Največja bolečina ti lahko daje največjo moč za lastno zmago

Danes se bom skozi pisanje dotaknila malo bolj boleče teme, ki je sicer že močno ozdravljena, a vendarle ob spominu na vse, kar se mi je zgodilo, še vedno ob podoživljanju takratnega trenutka, zbode v  moje srce pekoča, skeleča mala rana in je ob tem v meni še vedno tisti res grenak priokus doživljanja, ki me je v takratnem času postavilo pred lastni zid, od koder nikakor ni bilo več možnosti bežanja ali iskanje nekega, zgolj zasilnega, izhoda.

Postavilo me je direktno pred dejstvo, da sem dojela in videla brez neke iluzije, kaj sama sebi v sami resnici počnem in na kakšen način vsak dan vse bolj izgubljam samo sebe in na takšen način sem bila brez milosti soočena s svojo lastno resnico, zaradi katere sem si morala pogledati v svoje lastne oči.

S tokratnim člankom se bom vrnila skozi spomine na moje prvo veliko začetno prebujanje, ki me je pripeljalo osebne transformacije in do te osebe, ki sem danes pred vami zgolj zato, da vam preko pisane besede predajam navdih, motivacijo ter spodbudo, da je res popolnoma vse mogoče spremeniti ne glede na to, kakšna je bila naša preteklost.  In to ne glede na to, kako polna je nekih, morda na videz bizarnih stvari in ne glede na to, kako polna je nekih zares napačnih ravnanj  in dejanj, ki samo na videz in sodbo ali obsojanje drugih ljudi, “črnijo” našo pravo obliko.

In, ker vam želim dati res pravi navdih, danes sledi moja popolnoma razgaljena doživeta zgodba, s katero sem premagala, lahko bi rekla, samo sebe in stopila ponosno naprej. Ne glede na to, da je bila zaradi tega ženska v meni popolnoma zrušena ter uničena do te mere, da sem samo sebe sovražila tako močno, da sem si želela zaključiti svojo pot življenja. Pa ne zato, ker sem bila sojena od mnogih, da sem si popolnoma sama kriva, ter ne, ker sem od mnogih prejela močan in poniževalen stavek, da sem sama to iskala skozi moj takratni način življenja.

Ne, ne niso me te opazke ustavile. Ne, ne ni me ustavilo nadaljnjo poniževanje mojega obstoja in bistva. Ne, nisem se predala temu zgolj zato, ker so mi drugi rekli, da nimam možnosti, da si uredim in živim normalno življenje.

Daleč od tega, da sem temu popustila ali pa dovolila, da to vpliva name, kljub temu, da je zelo bolelo, ko sem venomer poslušala takšne opazke, ki so bile še dodatni nož v moje, že tako ranjeno telo in srce. Takrat sem našla v sebi neko posebno notranjo moč, s katero sem se začela počasi, a vztrajno spreminjati v drugačno obliko. Moja takratna notranja bolečina je postala moja največja zaveznica, moja največja spodbuda, moja največja prijateljica in predvsem moje najbolj močno gorivo, ki me je gnalo naprej v lastno transformacijo.

Čeprav danes skozi vso predano in napisano besedo deluje kot, da je bilo vse tako enostavno in preprosto, temu ni tako. Moja preteklost ni tako lepa in čista, kot je morda na prvi pogled videti, kajti moja preteklost vsebuje veliko bizarnega ravnanja same s seboj, vsebuje veliko ne normalne vsebine in moja preteklost je prepojena s tremi močnimi odvisnostmi, katere so me takrat oblikovale in so me imele v primežu celih šest let.

Moje telo je takrat živelo samo za to, da je bilo omamljeno od ene izmed odvisnosti. Moje telo je takrat dobro vibriralo samo, ko je bila v meni spojina, ki mi je dala ta užitek. Moje telo je takrat rabilo dozo prepovedanih substanc, da sem lahko sploh delovala. Moj um je potreboval dozo alkohola, da sem sploh lahko razmišljala. Moj razum je potreboval dozo spolne potešitve, da sem sploh lahko bila prisebna.

In na takšen način so tekla leta in na takšen način je mineval čas, ki je še danes po vsej tej abstinenci zgolj medel in meglen spomin, ujet v nekakšni časovni kapsuli, ki nima nobene vsebine, katere bi se sploh lahko spomnila ali umestila na tirnice mojega življenja. V sami resnici sem živela in tako bivala v moji kemijski iluziji, kemijski ljubezni, kemijski sprejetosti in skozi vso to kemijo sem na sam videz živela moje popolno in idealno življenje, ki mi je nudilo takrat nekakšen varen pristan.

A resnica tega je bila popolnoma drugačna, ko sem se skozi kruto spolno zlorabo na res trd način začela zavedati, da bivam svoje življenje v nekem zgolj mavričnem mehurčku brez tal pod nogami. Tokrat nisem mogla več zbežati od moje realnosti, od mojega sprejetja odgovornosti do same res sebe in od mojega dojemanja, da sem na robu lastnega življenjskega prepada.

Ta dan je bil zame po eni strani najhujši dan mojega življenja, kajti vsa ta dejanja tega moškega niso poznala nobene milosti ne za mojo vsebino, še manj pa za moje telo. Ta moški je iznakazil ne samo mojo žensko, ki je živela v meni, ampak je iznakazil tudi moje telo in mojo psiho, ki se je takrat pod težo vseh udarcev popolnoma zlomila. Vsak udarec, ki je sledil, je bil nov nož v moje telo in vsaka poniževalna beseda, ki je sledila je bila nova tona uničevalnega samo-obtožujočega psihičnega vrtinca.

Ta dan pa je bil, po drugi strani, zame tudi res nov začetek mojega drugačnega življenja. Ta dan je bil moje novo rojstvo in to je tudi moj drugi rojstni dan, ki ga vsako leto od takrat redno praznujem saj sem premagala samo sebe in vso bolečino, ki bila takrat v meni.
Nazdravim si, ker sem močno premagala svoje lastno sovraštvo do sebe in nazdravim si, ker sem premagala ves tisti gnusni ter ostudni pogled na mojo žensko v meni in ponosno si nazdravim, ker si nikakor nisem dovolila, da bi ta moški imel oblast nad menoj za vedno in predvsem si  močno ponosno nazdravim, saj sem tega dne opustila vse tri moje odvisnosti ter se podala na samostojno pot odvajanja popolnoma sama.

Takrat sem uporabila svojo notranjo bolečino za mojo osebno zmago, ki jo danes bivam skozi vsak trenutek. Moja največja bolečina je postala veliki motiv, da sem se zazrla v sebe in mojo pravo resnico in tako je bolečina postala tisti občutek, ki ga nisem želela imeti v sebi nikoli več in k temu sem sama ves čas stremela skozi vse lastne transformacije, ki so se po temu dnevu sledile.

Moja prva najhujša bolečina je postala moja osebna prva zmaga, ki sem si jo nanizala skozi poti svojega življenja in čeprav je res bolelo in čeprav je bilo res hudo, ko sem sanirala, ne samo telesne, ampak tudi duševne rane, zaradi tega dejanja se nikoli, ampak nikoli nisem predala in padla na svoja kolena zato, da bi se vdala nečemu, kar v sami resnici ni imelo moči nad menoj. Vedno sem našla način, ki me je gnal naprej, da vsemu nisem nikoli podlegla ali pa celo se vrnila na stare poti samo zato, da bi bilo lažje.

Ne, ne moč sem imela samo jaz sama v svojih rokah. Sprejela sem lastno odgovornost do same sebe, ter se začela soočati sama z seboj in mojo vso resnico, ki sem jo živela.

Samo jaz sama sem se lahko dvignila nad vse, ter preživela. In čeprav, je bilo prvo takratno tri mesečno obdobje res naporno, ko sem na vso moč bojevala lastne, bitke sama s seboj in vsemi mojimi takratnimi notranjimi “demoni”, sem prišla ven iz bitke zmagovalka, saj sem skozi sebe premagala odvisnosti, ki so mi več let krojile moje življenje.

In veste, dragi moji bralci kaj vam bom položila na vaše srce za današnjo popotnico v nov drugačen dan?

Preprosto to: ne obupajte nikoli, niti  takrat, ko vam je najhuje, se ne predajte tistim občutkom groze, trpljenja in bolečine, ampak se takrat v sebi zavedajte, da vse to lahko premagate in vse to lahko preživite. Namreč, čisto vsa moč je v vas in v vas je tudi tista velika nevidna sila, ki vam lahko pomaga, da vedno, ampak res vedno, greste naprej in živite svoje mirno življenje.

In čeprav boste morda v tem trenutku želeli uporabiti nekakšen izgovor, zakaj tega ne morete ali ne zmorete narediti, lepo pojdite še enkrat prebrati moj celi članek in poudarjeno besedilo, kajti tam se skriva tista magična enačba, ki je potrebna za začetek reševanja vsega.