S fotoaparatom v jesen

Pogrešam čebelice in metulje. Pisane cvetove, ki sem jih tako rada lovila v objektiv. Pogrešam igro svetlobe, ki sva se jo igrala s poletnim soncem. V naravi ni več tako živahno. Ni več tako raznobarvno. Zdi se, da v jesenskih dneh ne posežem po fotoaparatu tako pogosto in s takšnim zanosom, kot sicer.

Pa sem se kljub sivemu nebu in hladnemu vremenu spravila na sprehod. Skeptično sem vzela s seboj tudi fotoaparat, a nisem bila prepričana, če ga bom sploh vzela iz torbe. Nato pa me je očarala makadamska pot. Blatne sledi so kar vabile po ovekovečenju. Sklonim se skoraj do tal in ujamem pogled z druge perspektive, kot je je vajen običajen sprehajalec. Ko dvignem pogled, se ta ujame v vrhove koruznih stebel, v čudovite rumene koruzne storže in kontrastno sivo nebo. Zopet čudoviti kader, ki bi ga bilo škoda ne ovekovečiti. Ko sonce odide že malce niže, koruzna stebla rišejo silhuete na živobarvni podlagi. Greh bi jih bilo prezreti.

Na drugi strani potke se rišejo vabljive vzporedne linije porezane koruze, ki se v daljavi združujejo v skupno točko. Ko nadaljujem pot, med travo zagledam bele kepice. Vešč gobar bi si najbrž nabral večerjo, jaz pa sem gobe ujela le v objektiv. Med, še vedno zelenimi grmički in debli dreves, se za košatimi plezalkami, skriva lovska opazovalnica. Še en motiv, ki se mi ga zdi vredno fotografirati. Nedaleč stran, med posušeno travo, zagledam staro vedro, ki se je še pred nekaj tedni skrivalo med košatim rastlinjem in ga takrat ne bi opazila.

Po beli zimi se vsi razveselimo prvih brstov, nežnih cvetlic in neustrašnih žuželk. Razveselimo se sončnih žarkov, ki se jačajo proti poletju in barvajo svet v živobarvne odtenke, ki kar kličejo po pogledih. Na cvetočem polju se počutim kot otrok v trgovini z bomboni. Ne vem kje bi pričela in kje nadaljevala s fotografiranjem. Vleče me na vse strani, ničesar nočem zamuditi. Počutim se živo, prebujeno. Kot je živahna in prebujena narava. Jeseni pa s cvetlicami ovenijo barve v naravi. Svet ni več tako pisan. Ni več tako živahen in razigran. Ampak jeseni stopijo na oder druge barve. Narava povleče iz rokava druge adute. Sonce, ki je nizko nad obzorjem, ponuja povsem drugačno svetlobo. Barvna paleta, ki barva jesensko listje, je veliko pestrejša, kot zelene krošnje poleti.

In ko mi uspe kakšna zanimiva jesenska fotografija, me še posebej razveseli. Dnevi so krajši, svetloba je drugačna, živali niso več tako razigrane. V teh dneh se je namreč treba še bolj potruditi, da odkriješ zanimiv motiv. In zato mi postaja jesensko fotografiranje vse bolj všeč.

Preberite še:

• Nekega jesenskega jutra
• Kdaj se je jesen polepšala?
• Univerzalno zdravilo – sprehod v naravo
• Rožice iz jesenskega listja