Življenje se zgodi

Življenje? Razpotja v neznano kam? Da, življenje in samo življenje.

Življenje se začne in konča z bolečino. Nikoli si zares ne vzamemo dovolj časa, da uživamo v dragocenih trenutkih z našimi najdražjimi. Ne opazimo, kako posebni so in pomembni za nas. Ko se rodimo, vemo, da so nam sekunde štete – nekega dne bomo umrli. Živimo v pričakovanju, da se nam življenje zgodi. Polni smo energije, nespametni in vihravi. Dihamo zrak brez da bi kdaj zares vdihnili. Hitimo sem ter tja, počnemo neumnosti in se ženemo za stvarmi, ki bodo že naslednji dan za nas davna preteklost. Hvalimo se z dosežki, ki nikjer ne zasedejo prvega mesta. Zabijamo čas in si želimo, da se nam čim prej uresničijo naše sanje. Če imamo srečo, se zaljubimo. In če imamo resnično srečo, ljubimo in smo ljubljeni. To je šele tista prava doza, ki poskrbi, da smo živi in preživimo strah, vojne in vse grdobije tega sveta. Smo kronični odvisniki od ljubezni brez stalnega recepta. Na našem meniju ni, da moramo biti všečni vsem svetu, saj tudi ves svet ni po naši meri. A imeti ob sebi skozi vse življenje tiste, ki jih imaš neskončno rad, je pravi blagoslov, brezčasen in brez cene.

Vsak dan smo prisiljeni prinašati odločitve, a zakaj tako redko krat izberemo sebe in se ne odločimo za srečo? Zakaj živimo v čustvenem kokonu in smo sebični za potrebe drugih? Smo res taki trapi, da ne opazimo dobro okoli sebe in zakaj za božjo voljo se ne priključimo na tokokrog ljubezni?

Življenjske odločitve.

Predstavljajte si, kako bi bilo, če ne bi bilo več vseh, ki jih imate radi, ob vas. Ne gre za mazohizem, temveč za obujanje zavedanja, koliko vam pomenijo in kako pomembno vlogo igrajo v vašem življenju. Vprašate se ali ste bili dovolj dobri do njih danes, včeraj, skozi vse življenje. Bi lahko bili boljši; bolj ljubeči, razumevajoči in popustljivi? Da, lahko bi bili – vedno je prostor za to. Spomnite se, da so vaši ljubljeni vedno tam, kjer jih potrebujete in ko jih potrebujete. Ščitijo vam hrbet, kadar ste izpostavljeni, vas tolažijo, ko ste žalostni in vas poskušajo razveseliti, ko ste potrti. Vedno opazijo, ko niste sami svoji in vas brezpogojno ljubijo, tudi ko delate napake. Vlagajo obilo sovjega časa in truda v odnos z vami in potrpežljivo vztrajajo, ko se odnos zamaši. To je tista večna ljubezen, ki jo opevajo mnogi in pozna le manjšina.
Ponoči, ko ne morem spati, poslušam njihovo dihanje – tako mirno in spokojno je. V tistih trenutkih občutim neskončno ljubezen in hvaležnost, da so živi, zdravi in da smo skupaj.

Življenje v ruševinah.

Premalokrat rečemo »hvala«, »rad te imam« in »oprosti« iz srca. Nekje v ozadju roji misel, da je to samoumevno in da pride še mnogo drugih dni in novih priložnosti za te besede. Resnica pa je, da nikoli ne veš, kdaj utegne biti zadnjič. Tega se bojim. Ne stisne me ob misli na minljivost vsega, s čimer je prežet ta svet. Ne, vse to zmorem prenesti, kakor tudi, da zapadem v lakoto, siromaštvo in pomanjkanje. Ni me strah smrti ali samote, saj ima vse svoj časa in svoj prostor. Samo ena stvar mi krati spanec in me zmore potolči do tal: izguba mojih najdražjih. Ta bolečina me ne bi nikoli zapustila; zaspala bi v tesnobi in se zbudila v enak dan kot prejšnji, ki se bi vedno znova in znova v barvni lestvici sive ponavljal. Čas ozdravi rane, vendar ne izbriše brazgotin, ki nas doživljenjsko zaznamujejo. Radi rečemo, da je takšno pač življenje na tem svetu. Vendar ne smemo pozabiti, da ga mi tvorimo in imamo moč, da ga lahko po volji spreminjamo. To smo mi: ustvarjalci in igralci, medtem ko režiserji ostajajo v ozadju.

Zato moramo hoditi budni skozi dan; z očmi na vseh majhnih pozornostih, zavitih v ljubke nasmehe, tople objeme in ljubeče dotike. Pomembno si je vzeti čas za prave ljudi in prave stvari, ker čas ne čaka, temveč beži in nam odšteva naše dni. Imejmo se radi in izkazujmo ljubezen, vedno in povsod, tu in zdaj, saj življenje, ki ga živimo, je samo eno.