Zakaj se ne bi vrednot znova naučili od otrok? 1. del: prijaznost

Otroci so odvisni od naše notranje moči: naše volje, naše mentalne in čustvene naravnanosti, naših stališč, naših prioritet in naših smernic. Na trenutke zaradi vsakdana pozabimo, kako pomembno je to dejstvo, vendar nikar tega ne pozabimo za dlje časa. Ko se zgodi to, imajo občutek, da jih ne razumemo, ne slišimo, ne spoštujemo, ne podpiramo, ne sprejemamo takšne kot so in ne verjamemo vanje! Oni so naši mali sončki! Vrnimo jim to sonce, to mavrico, ki sije iz njihovih čistih src. Umirimo svoj um, poglejmo jim v oči, in našli bomo to, kar iščemo. Odprejo nam svoja srca z upanjem, da bodo našli našo oporo. Ljubezen pa podajo z upanjem, da ogrejejo naša srca.

Osebno me na zgoraj zapisano spomnita otroka vsakič, ko opažam, da iščeta pozornost. Takrat se zavem, da ne delujem po svojih načelih, prioritetah in vrednotah. Kmalu obrnem ploščo, zberem vso energijo, ustvarim pozornost le v svojo odgovornost biti mama in kmalu zaslišim tole: »Hvala, ker si prijazna mami.«

V bistvu prvi stavek, ki se je tako dotaknil mojega srca, da sem začela opazovati njune modre in globoke izjave ter si jih začela zapisovati. Le-te so se vrstile v tolikšni meri, da sem našla idejo, kako upoštevati duha, ga združiti z materijo in ubrati pot po glasu duše. Pisanje mi daje energijo, ko pišem, sem jaz enostavno jaz, in pisanje je tista vrlina, ki mi je pokazala, kaj pomeni početi to, kar človeka neizmerno veseli. Kmalu sem ugotovila, da imam pri tem izjemno pomoč in to sta moja dva prijazna otroka, ki sta tako srčna, da včasih razmišljam, kako jima razložit, da svet ni takšen. Pa vendar verjamem, da lahko svet spremeni le prijaznost in srčnost, verjamem, da je to ključ, ki lahko odklene še tako strto srce, saj je ljubezen tista, ki je najmočnejša sila v vesolju.

Koliko pomeni otroku prijaznost, da za navidezno samoumevno stvar reče: hvala? To sem se spraševala in obrnila pogled vase ter premislila, kaj sem naredila narobe. Ali prej nisem bila prijazna? Seveda ne. Bile so stresne situacije, ena za drugo za tretjo, vrsteče se, kot da bo konec sveta. Komaj sem nekaj izločila z meditacijami, že je bil druga in že tretja situacija. Pobirala sem se s samozdravljenjem preko raznih alternativ. Sledila je gradnja samopodobe in samozavesti, nato odločitev za svojo pot. Ob tej priložnosti se lahko zahvalim vsem, ki so mi stali ob strani, na poti nazaj do sebe. Energetsko samozdravljenje je namreč proces, ki čisti jedra in samo po sebi prinese delo na sebi, ampak to je tema za drugačen naslov prispevka. To kar želim povedati je, da otroci so tisti, ki nas potrebujejo na dobri energiji delovanja. Oni so edini, za katere nas naj skrbi, kaj si bodo mislili o nas, saj smo jim vzor, ogledalo, pouk in ko odrastejo, bodo naša kopija. Tega se je dobro zavedati.

Ali zmoremo toliko empatije, kot jo zmorejo otroci? Ali zmoremo se vživeti v kožo otroka in pomisliti za hip, kako mu je? V kolikor zmoremo, smo lahko hvaležni, da nam ta center za empatijo ne dela preglavic. To je tudi predpogoj, da znamo medirati otroka in s to tehniko priti do globokih nezavednih blokad v njem samem. Moč hvaležnosti ima povezavo z empatijo, saj v kolikor le-te človek ne premore, niti ne zmore pomisliti, da se oseba ob zahvali počuti spoštovano in koristno. Nekateri empatije žal ne zmorejo in svet je zato takšen, kakršen je. Otroci zmorejo to, če jim to pomagamo negovati. Oni ne samo da zmorejo empatijo, oni zmorejo do sedmega leta marsikaj, saj jim deluje desna polovica možganov bolje, kot nam.

Otroci so povezani z vsemi živimi bitji, bolj kot mi. Ne le, da proučujejo vsako majhno žuželko na trati, oni imajo poseben odnos do živali. Oni vedo marsikaj, kar je človeštvo izgubilo. Izgubilo je energijo srca. Iz roda v rod z vzgojo, ki je temeljila na sugestijah, ki so močno bremenila generacije in zapisovala žalostne usode, ki se prenašajo dalje in dalje. Starš, ki je zmanipuliran in razočaran, ne bo mogel dajati, kar sam ni dobil. Predajal bo manipulacijo, saj ta povzroča podzavestno bolečino in sama manipulacija ni niti malo prijazna za človeka. Predajal bo to, kar zna, to kar so vzorci zapisali v njegovih energetskih vrtincih, če ne bo šel po poti preobrazbe in čiščenja srčnega energetskega središča – duše, ki je meja med Zemljo in Nebom, med duhom in materijo.

Starš, ki nima odnosa do sebe, ki ne zna ceniti sebe, se imeti rad, dopuščati si srečo, bo težko izvajal pozitivno starševstvo in širil brezpogojno ljubezen do otroka. Osebno sem s šestimi leti dela na sebi, ob vseh možnih osebnih viharjih in vzponih ter padcih, imela ravno to lekcijo. Pozitivno starševstvo ne pozna tekmovanj, podcenjevanj, nespoštljivega odnosa in predajanje dalje svojih bolečin. Pozitivno starševstvo temelji na prijaznosti do otroka, na širjenju pozitivnih emocij, in kar si starš prizadeva je to, da bo otrok imel zdravo samopodobo, zdravo mero samozavesti, svoj jaz, lastno hrbtenico in optimistično obarvan pogled na svet.

Pozitivno starševstvo je vzgoja, ki ima za temelj ljubezen, torej prijaznost. Torej, potrudimo se poiskati svetlobo, saj ta nikoli zares ne izgine. V sebi imamo dva pola, iz dveh polov smo namreč nastali, energija se je tako začela gibati in iz ene same celice smo nastali v tem pojavnem svetu. Odvisno je le od nas, ali energetsko hranimo negativni pol, ali pozitivni pol. Odločamo se namreč sami, a vendar tedaj, ko imamo dovolj življenjske energije, ali bomo širili strah, ali bomo širili ljubezen, ki pomeni prijaznost do naših otrok, in ti jo bodo širili dalje. Zakaj se nebi vrednot znova naučili od otrok? Oni so tu, da Zemlji vrnejo ljubezen!