtem v mojem življenju polno ljudi, ki so me cenili, spoštovali in imeli radi, ki pa sem jih kar spregledala oziroma imela za samoumevne. Tistih pa nisem znala ceniti.
Vendar pa sem v življenju v nekem obdobju izgubila tako rekoč »vse«, kar sem mislila, da zame nekaj velja in se naučila, da nihče ni vreden tega, da za njim hodiš in »klečeplaziš« za ljubezen, prijateljstvo, naklonjenost, spoštovanje.
Če ni interesa, ga ni in tudi, če se postavimo na glavo, bo verjetno še vedno enako. Kajti vse se dogaja za to, da se pozdravi izvorna čustvena rana, da nekomu dokažemo, da smo dovolj, da smo vredni. Toda vredni česa? Vredni smo že vsega in dovolj smo za vse. Dovolj za »prave« ljudi, ostali pa itak niso vredni naše energije in časa, prav tako je ne znajo niti ceniti. Pa mi … znamo ceniti »prave« ljudi?
Prenehajmo jemati ljudi, ki so v naših življenjih dejansko v »dobrem in manj dobrem« ter nas sprejemajo takšne kot smo, za samoumevne, ker to niso! Morda so potrpežljivi in bodo počakali, da dojamemo lekcijo, morda pa bodo prej odšli, ker včasih se zgodi tudi tako, da nekateri ljudje odidejo iz naših življenj zato, da mi spoznamo, kako pomembno vlogo v njem igrajo.
Neka misel pravi, da prave ljubezni in pravega prijateljstva ni potrebno nikoli »zasledovati« in s tem se strinjam. Pravi ljudje vedno najdejo pot do nas ali pa so že v našem življenju, pa jih morda do sedaj niti zares opazili nismo.
Pričnimo ceniti pristne in kakovostne odnose, pa četudi jih je morda le za peščico in ne kričijo v nas kot transparent z neonsko osvetljavo. Ker navsezadnje je definitivno v večini primerov bolj važna kvaliteta kot kvantiteta. Kako je lahko še boljše kot to?