Mama bom!

Mama bom!
Še sedaj komaj verjamem, da nama je vendarle uspelo. Po vseh mesecih in letih žalosti, obupa in vsakomesečnih razočaranj, ko sva že skoraj obupala, sem na svoj rojstni dan vendarle dobila najlepše darilo. Darilo življenja, potrditev, ki sem jo potiho slutila že nekaj dni prej.

Kljub slutnji sem odlašala. A sem se vendarle opogumila in opravila nosečniški test.

Foto: osebni arhiv. Fotografinja: Nina Stopar Avbar.

Uhhhhh, kako so se vlekle minute, ko sem zrla v tisto ”čarobno” paličico in si pri tem komaj upala dihati in si ves čas dopovedovala:”Irena, nič hudega, če ni, samo ne bodi razočarana”.

In potem …. plus.
Velik, debel plus, ki sem ga nestrpno pričakovala zadnja 4 leta in pol. Tam je bil. Neizpodbiten. Resničnem. Tam. Viden. Moj. Najin. Plusek. Tako zelo želen in težko pričakovan.

Vzelo mi je dih. Usule so se solze sreče. Olajšanja. Končno! Srčece pod mojim srcem.
Kar stala sem tam, sredi kopalnice, zrla v nosečniški test in rezultat, pa spet v ogledalo in moj odsev v njem. Solze sreče so polzele po mojih licih, ki ga je krasil velik, širok nasmeh.

Uhhhh, kako težko sem čakala, da je mož prišel iz službe, da mu povem.
Njegova prva reakcija je bila enaka kot moja:”A ti to čisto resno? Res?!”. In seveda nasmeh do ušes.

Uspelo nama je!

Sreča. Neizmerna sreča, ker nama je končno uspel pomemben korak naprej. A zaradi preteklosti … je vso srečo vseeno spremljal tudi strah. Nisva si upala preveč upati, se veseliti … Vsaj ne na glas. Potihem sva upala, se veselila in štela dni, ki so se počasi prevesili v tedne.

Končno je prišel dan prvega pregleda, v 8. tednu nosečnosti.

Bila sem živčna razvalina.

V meni je bil grozen strah, da bom ponovno zrla v prazen ekran, ki ne napoveduje ničesar dobrega …
A, tam je bil/-a. Mala pikica, iz katere nisem razločila ničesar, a ginekologinja je opisovala vse, kar je videla:”Poglejte, tam bije srček …”

Vse, kar sem želela in potrebovala slišati. Srček bije.

Od takrat naprej sva si oddahnila, si dovolila uživati v najinem malem mehurčku in biti srečna. A še vedno sva vse skupaj obdržala zase. Strah, da se kaj zalomi, je bil še vedno prevelik.

Počasi so se začele tudi prve sladke nosečniške nevšečnosti, kot je vsakodnevno jutranje bruhanje. Vsak dan, točno po voznem redu. 🙂 Začela se mi je upirati določena hrana, vonj se mi je spremenil … Vse tisto, kar je napovedovalo, da v meni čisto zares raste novo življenje. In prišla je tudi neznosna utrujenost, ki je bila iz tedna v teden (ali bolje: iz dneva v dan) večja. Nekako kar nisem mogla verjeti, da dneva ne zvozim več brez popoldanskega počitka (beri: 1-2 urnega spanca, pa še potem sem se komaj vlekla skozi dan). Jaz, utrujena, počivam, čez dan … ne, ni mi šlo skupaj. Prav nič meni podobno. Prav zaradi vseh teh sprememb, ki so nakazovale, da je z menoj nekaj ”narobe”,  so bile tiste, ki so odločile namesto naju in določile, da je počasi čas, da novico sporočiva najbližjim (ja, kar poskusite razložiti bodoči babici, zakaj njena hči vseskozi bruha in je nasploh slabotna, ne da bi omenili nosečnosti 😉 ).

Potem je prišla na vrsto ‘nuhalna’ in mož me je spremljal na pregled.  Kako je bil nestrpen, radoveden. No, pa tudi jaz. Bila sem predvsem nemirna, živčna. Strah me je še vedno hromil. Vse dokler nisem na ekranu zagledala tako težko pričakovanih obrisov. Uh! Kako je zrastel/-la v enem mesecu, za dobre 4 centimetre!
V trenutku, ko sem na ekranu ultrazvoka zagledala obrise in prepoznala posamezne dele telesa, sem se sprostila in začela uživati v predstavi.
O ja in to kakšni predstavi! Pravi mali akrobat/-ka. 🙂 Komaj smo ujeli nekaj sekund miru, da smo lahko poslušali srček … kako čudovit in neverjeten zvok … poslušati srce, ki ni tvoje, a je v tvojem telesu.
In seveda dobila sva rezultate, najlepšo novico, ki jo bodoča starša lahko slišita: vse je v redu.

Od 12. tedna dalje je vse nekako potekalo in minevalo hitreje. In končno sem prišla tudi do 15. tedna, ko je utrujenost popustila in me je navdal val energije. Pravi preobrat. Takšen, za 360°.

Če sem se pretekle tedne komaj uspela prebiti skozi dan, sem sedaj imela toliko energije, da sem postorila vse za nazaj, vnaprej in še vmes! Včasih sem se morala kar malo ”pribremzati” in si reči:”Dobro, zdaj se pa umiri.”
Tudi slabosti so se umirile in bruhanje poslovilo in sedaj je prišlo na vrsto tisto sladko nestrpno pričakovanje, kdaj bom prvič začutila otrokovo gibanje …

Zgodilo se je nekje med 15. in 16. tednom. Ko sem mirovala in brala knjigo, najbrž sem bila ravno v pravem položaju, kajti skozi moj trebuh so poleteli metuljčki! Vse od tedaj sem čakala in čakala, kdaj bom zaznala nove premike, a jih kar ni ni ni hotelo biti. Vsaj tja, do 20. tedna ne.

Priznam, šele tedaj sem zares začela uživati v nosečnosti. Prej me je vseskozi glodal majhen škratek, imenovan strah. Ko pa sem nato vsakodnevno čutila brce, sem vedela, da je vse ok.

No, tudi vedno večji nosečniški trebušček (čeprav se mi nosečnost skorajda ni poznala vse tja do 6. meseca nosečnosti), je bil neizpodbiten dokaz, da se v meni nekdo pridno razvija in raste … In tako je bil tu čas, ko sva o prihodu najinega tako težko pričakovanega dojenčka seznanila širšo okolico. Koliko veselja povsod okrog.

Nekje od 22.-23. tedna nosečnosti dalje pa se mi zdi, da se je vse skupaj začelo odvijati z enormno hitrostjo. Komaj sem sledila tednom, ki so si vrstili … Vse je šlo tako hitro.

Čudoviti občutki pričakovanja, občutenja, priprav, veselja … razmišljanje o imenu, pa seveda opremljanje otroške sobice, … in seveda tudi razmišljanje o samem porodu, dojenju … času po porodu. Kajti vedno večji je postajal trebušček in brce močnejše, vedno bolj je v meni raslo tudi zavedanje, da bo to malo bitjece treba spraviti tudi na svet.

Foto: osebni arhiv. Fotografinja: Nina Stopar Avbar.

Predvsem pa neizmerna sreča. In veselje, da sem lahko kljub visoki nosečnosti (zelo) aktivna nosečka. In res uživam vsako sleherno sekundo nosečnosti. Pravijo, da se mi vidi, da kar žarim. Da mi paše nosečnost, da me je polepšala. Ne vem, vsekakor pa vem, da sem neizmerno srečna. Neopisljivo lepi in čarobni so trenutki, ko občutiš premikanje novega življenja v svojem telesu … Res sem ena ”srečka nosečka”, kot tako radi rečemo za nosečnice.

Ne, ne bom lagala, seveda me je ”strah” poroda, saj … No, teorijo poznam, praksa pa … Vsekakor ob prvem porodu ne veš, kaj točno pričakovati. A se trudim ne obremenjevati se. Bomo videli, kako bo potekalo, ko ”bomo tam”. In pri vseh porodnih načrtih, ki jih dan danes ženske delajo, je moj porodni načrt le ta, da v svoje naročje končno stisnem zdravo malo detece in ga poljubim, zasujem z nežnostjo in ga pozdravim v ta svet. Potem pa kakorkoli že bo. Samo da bo najino dete zdravo. Samo to.

In tako sem tu, le še nekaj tednov naju loči od dne, ko bova končno spoznala najino deklico, jo stisnila k sebi, jo poljubila in pozdravila v ta svet v upanju, da bo vedno zdrava, živahna, radovedna, razigrana …

In ja, tudi upajoč na to, da ji bova znala biti najboljša starša na tem svetu. Kljub vsem spodrsljajem, ki jih bova zagotovo naredila. Da ji bova znala nuditi moč, oporo, ko jo bo potrebovala, pa tudi trdo roko, ko bo ta potrebna v času odraščanja in jo vzgajati v dobrega, poštenega in ljubečega človeka.

A še pred vsem tem nas čaka veliko nežnosti, poljubčkov in pestovanja, kajti …

Obstajajo deli srca, za katere človek niti ne ve, da jih ima, dokler ne začuti ljubezni do otroka.
(Anne Lamott)

In ti, drago moje dete, si ljubljeno od prve sekunde, odkar vem, da obstajaš.