Otrok v vrtcu prepuščen samemu sebi
Kdo smo in kam gremo?
Zadnje čase v različnih krogih slišim vprašanje, kdo smo in kam gremo. Tudi sama se to že nekaj časa sprašujem. Pika na i, ki je to vprašanje še bolj izpostavila, a še zdaleč od tega, da bi nanj vedela odgovor, pa je bil nedavni pripetljaj.
Kot vsak dan sem se v službi, v kateri zdaj že nekaj časa večkrat poudarijo, da smo premalo produktivni, pred kratkim pa so namignili, da bi se lahko šli še menedžerje, ukvarjala s petimi ali šestimi različnimi tematikami in zadnjo minuto odhitela na vlak. Sin, tik pred šolo, je ob petih imel v vrtcu nastop, ker so uradno odprli novo enoto. Hči, ki obiskuje isti vrtec, je zjutraj pred vstopom v igralnico bruhala, zato jo je moj gospod, ki je brezposeln, a se doma trudi, da bi z nekimi lastnimi projekti lahko preživel družino, do grla v kreditu, odpeljal domov. Ker v radiu stotih kilometrov nimava nikogar za varstvo, mala pa je zbolela, sva se dogovorila, da me pride iskat na postajo, jaz pa bom nato odšla po malega in ga odpeljala v šolo zraven, kjer bo slovesnost. Seveda niti pomislila nisem na – kaj pa če bo vlak zamujal? To se, na srečo, ni zgodilo.
Doma sem na hitro vrgla vase kavo, vzela nekaj za malega, da se vmes okrepča in pet minut pred zaprtjem vrtca ob 16.30 prihitela do igralnice. A prizor, ki sem ga doživela, me je zadel v dno duše, čeprav šele z nekajurnim zamikom. Ko sem privihrala do igralnice, sta bili pred odprtimi vrati dve vzgojiteljici (ali pomočnici, ne vem natančno), v igralnici njun kolega in kolegici, ostale vzgojiteljice po hodnikih, kjer je bilo že vse nared za napitnico, vsi poštirkani za slavje, moj otrok pa na blazini na tleh, prepuščen samemu sebi. Na obrazu mu je pisalo, da se bo vsak čas zjokal. Pogovarjali so se med sabo, z njim se nihče ni ukvarjal, zakaj le, saj se vrtec vsak čas zapre, kajne? Starši pa bi lahko bili tako uvidevni in prišli po svoje otroke prej. Res je, ampak kaj pa tisti, ki te možnosti zaradi objektivnih okoliščin, na katere ne morejo vplivati, nimajo? Naši načrti so bili drugačni, a so se na dan D izjalovili.
Z malim sva odšla v šolo, kjer se je skupina zbirala pred nastopom. Za nameček se ob vsem hitenju nisem spomnila, da bi bilo za slavje primernejše kaj drugega kot trenirka, ki jo je imel čez dan. Tako sva kar v učilnici očistila blatne čevlje in umila roke, umazane od malice, ki jo je pojedel po poti. Slavje je bilo lepo zaradi otrok, ki so nastopili, čeprav je bil moj, po naravi dobrovoljček, zadržan.
Ko sva prišla domov, se ni hotel niti igrati. Mu bo ostal nastop v grenkem spominu? Tam so bili kamere, ravnateljica, župan, le ministrice za izobraževanje ni bilo. Teklo je vse kot po maslu, v ozadju pa ranjen posameznik – otrok. Otrok evidentno revnih staršev, ker ga za nastop niso niti preoblekli. Samo upam in želim si lahko, da zaradi svojega „revnega“ stanu ne bo deležen takšnih in drugačnih podcenjevanj, ki ga bodo zaznamovala za vse življenje. V nedavni preteklosti je že bilo tako, če se spomnimo samo Bevkove Pestrne.
Osebni dogodek sem opisala, da ponazorim, zakaj začetno vprašanje. Je ob takšnih slovesnostih res prostora samo za blišč, da ob vsem dogajanju pozabiš na posameznika, za povrh nemočnega otroka, namesto da bi ga ob čakanju na starše zamotil in se mu posvetil? Na otroka, ki je naša prihodnost. Čeprav nič kaj obetavna, če se bodo uresničile napovedi po varčevanju v, za zdaj, glasbenem šolstvu.
Katero šolstvo bo sledilo potem? Srednja šola, morda univerza, morda tudi vrtec in osnovna šola? Bodo naši otroci sploh prišli do kakšne izobrazbe? Kaj pa službe, ki jih že zdaj primanjkuje in od katerih bodo odvisne finance v naši starosti? Bodo prihodnje generacije, ki jim želimo samo najboljše, kaj spremenile na bolje, čemur se mi zaradi strahu pred lastno eksistenco ne želimo in ne zmoremo upreti? V kolikor bodo brez izobrazbe, ne verjamem. Lahko pa tudi. V dosedanji zgodovini so bili le kmetje tisti, ki so vzeli kramp in lopato ter napadli grofa. Težava je samo, ker nam danes namesto grofov vladajo banke, nad te pa z lopato in krampom najbrž ne gre …
Lep december vsem.
Dve leti staro hčerkico imam doma, ker nisem dobila vrtca v na novo priseljenem kraju. V privat varstvo sem jo za nekaj časa imela, vendar pa sem bila nezadovoljna, saj ji je “varuška” natikala na ritko plenico, pa čeprav smo jo čez dopust odvadili plenic. Ker je bila zmedena, smo imeli težave s ponovnim odvajanjem plenic. Želela sem jo dati v nek privat vrtec, pa so imeli vse polno. Glede na to, da delam od doma, sem se odločila, da jo bom imela nekaj časa doma.
Včeraj pa se je tudi meni pripetil dogodek, ki mi nikakor ne gre iz glave. Odšle sva na igrišče in tam spoznale lastnico oz. vzgojiteljico tega privat vrtca. Imela je sedem prestrašenih malčkov. Fantek, ki je komaj shodil, ni zmogel sam na gugalnico (drugače je ta gugalnica zelo nizka), je potegnil za roko vzgojiteljico, da ga posede na gugalnico. Vztrajala je pri tem, da naj spleza sam. Vse lepo in prav, vendar bi mu jaz v tem primeru pokazala oz. pomagala. Ko pa se je vzgojiteljica naveličala njegovega trmarjenja in jokanja, ga je na silo prijela za glavo in potiskal pod železno konstrukcijo gugalnice. Fantek se je upiral, vendar brez uspeha. Ko mu je glavo porinila skozi, ga je prijela še za nogice. In ker ni bil stabilen, se je udaril v glavico. Začel je še bolj jokat, mene pa je bolelo srce. vzgojiteljica ga je dala do iz gugalnice in stran od sebe. Vsakič ko je prišel do nje po tolažbo, ga je odrinila stran, pa čeprav je jokal zaradi nje. Jaz in moja hčerkica sva vse le nemočno opazovale, čeprav sem ga želela jaz dvigniti in ga potolažiti. Njegovih jokajočih, velikih rjavih oči ne bom nikoli pozabila. Najbolj me je ganilo, ko ga je moja deklica začela božati po glavi in mu rekla: “vse bo v redu”. Takrat je tudi meni ušla solzica in vzgojiteljica, ki je to videla, je prijela dečka in ga dvignila. V njej ni bilo niti kančka topline.
Takrat sem si rekla, dobro, da je takrat imela vse polno, saj si ne želim, da bi taka oseba pazila na mojega otroka. Ko so odhajali, je enega otroka “zgubila”. Dobro, da ji ni ušla na cesto.
Zdaj pa se vprašajte! Plačujete privat varstva, ker vam drugega ne preostane in plačujete abnormne zneske, z vašim otrokom pa delajo, kot z zadnjo smetjo. Le kaj bi bilo, če bi ta mama vedela, kaj je bilo tisti dan z njenim otrokom, z njenim sinčkom.
gospa Klavdija v katerem kraju? in na katerem igriscu?