Kaj si želim za materinski dan?
A veš, kaj si želim za materinski dan? Sem oni dan rekla možu …
Ne, kaj?
Iskreno? Biti ti, biti ati, za en dan, ali vsaj eno popoldne, uro. Sem zadnjič, utrujena in izžeta od vsega (in vseh) izstrelila kot iz topa …
Ni kaj, otroci iz nas potegnejo … najslabše, pa tudi najboljše. Biti starš je naporna in odgovorna vloga. Hkrati pa tudi najlepša.
Mama, mami, mamica
Uživam v vlogi mame.
A, pride dan, ko že n-tič zaslišim besedo mamiiii, kje je moja mamica? Mamiiiii.
Pa, ko me že v 10 vpraša zakaj in meni že malo zmanjkuje odgovorov (in potrpljenja), hkrati pa se mi mudi dokončati neko delo.
Ko kave še vedno nisem uspela popiti, saj sem vmes že pozabila, da je sploh kuhana, ker sem se šla še malo žogat s hčerko, gugalnico potisnit še malo višje, morda vmes obrisala pokakano ritko, posesala tla in vmes nahranila mački, ter odgovarjala na ”zakaje”, pričela razmišljati o …
Ko se zdi, da je edino prosto mesto, na sicer praznem in dovolj velikem kavču, med mojimi nogami, v mojem objemu.
Ko niti z normalno hitrostjo ne morem več čez stanovanje, saj moram pri vsakih vratih odtipkati ”kodo” na trebuščku, da me male rokice smeje spustijo naprej, ko … Oh, kaj bi pisala, seznam je resnično dolg.
Ati
In medtem, ko hitim iz enega konca na drugega, da bi opravila kar največ, hči pa mi seveda sledi tesno za petami in mi zraven po možnosti še nekaj razlaga …
… z enim očesom opazim moža, kako, kot bi bil v nekem vzporednem svetu, brez kaosa, hrupa in nereda, v miru pije kavo in lista letak, in pri tem ga nihče ne cuka za rokav, mu ne leze v naročje, ga nič ne sprašuje …
Kako vstane in gre, in hči še opazi ne, da je odšel. Ko odide z besedami ”bom kmalu nazaj”, pa ga čez pol ure še vedno ni in ga medtem sploh nihče ne pogreša, pravzaprav se zdi, da sem edina, ki je opazila, da ga še vedno ni nazaj. Ko ga nihče ne sprašuje ”zakaj” in še in še …
Pa da ne bo pomote, mož je dober oče, rad ima svojo hči in ona njega. Ko sva kdaj sami, cel čas poslušam samo kdaj pride ati. Ati, ati, ati … cel ljubi dan, ko pa pride domov pa, … kljukica v hčerkini glavi narejena, vsi smo doma in skupaj. Takrat je najbolj srečna.
… in že hiti za menoj, da ji slučajno ne pobegnem kam in bo kaj slučajno zamudila. 😉
Malo miru, tišine …
O ja, zelo bi pasalo biti kakšen dan v moževih čevljih, kar se starševstva tiče. Ampak, a veste kaj, mislim, da bi se že po 5 minutah strašaaaaaansko dolgočasila. Pogrešala vse, kar pomeni biti mama.
Zato si za materinski dan želim prav in točno to, kar imam. To, za kar sem neskončno hvaležna, da mi je dano. Biti mama.
Ves kaos, nered in hrup.
Vsa neskončna vprašanja in čebljanje, ki mu ni slišati konca.
”Mamica” vsaj 10 x v pol ure, vsi objemi, poljubi, pa tisti nežen ”rada te imam”, kar tako, mimogrede. Ker me ima. In mi mora to povedati.
Topotanje malih nožic, ki hitijo za menoj. Ali pa zvok igre, medtem, ko z enim očesom budno spremlja kdaj bom končala z delom, saj ve, da potem pride čas zanjo. Za naju.
Pa ponosen ”mami, poglej!” Hihitanje in iskren otroški smeh ter iskrice v očeh moje male deklice.
Na kavču si pravzaprav ne želim sedeti čisto nič drugače, kot skupaj z mojo Evo, stisnjeno ob mene, medtem, ko ji pletem kitko za kitko …
Kavo pa tako ali tako rada pijem počasi. In, če vmes postane že hladna, nič zato, baje je takšna ”za lepoto”.
Tudi težke, naporne stvari sprejemam odprtih rok. Pa neprespane noči in neskončne skrbi so del popotovanja in prav zaradi njih so lepi trenutki toliko lepši.
Eno željo pa res imam …
Čeprav, a veste kaj? Eno željo pa res imam. Bi lahko otroci odraščali malo počasneje? Tako hitro rastejo, odraščajo ….
Od pluska na testu nosečnosti, prvega ultrazvoka, novorojenčice pa do radovedne triletnice v pičlih nekaj mesecih, čeprav koledar in letnica na njem pravita drugače. 🙂
Res si želim ustaviti čas, a kaj ko to potem ne bi bilo pošteno do njih, naših otrok.
Zato naj željo za materinski dan spremenim v … naj bodo zdravi, veseli in razigrani, navihani in hrupni … Takšni, kot jih imamo mame najrajši, čeprav nam včasih že malce trza kakšno oko. 😉
