Otrok v vrtcu prepuščen samemu sebi

Kdo smo in kam gremo?

Zadnje čase v različnih krogih slišim vprašanje, kdo smo in kam gremo. Tudi sama se to že nekaj časa sprašujem. Pika na i, ki je to vprašanje še bolj izpostavila, a še zdaleč od tega, da bi nanj vedela odgovor, pa je bil nedavni pripetljaj.

Kot vsak dan sem se v službi, v kateri zdaj že nekaj časa večkrat poudarijo, da smo premalo produktivni, pred kratkim pa so namignili, da bi se lahko šli še menedžerje, ukvarjala s petimi ali šestimi različnimi tematikami in zadnjo minuto odhitela na vlak. Sin, tik pred šolo, je ob petih imel v vrtcu nastop, ker so uradno odprli novo enoto. Hči, ki obiskuje isti vrtec, je zjutraj pred vstopom v igralnico bruhala, zato jo je moj gospod, ki je brezposeln, a se doma trudi, da bi z nekimi lastnimi projekti lahko preživel družino, do grla v kreditu, odpeljal domov. Ker v radiu stotih kilometrov nimava nikogar za varstvo, mala pa je zbolela, sva se dogovorila, da me pride iskat na postajo, jaz pa bom nato odšla po malega in ga odpeljala v šolo zraven, kjer bo slovesnost. Seveda niti pomislila nisem na – kaj pa če bo vlak zamujal? To se, na srečo, ni zgodilo.

Doma sem na hitro vrgla vase kavo, vzela nekaj za malega, da se vmes okrepča in pet minut pred zaprtjem vrtca ob 16.30 prihitela do igralnice. A prizor, ki sem ga doživela, me je zadel v dno duše, čeprav šele z nekajurnim zamikom. Ko sem privihrala do igralnice, sta bili pred odprtimi vrati dve vzgojiteljici (ali pomočnici, ne vem natančno), v igralnici njun kolega in kolegici, ostale vzgojiteljice po hodnikih, kjer je bilo že vse nared za napitnico, vsi poštirkani za slavje, moj otrok pa na blazini na tleh, prepuščen samemu sebi. Na obrazu mu je pisalo, da se bo vsak čas zjokal. Pogovarjali so se med sabo, z njim se nihče ni ukvarjal, zakaj le, saj se vrtec vsak čas zapre, kajne? Starši pa bi lahko bili tako uvidevni in prišli po svoje otroke prej. Res je, ampak kaj pa tisti, ki te možnosti zaradi objektivnih okoliščin, na katere ne morejo vplivati, nimajo? Naši načrti so bili drugačni, a so se na dan D izjalovili.

Z malim sva odšla v šolo, kjer se je skupina zbirala pred nastopom. Za nameček se ob vsem hitenju nisem spomnila, da bi bilo za slavje primernejše kaj drugega kot trenirka, ki jo je imel čez dan. Tako sva kar v učilnici očistila blatne čevlje in umila roke, umazane od malice, ki jo je pojedel po poti. Slavje je bilo lepo zaradi otrok, ki so nastopili, čeprav je bil moj, po naravi dobrovoljček, zadržan.

Ko sva prišla domov, se ni hotel niti igrati. Mu bo ostal nastop v grenkem spominu? Tam so bili kamere, ravnateljica, župan, le ministrice za izobraževanje ni bilo. Teklo je vse kot po maslu, v ozadju pa ranjen posameznik – otrok. Otrok evidentno revnih staršev, ker ga za nastop niso niti preoblekli. Samo upam in želim si lahko, da zaradi svojega „revnega“ stanu ne bo deležen takšnih in drugačnih podcenjevanj, ki ga bodo zaznamovala za vse življenje. V nedavni preteklosti je že bilo tako, če se spomnimo samo Bevkove Pestrne.

Osebni dogodek sem opisala, da ponazorim, zakaj začetno vprašanje. Je ob takšnih slovesnostih res prostora samo za blišč, da ob vsem dogajanju pozabiš na posameznika, za povrh nemočnega otroka, namesto da bi ga ob čakanju na starše zamotil in se mu posvetil? Na otroka, ki je naša prihodnost. Čeprav nič kaj obetavna, če se bodo uresničile napovedi po varčevanju v, za zdaj, glasbenem šolstvu.

Katero šolstvo bo sledilo potem? Srednja šola, morda univerza, morda tudi vrtec in osnovna šola? Bodo naši otroci sploh prišli do kakšne izobrazbe? Kaj pa službe, ki jih že zdaj primanjkuje in od katerih bodo odvisne finance v naši starosti? Bodo prihodnje generacije, ki jim želimo samo najboljše, kaj spremenile na bolje, čemur se mi zaradi strahu pred lastno eksistenco ne želimo in ne zmoremo upreti? V kolikor bodo brez izobrazbe, ne verjamem. Lahko pa tudi. V dosedanji zgodovini so bili le kmetje tisti, ki so vzeli kramp in lopato ter napadli grofa. Težava je samo, ker nam danes namesto grofov vladajo banke, nad te pa z lopato in krampom najbrž ne gre …

Lep december vsem.