Je znova čas za paniko?
V teh dneh mineva ravno dve leti, odkar sem v prispevku Je čas za paniko? razmišljala, kaj nam bo prinesla epidemija. Bila sem prestrašena, nisem vedela kaj naj pričakujem, preganjale so me misli ali bomo imeli kaj za jesti, kako bomo z družino preživljali težke dni, bodo moji bližnji slučajno zboleli … Tisti dnevi so bili zame zelo težki, a sem nekako iskala oporo v ideji, da bo do božiča že vse dobro. No, minila sta dva božiča in še nekaj zraven, a bolezen je še med nami. Moj pogled na situacijo se je zelo spremenil. Vmes sem tudi sama zbolela za korona virusom in ni bilo hudo. Vem, nekateri imajo za sabo težke izkušnje, življenje se je spremenilo … In sedaj, ko smo se nekako privadili situaciji, ko se omejitve počasi sproščajo, ko živimo življenje z virusom, ko se prebuja pomlad in se zdi, da bo letošnje leto končno malo lepše, k nam z vzhoda znova prihajajo slabe novice.
Zdaj gre zares
Vojna v Evropi. Resno? Leta 2022? Dolgo sem potrebovala, da sem dojela, da gre zares. Učenci so me v šoli spraševali ali je vojna, pa sem samozavestno odgovarjala, da ne, da se bo vse uredilo. Pa se ni. Do zadnjega trenutka sem verjela, da so vse le grožnje, prazne obljube, nato pa je udarilo. V vseh medijih smo lahko zasledili novice o prvih napadih. Ljudje so pričeli umirati. Možje so šli v vojno, ženske in otroci skušajo oditi v tujino. Postali so begunci. Prihajajo tudi k nam. Prenekatero solzo smo pretočili za ljudi, ki jih sploh ne poznamo, za ljudi, ki niso nič krivi, ki so še včeraj živeli normalno življenje, danes pa bosi in goli bežijo pred bombami. Na naši šoli smo organizirali akcijo zbiranja najnujnejših potrebščin. Tudi drugod so se hitro zorganizirali, ponudili pomoč, ponujajo nastanitve za begunce, vozijo zbrano v Ukrajino …
Biti človek do ljudi
Prav tako, kot smo pred dvema letoma znali stopiti skupaj, ko smo doma šivali maske, se zorganizirali, da bi omogočili čim lažje prebolevanje bolezni obolelim, si pomagali in se podpirali, počnemo znova. A tokrat je nekoliko drugače. Pri malce starejših ljudeh se prebujajo spomini na vojno, ki so jo sami prestajali. Podoživljajo trenutke, ko so sami bili priča prihodu beguncev iz bivše Jugoslavije. V našo sredino sprejemamo ljudi, ki jih ne poznamo. Želimo jim pomagati. In vse to le zaradi politike. Zaradi enega človeka, če je tega poimenovanja sploh vreden. Pa se ne bom spuščala v razpredanje o krivcih za nastalo situacijo. Želela sem razmišljati predvsem o tem, kako pomembno je, da smo ljudje do ljudi. Da smo človeški. Ker nikoli ne vemo, kaj nam bo prinesel jutri. Morda bomo mi naslednji, ki bomo potrebovali pomoč. In mislim, da se med nami še vseeno najde solidarnost do sočloveka v stiski. Predvsem ob mejnih situacijah, kot so epidemije ali vojne. Upam, da bo empatija ostala v nas tudi v času miru, v dneh, ko bo vojna le še spomin.
