Manj reklam – več kruha
Na sončni strani Alp, v naši lepi Sloveniji, je bilo po zadnjih podatkih SURS konec letošnjega aprila registriranih 123.636 ljudi brez zaposlitve, stopnja registrirane brezposelnosti je bila torej 13,4 odstotna – brezposelnih je bilo nekoliko več žensk kot moških; povprečna bruto plača zaposlenih je znašala bruto 1.531,17 EUR: v javnem sektorju 1.754,76 EUR, v zasebnem sektorju pa 1.410,87 EUR, povprečna neto plača pa 1.000,80 EUR v javnem sektorju 1.140,38 EUR, v zasebnem pa 925,70 EUR. Po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa je bila v istem mesecu povprečno izplačana pokojnina 562,22 EUR.
Naši poštni nabiralniki (razen tistih, na katerih so nalepljene rumene nalepke proti spamu) pa so vsak dan polni reklamnega gradiva: nekatera podjetja si lahko “privoščijo” reklamo v obliki revije, druga pa skromnejše objave na listu ali dveh; namen vseh teh pa je povečati prodajo.
Ta svoj prispevek sem pričela statističnimi podatki o finančnem položaju povprečnega Slovenca zato, da ob njem lahko razmislimo, kaj si človek (potem, ko plača vse položnice – če jih sploh lahko) sploh še lahko privošči.
In zato so reklame (po mojem mnenju) najbolj zanimive in žal tudi zavajajoče za ljudi z nižjimi dohodki: le-ti morajo(mo) dobro premisliti o vsakem najmanjšem nakupu. Priznam, da reklame tudi jaz rada in pogosto prelistam; hrana in pijača sta za življenje nujno potrebni – in zato prelistam najprej reklame, ki ponujajo to dvoje: in tu se skriva “past”; v roke vzamem reklamo, kjer velike črke in lepe slike s pripisanimi različnimi popusti kar “silijo” k nakupu, v njih so objavljene številne akcije, vabila k zbiranju točk, zvezdic …, ponujajo XXXL akcije in še veliko drugega. In že si na listek napišem, kaj rabim oziroma kaj moram kupiti. Nato vzamem v roke reklamo drugega ponudnika; tudi to “preštudiram” in na drug listek napišem, kaj bi bilo še pametno kupiti … in tako nadaljujem, dokler ne zmanjka reklam. In ko začnem napisano na listkih primerjati, moram upoštevati še datume ugodnih nakupov, pa kvaliteto izdelkov, pa … nazadnje ugotovim, da bi za optimalen nakup osnovnih življenjskih izdelkov morala imeti izdelan cel projekt in to za vsak dan posebej, sicer se ta način nakupovanja ne obnese – in ker vseh trgovin ni v našem kraju, se moram drugam odpeljati z avtom, tam poiskati parkirni prostor … ojej, res ne vem, kaj mi je storiti! Sicer pa me nihče ne sili k nakupu!
No, potem pa so tu še reklame z mega popusti za nakup oblek in obutve, pa gospodinjskih aparatov, mobilnikov in televizorjev, športne opreme, pohištva, avtomobilov in še, in še, in še … ko prelistaš vse reklame, si od vseh informacij resnično utrujen! Kupiti pa s svojimi dohodki tako ali tako ne moreš veliko. Najbolje, da reklame odnesem v zabojnik za papir in v miru popijem kavo ali sok.
Zvečer, po napornem dnevu, si želim v miru ogledati kakšno oddajo na televiziji … toda, glej ga “zlomka”; tudi tu ni oddaje, ki je ne bi prekinjali z epp sporočili – reklame se ponavljajo iz dneva v dan in nekatere izmed njih so, oprostite, “v nebo vpijoče” (na primer tista, ko umazano posodo kar skupaj z mizo daš v pomivalni stroj). Vem, da je televizijam potreben tudi prihodek od reklam – ampak nekatere reklame mejijo že na norčevanje iz gledalcev.
Ugasnem televizor in ležem v posteljo; dokler ne zaspim, mi po glavi rojijo vsemogoče misli – med drugim tudi o tem, kaj bo naslednji dan za kosilo; kaj moram kupiti v trgovini ne glede na to, kaj mi ponujajo reklame. Moja kmečka pamet pa se sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi del denarja namenjenega za reklamiranje raje preusmerili v nižje cene izdelkov in storitev. Ampak to so samo pobožne želje.